Jedro

Pritožba pravilno opozarja, da gre v tem primeru za zahtevek tretjega (to je države), ki je zahtevala povrnitev carinskih dajatev od L., to je zavarovanca tožeče stranke. Če bi vozilo ostalo v carinski coni in ga toženci ne bi odpeljali iz nje, teh dajatev zavarovancu tožene stranke ne bi bilo potrebno plačati. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da v tem primeru ni kritja po zavarovalni polici, češ da to ni zahtevek tretje osebe.

Izrek

Pritožbam prvo in drugotožene stranke se ugodi, pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i glede plačila zneska 2.871.292,12 SIT (1.odstavek 1.točke izreka), ki se nanaša na toženca M.R. in M.V.; v delu, v kolikor je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper vse tri tožence za plačilo 1.852.447,00 SIT s pp in v izreku o stroških postopka, ki se nanaša na toženca M.R. in M.V. ter se v navedenem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in v nerazveljavljenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožene stranke M.R., M.V. in D.V. obsodilo, da morajo nerazdelno plačati tožeči stranki 2.871.292,12 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.05.1994 dalje, v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožene stranke pa so dolžne tožeči stranki povrniti nerazdelno tudi 27.289,00 SIT pravnih stroškov. Gre za regresni zahtevek, katerega je tožeča stranka uveljavljala zoper tožene stranke iz škodnega dogodka z dne 11.06.1993. Zoper to sodbo so se pritožile tožeča stranka, prva in druga tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da je L. zaradi kraje dveh vozil iz varovanega skladišča dolžna povrniti škodo lastniku blaga. Slednje je storila tožeča stranka in s tem pridobila pravico do regresa do povzročiteljev škode tako na podlagi zakonite subrogacije v smislu 939.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot tudi izrecne cesijske izjave oškodovanca z dne 20.04.1994. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sta podani obe podlagi zahtevka, nepravilno pa je sklepanje sodišča, kaj je krito z zavarovanjem in kaj ne, saj ni bistveno za izrecno cedirani terjatvi. Terjatev je lahko cedirana tudi brezplačno, zato ne drži trditev sodišča, da bi tožeča stranka morala dokazati dejansko plačilo škode. Ker je šlo za cedirano terjatev tudi ni bistveno, ali je podano zavarovalno kritje ali ne. Tožeča stranka je dokazala obseg in višino utrpele škode, ki so jo s kaznivim dejanjem povzročili toženci oškodovanki L. d.d., zato je zahtevku potrebno ugoditi v celoti. V zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov carinskih in drugih uvoznih dajatev v višini 1.852.447,00 SIT pa je poleg tega potrebno dodati, da je zavarovancu povrnjeni znesek temeljil na zahtevku tretjega, to je države, katera se je z zahtevkom obrnila neposredno na Luko Koper. Ta je dajatve morala plačati, te pa je po odstopu terjatve tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka, ki je škodo povzročila. Iz razlogov odločbe Carinarnice izhaja, da je L. dajatve morala plačati, saj je vozilo izginilo iz carinske cone in je bilo zato šteti, kot da je bilo blago dano v prost promet. V kolikor toženci ne bi vozila odpeljali iz skladišča, bi vozilo ostalo v carinski coni in bi ne bilo L. potrebno plačati nobenih dajatev. Prav tako ne drži zaključek sodišča, da kritja po polici ni, češ da ni šlo za zahtevek tretje osebe. Pri zavarovanju odgovornosti je zahtevek zavarovanca, ki temelji na zahtevku tretjega, ki se obrne na zavarovanca in mu ta škodo plača, nato pa se z regresnim zahtevkom zavarovanec obrne na zavarovalnico, šteti za zahtevek tretjega. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča, da ni upoštevalo kot dokaz dodatek k polici št. 1 z dne 30.06.1992. Tožeča stranka je pravočasno predlagala izvedbo dokaza z vpogledom police št. 1 z dodatkom, s katerim je bila zavarovalna vsota zvišana na 156.000 DEM. Pomotoma je bil naveden le datum dodatka, vendar je iz dodatka z dne 30.06.1992 razvidno, da gre za dodatek k polici št. 1 in je z njim zavarovalna vsota z dne 30.06.1992 dalje zvišana na 156.000 DEM.

Prvotožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Najprej v pritožbi povzema zaključke sodišča prve stopnje, nato pa pove, da se z njimi ne strinja. Zatrjuje, da je bil kolovodja V.R., da je bila toženčeva vloga zgolj ta, da jih kot poznavalec mikrolokacije pripelje v terminal in da kasneje uničeno vozilo odpelje na hrvaško. Od trenutka dalje, ko je z vozilom obtičal v jarku, nad njegovo nadaljnjo usodo ni imel nobenega vpliva, še manj to, kaj se v zvezi z njim plete v R. glavi. R. ni nikdar eksplicitno izjavil, da bo vozilo sežgal, iz njegovih besed, da se bo k vozilu vrnil, da bo izbrisal sledove, kaj takega ni mogel zaključiti. Kot relativno nepomemben član v združbi ni imel ambicij uveljavljati svoje mnenje, niti ga zanj ni vprašal kolovodja R. Vsak je skrbel zase; da dokazov na podlagi katerih naj bi se opral svoje krivde in izključil svojo soodgovornost ni predložil zato, ker jih preprosto ni. Brez pričevanja R., ki bi ga bilo potrebno soočiti z ostalimi tremi, dejanskega stanja praktično ni mogoče ugotoviti. Pritožitelj meni, da v tem primeru ne more biti soodgovoren za škodo nastalo s požigom vozila, kvečjemu le za škodo, ki je na vozilu nastala s tem, ko je zletel s ceste in se prevrnil na bok v jarek. Sodišče prve stopnje je proti četrtemu tožencu V.R. zavrglo tožbo zato, ker tožnik sodišču ni ponudil pravilnih podatkov o njegovem prebivališču, torej zaradi pasivnosti tožnika. Nesprejemljivo za pritožitelja v zvezi s tem dejstvom je, da sodišče ni sledilo njegovim ugovorom, da gre to na njegov rovaš in rovaš ostalih dveh, ki morajo zato plačati za četrtino višji znesek. Trdi, da je v tem nasproti tožniku v neenakopravnem položaju. Izpade namreč, da je tožencem prepuščeno, da poiščejo imenovanega in proti njemu začnejo pravdo za regresiranje dela škode, ki bi jo glede na zadevno sodbo nosil sam.

Drugotoženec se pritožuje prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prvo in drugotožena stranka sta, ko sta bili zaslišani, jasno povedali, da je avtomobil, ki ga je vozil M. – prvotožena stranka, bil karamboliran, ker je slednji z njim zapeljal v jarek. Poškodovan je bil po zadnjem blatniku in odbijaču. Ni bil totalno uničen. Po trčenju je M. prisedel v avtomobil drugotoženca, s katerim sta skupaj odpeljala naprej. Ko sta odšla s kraja vozilo, ki ga je vozil M., ni gorelo. Prav tako po dogodku o tem nista nič vedela kaj se je z vozilom dogajalo. Oba sta namreč jasno povedala, da vozila nista sežgala, tožeča stranka pa ni izkazala, da bi ravno tožene stranke požgale avtomobil, torej, da so ravnale nedopustno. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da v kolikor bi dodatno škodo, ki je nastala s požigom vozila povzročil R. (celoten dokazni postopek sploh ni postregel s tem, kdo je požig povzročil), to ne bi bilo popolnoma izven vednosti in volje vseh treh. Drugotoženec meni, da sama vednost o tem, da bo nekdo povzročil škodo, ne more privesti do zaključka, da je tudi on tisti, ki je to vedel, torej, da bo za nastalo škodo odgovoren, pa čeprav ni ne napeljeval k povzročitvi škode in ne pomagal pri dejanju. Odgovornost za nastanek škode je po mnenju drugotožene stranke lahko samo individualna, zato se mora za vsakega posebej presojati, kako je s svojim ravnanjem doprinesel k nastanku škode. O tem, kako naj bi drugotožena stranka prispevala k škodi, ki je nastala zaradi požiga avtomobila, sodba nima razlogov, zato je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožbeni zahtevek glede plačila 2.871.272,12 SIT utemeljen. Drugotožena stranka meni, da za omenjeni znesek ni prišlo do zakonite subrogacije, saj je tožeča stranka ta znesek izplačala neutemeljeno. Skozi celotno obrazložitev sodbe sodišče ugotavlja, da je bil lastnik vozila, ki je bilo odtujeno in poškodovano, W.W. iz A. To je ugotovljeno tudi v izreku sodbe kazenskega sodišča pod opr.št. K 1. Iz priloženih listin pa ni razvidno, da bi tožeča stranka omenjeni znesek plačala lastniku, temveč ga je izplačala družbi M. iz S. Tožeča stranka bi morala izkazati na kakšni podlagi je sporni znesek nakazala navedeni družbi iz S. Četudi bi prišlo do subrogacije, pa drugotožena stranka v zvezi z navedenim zneskom meni, da ni dokazala višine škode. Nobenega obračuna ni predložila, ki bi izkazoval, kako je tožeča stranka prišla do zneska odškodnine za uničeno vozilo. Tožeča stranka ni predložila obračuna škode za obravnavani škodni dogodek. Ugotovitev, da je iz spisa razvidno, da je tožeča stranka sporni znesek dejansko plačala še ne pomeni, da je plačala pravo višino škode. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje štelo, da je znašala zavarovalna vsota 200.000 DEM. Pravilno je sicer navedlo, da na polici ob vrednosti zavarovalne vsote 200.000 ni navedene valute in po mnenju drugotožene stranke velja, da je bila zavarovalna vsota določena v domači valuti. Samo dejstvo, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena za daljše časovno obdobje še ne more privesti do zaključka, da zavarovalna vsota ni bila določena v nacionalni valuti. Tožeča stranka bi lahko vsako leto ob izteku zavarovalnega leta zavarovalno vsoto prilagajala, kar so zavarovalnice v praksi tudi počele, vendar pa tega tožeča stranka pravočasno ni izkazala. Zaključek sodišča, da so tožene stranke od zneska 2.871.272,12 SIT dolžne plačati zamudne obresti od dneva, ko je tožeča stranka izplačala zavarovalnino oziroma odškodnino, je napačen in je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Zamudne obresti so posledica dolžnikove zamude, v konkretnem primeru tožene stranke. Z dnem, ko je tožeča stranka izplačala odškodnino, to je 31.05.1994, še niso mogle biti v zamudi, saj jim takrat še ni bilo znano, da je tožeča stranka karkoli izplačala, kot tudi ne, kolikšen znesek je bil izplačan. Dolžnik ne more priti v zamudo, dokler ga upnik ne pozove k izpolnitvi njegove obveznosti in mu zato določi primeren rok. V konkretnem primeru tožene stranke pred vročitvijo tožbe za nastanek obveznosti niso vedele, kaj šele za njen obseg. Da je nekdo z izpolnitvijo v zamudi, mora biti tudi znana višina njegove obveznosti. V zvezi z zamudnimi obrestmi pa drugotožena stranka opozarja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da je potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zvezi z zamudnimi obrestmi, v kateri je tudi za obveznost nastale pred 01.01.2002 določeno, da zamudne obresti ne smejo preseči glavnice oziroma kolikor so jo, slednje prenehajo teči 01.01.2002. S tožbo je tožeča stranka zahtevala plačilo zamudnih obresti od 09.04.1997 dalje, sodišče pa je tožeči stranki prisodilo zamudne obresti od 31.05.1994 dalje, kar pomeni, da je odločalo preko zahtevka tožeče stranke. Drugotožena stranka se pritožuje tudi zoper stroškovni del sodbe, saj meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi uspela s 57% svojega zahtevka, kar je po mnenju drugotožene stranke napačno.

Pritožbe so utemeljene, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Najprej k pritožbi tožeče stranke.

Ni sicer pritožba tožeče stranke utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za izdelavo šestih ključev v znesku 301.054,28 SIT in na plačilo ležarine, špediterskih storitev in vleke vozila v znesku 45.999,50 SIT. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bila tožena stranka dolžna zaradi kraje vozila povrniti škodo lastniku blaga in ker je to storila, je tožeča stranka upravičena do regresa na podlagi zakonite subrogacije v smislu določb 939.čl. ZOR (ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060.čl. Obligacijskega zakonika – OZ) ter na podlagi cedirane terjatve in zato po mnenju tožeče stranke ni pomembno ali je krito z zavarovanjem ali ne. Takšno razlogovanje pa po mnenju pritožbenega sodišča ne drži, kajti tudi pri izplačilu odškodnine na podlagi zakonite subrogacije po 939.čl. ZOR je potrebno, da gre za izplačilo odškodnine iz zavarovanja. Če zavarovanja za ključe ni bilo, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo, teh ugotovitev pa pritožba ne izpodbija, potem tudi ni zakonite subrogacije. Enako velja pri cesijski izjavi oškodovanca z dne 20.04.1994 v kateri je izrecno navedeno, da se cedirajo pravice iz izplačane odškodnine po polici zavarovanja splošne civilne odgovornosti št. 1, kar tudi pomeni, da če zavarovanja ni bilo, potem tudi cedirane terjatve ni. Za znesek, ki predstavlja plačilo ležarine, špediterskih storitev in vleko vozila 45.999,50 SIT pa tožeča stranka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazala, da je ta znesek plačala, zato tudi ni zakonite subrogacije in tudi ta terjatev ji ni bila cedirana.

Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ko je to zahtevek za povrnitev stroškov carinskih dajatev v višini 1.852.447,00 SIT zavrnilo. Pritožba pravilno opozarja, da gre v tem primeru za zahtevek tretjega (to je države), ki je zahtevala povrnitev carinskih dajatev od L., to je zavarovanca tožeče stranke. Carinske dajatve je morala plačati L., saj je bilo vozilo iz carinske cone odvzeto in je zato carinarnica štela, da je bilo blago dano v prost promet. Če bi vozilo ostalo v carinski coni in ga toženci ne bi odpeljali iz nje, teh dajatev zavarovancu tožene stranke ne bi bilo potrebno plačati. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre za napačen zaključek sodišča prve stopnje, da v tem primeru ni kritja po zavarovalni polici, češ da to ni šlo za zahtevek tretje osebe, kar ne drži, šlo je za zahtevek države, ki je tretja oseba in ta se je obrnila na zavarovanca, da zahtevek plača, zavarovanec pa na svojo zavarovalnico, da mu plačano vrne. Sodišče prve stopnje je sprejelo napačno materijalnopravno odločitev, ko je zahtevek tožeče stranke iz tega naslova zavrnilo. Utemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke, ko izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da to ni upoštevalo kot dokaz dodatek k polici št. 1 z dne 30.06.1992. Gre za dokaz, s katerim je tožeča stranka dokazovala, da se je z dodatkom k polici zavarovalna vsota zvišala na znesek 156.000 DEM. Tožeča stranka je napačno navedla le datum dodatka (dne 08.07.1993) namesto pravilno 30.06.1992. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa le zmotna navedba datuma še ne pomeni, da je dokaz prepozen. Glede ugotovljene višine zavarovalne vsote pa bo govora pri pritožbi tožene stranke.

Nato k pritožbama prve in drugotožene stranke.

Oba toženca še vedno soodgovornost za škodo, nastalo z požigom vozila zanikata in menita, da je odgovornost za nastalo škodo lahko le individualna, zato mora sodišče za vsakega posebej presojati, kako je s svojim ravnanjem doprinesel k nastanku škode. Pritožba pri tem spregleda, da za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, kot to določa 1.odst. 206.čl. ZOR. V tem postopku ni bilo izkazano, kdo je bil tisti od štirih udeležencev, ki je vozilo sežgal. Sežgal pa ga je eden izmed njih, ki so skupno delovali, kar ni sporno. Ali je to bil V.R. ali tretjetoženi D.V., sodišče prve stopnje ni ugotovilo, čeprav je prvi toženec v odgovoru na tožbo tako povedal. Ko je bil zaslišan kot stranka pa je povedal nekoliko drugače, da mu je V.R. rekel, da se bo vrnil na kraj nesreče in bo izbrisal sledove. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo kdo izmed štirih udeležencev je avto sežgal, zato je odgovornost tožencev solidarna po 4.odst. 206.čl. ZOR. Ta namreč določa, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na nek način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. Ker torej sodišče prve stopnje ni ugotovilo kdo izmed udeležencev je vozilo sežgal, odgovarjajo vsi za škodo solidarno. Po določbi 1.odst. 414.čl. ZOR pa lahko vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Zato so tudi brez pomena pritožbene trditve prvotoženca, da bo moral tožnici plačati za ¼ višji znesek, ker je sodišče tožbo proti četrtemu tožencu V.R. iz formalnih razlogov zavrglo. Kar pa se tiče višine škode, ki predstavlja plačilo za uničeno vozilo, drugotožena stranka zgolj pripominja, da tožeča stranka ni podala nobene specifikacije kolikšna je višina škode. Gre za škodo za uničeno vozilo, kar je razvidno iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, zato posebna specifikacija ni potrebna. Drugotožena stranka pa ni zatrjevala, da znesek 2.871.292,12 SIT ne ustreza vrednosti uničenega vozila. Zgolj sprenevedanje drugotožene stranke pa je tudi, da tožeča stranka ni izkazala, da je odškodnino za uničeno vozilo izplačala lastniku vozila. Jasno je med postopkom povedala, da je odškodnino plačala posredniku iz S. in to je družbi M., kar pomeni, da če je plačala posredniku, je bilo plačilo izvršeno. Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožbo drugotožene stranke glede višine zavarovalne vsote. Sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaza tožeče stranke, to je dodatek k polici št. 1 z dne 30.06.1992, s katerim je bila, kot pravi že pritožba tožeče stranke, zavarovalna vsota zvišana na 156.000 DEM. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je bila zavarovalna vsota ob sklepanju zavarovalne pogodbe 200.000 DEM, čeprav valuta v zavarovalni polici ni bila napisana. Bilo je namreč mnenja, da gre za nemške marke zato, ker je šlo v tistem obdobju za obdobje velike inflacije, pogodba je bila sklenjena za daljše obdobje, zato je logično, da so bile zavarovalne vsote izražene v DEM in ne v takratnih dinarjih. Že tožeča stranka s pritožbeno trditvijo, da se je zavarovalna vsota 30.06.1992 spremenila in zvišala na 150.000 DEM, takšno razlogovanje sodišča prve stopnje popolnoma demantira. Če je bila zavarovalna vsota v nemških markah in je znašala 200.000 DEM, potem se v letu 1992 ni mogla „zvišati“ na 150.000 DEM . Prav zaradi nejasnih zaključkov koliko je znašala zavarovalna vsota v času zavarovalnega primera, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo v ugodilnem delu razveljaviti. Prav tako ima pritožba drugotožene stranke prav glede začetka teka zamudnih obresti od regresne terjatve. Tožena stranka ni bila v zamudi s plačilom že od dneva, ko je tožeča stranka odškodnino plačala, ampak je lahko prišla v zamudo šele, ko jo je tožeča stranka opomnila na plačilo. Ne gre pa v predmetni zadevi za prekoračitev tožbenega zahtevka glede plačila zamudnih obresti, kajti tožeča stranka je zamudne obresti obračunala od 31.05.1994 do vložitve tožbe in je od vložitve tožbe dalje na ta znesek zahtevala plačilo zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje pa je v sodbi zamudne obresti določilo od 31.05.1994 dalje do plačila. Res pa je, kot opozarja pritožba drugotožene stranke, da pri takšni svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr.št. U-I-300/04-25 z dne 02.03.2006 s katero je bil razveljavljen 1060.čl. OZ, v kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 01.01.2002 uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbam ugodilo tako, kot je razvidno iz izreka in v navedenem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pri razveljavitvi sodbe na pritožbo prvo in drugotožene stranke je sodišče to razveljavilo le v delu, ki se nanaša na njiju dva, kajti čeprav je obveznost toženih strank solidarna, tožene stranke niso nujni in enotni sosporniki, zato je sodba zoper tretjetoženo stranko, kateri se zoper njo ni pritožil, v ugodilnem delu postala pravnomočna.

Posebni napotki sodišču prve stopnje v ponovnem sojenju niso potrebni, kajti ti izhajajo že iz razlogov te odločbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločbo (3.odst. 165.čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP).