Jedro

Določba 17. člena novele ZDR je prehodnega značaja, kar pomeni, da so z njo urejena pravna razmerja nastala po razveljavitvi določbe 21. člena ZTPDR z 8.a členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. RS 4/91) in sprejetja nove določbe 36.e člena novele ZDR, s katero je bila dolžina odpovednega roka skrajšana od prejšnjih dveh let na šest mesecev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 9.11.1992 potrjenega s sklepom delavskega sveta z dne 22.12.1992, na podlagi katerih je I.T. zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu - PK vrtalca, prenehalo delovno razmerje z iztekom dveletnega roka iz 2. odstavka 21. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/98 in 42/90 - ZTPDR) v zvezi s 17. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91 - ZDR).

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje z izpodbijano sodbo potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije ponavlja pritožbene navedbe z očitki toženi stranki, da ni izvedla postopka, v katerem bi tožniku zagotovila eno izmed pravic po 33. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 - ZDR). Pri svoji odločitvi sta po mnenju revizije obe nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, saj nista upoštevali uporabe omilitvenih ukrepov, ki so bili ob prenehanju delovnega razmerja presežnemu delavcu z novelo ZDR predpisani. O tožnikovem prenehanju delovnega razmerja z dnem 14.11.1992 pa je bilo prvič odločeno šele z izpodbijanima sklepoma tožene stranke. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijski očitek, da je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo zmotno uporabljeno, ker tožena stranka ni zagotovila v posebnem postopku tožniku ene izmed pravic po 33. členu ZDR, ni utemeljen. Za ugotavljanje ali obstoji možnost delavcu zagotoviti uresničitev katere izmed pravic, določenih v 1. odstavku 33. člena ZDR ni potrebno, kot zmotno pričakuje revizija, voditi posebnega formalnega postopka. V zakonu postopek za obravnavo in določitev navedenih pravic delavcu ni predpisan, prav tako ne zahteva izdaje posebne ugotovitvene odločbe. Iz napadenega sklepa tožene stranke z dne 9.11.1992 izhaja ugotovitev, da tožnika ni bilo mogoče razporediti na drugo delovno mesto, ustrezno njegovim delovnim zmožnostim, ali mu na drug način zagotoviti z zakonom določenih drugih pravic iz dela.

Pravna podlaga za razsojo v obravnavani zadevi je vsebovana, kot je pravilno razsodilo sodišče druge stopnje v določbi 17. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih. Po tem določilu ohranjajo delavci, ki so do uveljavitve tega zakona že pridobili pravice na podlagi 21. člena ZTPDR, te pravice v skladu z dosedanjimi predpisi. Ta določba je prehodnega značaja, kar pomeni, da so z njo urejena pravna razmerja nastala po razveljavitvi določbe 21. člena ZTPDR z 8.a členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. RS 4/91) in sprejetja nove določbe 36.e člena novele ZDR, s katero je bila dolžina odpovednega roka skrajšana od prejšnjih dveh let na šest mesecev. Z določbo 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDR je bila dana možnost upravičencem, ki jim je že bila priznana katera od pravic iz 21. člena ZTPDR, da te, za njih ugodnejše - pravice ohranijo v skladu z dosedanjimi predpisi. Ob bistveni ugotovitvi obeh sodišč, da je tožnik pravico do denarnega nadomestila za dobo dveh let pridobil na podlagi v času odločanja tožene stranke veljavnega določila 21. člena ZTPDR, je bilo, po presoji revizijskega sodišča, materialno pravo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno.

Po določbi 2. odstavka 21. člena ZTPDR je imel delavec, ki mu ni bila zagotovljena ena izmed pravic iz 1. odstavka tega člena, pravico do denarnega nadomestila v višini zajamčenega osebnega dohodka, vendar najdlje dve leti. Po poteku tega roka je delavcu na podlagi določbe 8. točke 2. odstavka 75. člena istega zakona prenehalo delovno razmerje brez njegovega soglasja. Po razveljavitvi te določbe z omenjenim ustavnim določilom ustavnega zakona je isto pravno posledico - prenehanje delovnega razmerja - določala za delavca, ki mu ni zagotovljena nobena druga pravica kot zgolj pravica do denarnega nadomestila, tudi 11. točka 1. odstavka 100. člena ZDR (Uradni list RS 14/90). Zato je za tožnika, opredeljenega kot trajni presežek, ki mu tožena stranka ni mogla zagotoviti drugega dela, oziroma uveljaviti milejšega ukrepa, nastopil s potekom dveletnega roka razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 11. točke 1. odstavka 100. člena ZDR. Zato sta sodišči ob presoji zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki, pravilno uporabili materialno pravo.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava, je na podlagi določbe 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe zveznih predpisov je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).