Jedro

V zvezi z odločitvijo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi bi moralo sodišče prve stopnje izvesti še dokaz z zaslišanjem tožene stranke. Brez zaslišanja pravdnih strank sodišče ne more odločiti o tem, ali glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje je zaradi presoje, da je sporno le pravno vprašanje, nepravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje strank, saj je zaradi tega ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede odločitve o sodni razvezi tožničine pogodbe o zaposlitvi. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki zaradi neizvedbe dokaza z njenim zaslišanjem ni bila dana možnost izjave v postopku pred sodiščem. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (IV., V., VI. in VII. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo: – ugotovilo, da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 3. 2013 nezakonito (I. točka izreka); da ta pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati (II. točka izreka); da je nezakonita odpoved te pogodbe o zaposlitvi (III. točka izreka) ter da tožnici delovno delovno razmerje ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 3. 2013 še traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo (IV. točka izreka); – naložilo toženi stranki, da tožnico v roku 15 dni pozove nazaj na delo, in sicer na delovno mesto svetnik v centralni službi (V. točka izreka), ji prizna delovno dobo od 31. 1. 2014 dalje (VI. točka izreka) in jo do vrnitve na delo prijavi v socialna zavarovanja ter ji obračuna osnovno plačo v bruto višini, določeno za delovno mesto svetnik v centralni službi v bruto višini 892,50 EUR, zmanjšano za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti, in po odvodu davkov in prispevkov izplača neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za predhodni mesec (VII. točka izreka); – zavrnilo tožbene zahtevke za vrnitev nazaj na delo k toženi stranki na nedoločeno delovno mesto, za obračun plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v mesečni višini 4.283,14 EUR bruto z dodatki in obračun plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja brez zmanjšanja za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti (VIII. točka izreka).

– naložilo toženi stranki, da tožnici v roku 15 dni povrne njene stroške postopka v znesku 1.528,05 EUR (IX. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (v točkah I. do VII. izreka; zoper odločitev o stroških postopka v IX. točki izreka pritožbe ne vlaga) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Poleg navedb o nepravilnosti odločitve, da tožnici delovno razmerje ni zakonito prenehalo, se pritožuje tudi zoper odločitev o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku. Navaja, da je določilo pogodbe o zaposlitvi, ki daje tožnici po prenehanju funkcije generalnega direktorja pravico do zaposlitve na delovnem mestu svetnik v centralni službi, v nasprotju z ZUJF. Tožnica dejstva, da soglasje za njeno zaposlitev na tem delovnem mestu ne obstoji, v postopku ni zanikala, zato tega dejstva tožena stranka ni bila dolžna dokazovati. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Razlogi za omajano zaupanje tožene stranke do tožnice izhajajo iz sklepa o razrešitvi, ki govori tudi o tožničinem splošnem odnosu do dela in sodelavcev. Sodišče prve stopnje ni v okviru materialnega procesnega vodstva in ob uporabi 34. člena ZDSS-1 poskrbelo, da bi tožena stranka predložila dodatne dokaze za odločitev o sodni razvezi. Ker je presodilo, da so sporna le pravna vprašanja in zato zavrnilo ostale dokazne predloge, tožena stranka ni mogla izkoristiti svoje pravice do izjave. Pravilno materialno procesno vodstvo bi toženi stranki tudi omogočilo, da bi podala dodatne dokaze v zvezi z zatrjevano nepotrebnostjo tožničine zaposlitve na delovnem mestu svetnik.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. O pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče že odločalo. S sodbo, opr. št. Pdp 1467/2014 z dne 14. 5. 2015, je pritožbi ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo (primarni in podredni) tožbeni zahtevek. Na revizijo tožnice je Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom, opr. št. VIII Ips 212/2015 z dne 23. 2. 2016, sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitem prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (I., II. in III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), v preostalem delu pa sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

6. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS je tako že pravnomočna odločitev sodišča prve stopnje, da se ugotovi, da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 3. 2013 nezakonito (I. točka izreka), da ta pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati (II. točka izreka) in da je nezakonita odpoved te pogodbe o zaposlitvi (III. točka izreka). Zaradi nevložitve pritožbe s strani tožnice oziroma tožene stranke je pravnomočna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za vrnitev nazaj na delo na nedoločeno delovno mesto, za obračun plače v mesečni višini 4.283,14 EUR in za obračun plače brez zmanjšanja za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti (VIII. točka izreka) ter odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (IX. točka izreka). Pritožbeno sodišče tako sedaj na pritožbo tožene stranke odloča le še o odločitvi o reparacijskem in reintegracijskem tožbenem zahtevku (IV. do VII. točka izreka).

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo še nepravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje (IV. do VII. točka izreka) v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar je sprejelo odločitev, ki izhaja iz izreka tega sklepa.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: – da je bila tožnica 14. 2. 2013 imenovana za generalno direktorico tožene stranke za mandatno obdobje petih let; – da sta stranki 4. 3. 2013 sklenili pogodbo o zaposlitvi, v kateri sta se dogovorili, da s 15. 2. 2013 skleneta delovno razmerje za delovno mesto generalnega direktorja tožene stranke za mandatno obdobje petih let, hkrati pa sta se dogovorili, da ima tožnica po prenehanju funkcije pravico do zaposlitve na delovnem mestu svetnik v centralni službi; – da je bila tožnica 30. 1. 2014 predčasno razrešena s funkcije generalne direktorice, zaradi česar jo je tožena stranka 31. 1. 2014 odjavila iz zavarovanj.

9. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevala vrnitev nazaj na delo, pri čemer ni navedla delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je poseglo v njen tožbeni zahtevek, kot je pojasnilo v 11. točki obrazložitve sodbe, tako, da je odločilo, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, in sicer na delovno mesto svetnik v centralni službi, saj ima do te zaposlitve pravico na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 3. 2013. Tožnica je sicer postavila še podredni tožbeni zahtevek(1) za sodno razvezo navedene pogodbe o zaposlitvi, tak predlog pa je dala tudi tožena stranka. Sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo, v obrazložitvi sodbe pa je navedlo, da iz trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov (sodišče prve stopnje je izvedlo le listinske dokaze, zavrnilo pa je predlog za zaslišanje strank in prič – 3. točka obrazložitve sodbe) ne izhaja, da bi bilo zaupanje pravdnih strank tako omajano, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo smiselno oziroma mogoče. 10. V zvezi z odločitvijo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti (vsaj) še dokaz z zaslišanjem tožene stranke. Brez zaslišanja pravdnih strank sodišče namreč ne more odločiti o tem, ali glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje je zaradi presoje, da je sporno le pravno vprašanje, nepravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje strank, saj je zaradi tega ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede odločitve o sodni razvezi tožničine pogodbe o zaposlitvi. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki zaradi neizvedbe dokaza z njenim zaslišanjem ni bila dana možnost izjave v postopku pred sodiščem, kar pritožba tožene stranke utemeljeno uveljavlja. Ker navedene kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti, je sodbo sodišča prve stopnje že iz tega razloga razveljavilo v točkah IV. do VII. izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Od odločitve o reintegraciji oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je namreč odvisna tudi odločitev o reparacijskem tožbenem zahtevku.

11. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje o predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ponovno odločiti na podlagi zaslišanja pravdnih strank. Če bo predlogu ugodilo, bo moralo odločiti še o višini denarnega povračila in o reparacijskem tožbenem zahtevku za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do sodne razveze. Čeprav bi v tem primeru tožnici za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pripadalo delovno razmerje delovnega mesta generalne direktorice tožene stranke in s tem tudi plača tega delovnega mesta, bo moralo sodišče prve stopnje zaradi prepovedi spremembe na slabše za toženo stranko, ki se je edina pritožila (359. člen ZPP), odločiti v okviru prisojene višine 892,50 EUR bruto. Če pa sodišče prve stopnje predlogu za sodno razvezo ne bo sledilo, bo moralo tožnico reintegrirati na delovno mesto svetnik v centralni službi. Za opravljanje dela generalne direktorice tožene stranke tožnica zaradi razrešitve ne izpolnjuje več pogojev. Določilo pogodbe o zaposlitvi, ki daje tožnici po prenehanju funkcije (generalne direktorice tožene stranke) pravico do zaposlitve na delovno mesto svetnika v centralni družbi, pa ni nično, kot neutemeljeno navaja tožena stranka (v postopku in sedaj v pritožbi). Postopek zaposlitve na delovno mesto svetnik v centralni službi s sklenitvijo navedene pogodbe o zaposlitvi še ni pričel teči, zato v času pred njeno sklenitvijo toženi stranki ni bilo treba pridobiti soglasja v skladu z določbo 183. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.). Ta določba sedaj ne velja več (veljala je do 31. 12. 2015), zato (zakonskih) ovir za zaposlitev na to delovno mesto ni.

12. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Ta je sicer nepravilno oblikovan, saj je delno vsebovan že v primarnem tožbenem zahtevku.