Jedro

Toženec je ravnal protipravno s tem, ko je tožniku izplačeval plače v prenizkem znesku, kar je bilo že pravnomočno odločeno. Tožniku je s tem ravnanjem nastala škoda v obliki prikrajšanja pri izplačilu nadomestila, saj je bilo to obračunano glede na dejansko izplačano (nižjo) plačo, in ne glede na pripadajočo plačo. Podana je vzročna zveza med toženčevim izplačevanjem plače v prenizkem znesku ter nastalo škodo v obliki prikrajšanja pri izplačilu višine nadomestila. Iz odločbe zavoda za zaposlovanje z izhaja, da je bilo tožniku določeno nadomestilo na podlagi nižje plače, kot bi mu sicer pripadala, če toženec ne bi kršil svojih pogodbenih zavez (kršitev katerih je bila pravnomočno ugotovljena s sodbo). Ker mu je toženec izplačeval nižjo plačo, mu je tudi zavod odmeril nižje nadomestilo, kot bi ga sicer prejel, če toženec ne bi kršil pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 4.830,31 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2017 do plačila (I. točka izreka) in mu povrniti 518,28 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Toženec vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo toženčeve pravdne stroške. Navaja, da je bilo o predmetnem zahtevku že pravnomočno razsojeno (do zneska prisojenih zamudnih obresti). Tožnik je namreč v pravnomočno končanem postopku poleg izpolnitvenega zahtevka vtoževal tudi zamudne obresti, ki vključujejo tudi vso nastalo škodo zaradi izplačevanja prenizkih plač, predmet te pravde pa je ravno ta škoda. Sodišče je utemeljenost predmetnega zahtevka presojalo po 179. členu ZDR-1, ni pa upoštevalo vseh omejitev pri določitvi odškodnine, ki izhajajo iz določb OZ. V obravnavanem primeru gre za škodo, nastalo zaradi zamude pri izpolnitvi denarne terjatve, zato je za presojo o višini odškodnine treba uporabiti tudi 380. člen OZ. Prvi odstavek tega člena določa, da upniku pripadajo zamudne obresti ne glede na to, ali mu je zaradi dolžnikove zamude nastala kakšna škoda. Če pa je upniku škoda nastala, lahko zahteva le razliko med škodo in zneskom, ki ga je dobil iz naslova zamudnih obresti. Tako bi lahko bil tudi tožnik upravičen le do razlike do popolne odškodnine, če bi bila v tem postopku vtoževana škoda višja od zamudnih obresti, ki so mu že bile pravnomočno prisojene. Tožniku so bile s sodbo opr. št. Pd 165/2015 z dne 29. 8. 2016 priznane zamudne obresti, ki so 1. 9. 2017 znašale najmanj 6.450,71 EUR, in tako krepko presegajo vtoževano škodo. Nadalje navaja, da 243. člen OZ nalaga tudi drugi pogodbeni stranki dolžnost, da naredi vse razumno za zmanjšanje morebitne škode. Izpodbijana sodba pa temelji na napačnem stališču, da tožniku ni bilo treba vlagati pravnih sredstev v postopku pridobitve pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ker toženec ni izpolnil svojih obveznosti. Na podlagi sodbe opr. št. Pd 165/2015 ali po sodbi vloženih REK obrazcev bi tožnik moral zahtevati obnovo postopka po Zakonu o upravnem postopku. Zavod RS za zaposlovanje bi zaradi ugotovitve nove višine osnove spremenil prvotno odločbo o odmeri nadomestila in odmeril novo višino nadomestila, posledično pa škoda ne bi nastala ali pa bi bila bistveno nižja. Navaja še, da v izvedenih dokazih ni podlage za ugotovitev višine škode. Prav tako pa je sodišče dokazno breme glede višine škode neutemeljeno prevalilo na toženca. Višino škode je namreč dolžan dokazati tožnik, tega pa z neuradnim in nepotrjenim izračunom ni storil. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja toženec v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. S sodbo Delovnega sodišča v A. opr. št. Pd 165/2015 z dne 29. 8. 2016, ki je postala pravnomočna 29. 4. 2017, je bila tožniku prisojena razlika v plači (za obdobje od maja 2010 do aprila 2015) v bruto znesku 25.774,92 EUR, prav tako pa so bile tožniku priznane tudi zakonske zamudne obresti od posameznih v izreku omenjene sodbe navedenih zneskov. Pritožba se zavzema za to, da je v tem postopku vtoževana škoda zajeta v že pravnomočno prisojenih zamudnih obrestih v omenjeni sodbi. Pri tem se sklicuje na 380. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), vendar pa sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo te določbe, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje ni uporabljiva. Zamudne obresti, prisojene v pravnomočni sodbi, zajemajo škodo, ki je nastala (ali tudi ne)1 zaradi zamude pri neizpolnitvi pogodbenih obveznosti (izplačila plač) in tako ne morejo zajemati tudi povračila škode, ki jo tožnik vtožuje v obravnavani zadevi. Tožnik v tem postopku zahteva povračilo škode iz naslova odškodninske odgovornosti toženca, ker mu ta ni izplačeval plače v pravilni višini, zaradi česar je imel pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v prenizkem znesku. Pravni temelj za to vtoževano škodo je tako drug od temelja v citirani pravnomočno razsojeni zadevi. Pritožbeni očitek toženca o bistveni kršitvi postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nepravilni razporeditvi procesnega trditvenega in dokaznega bremena, zaradi česar naj bi bila podana relativna kršitev postopka (7. in 212. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je trditveno in dokazno breme za obstoj škode in njeno višino na tožniku, ki ga je zmogel. Pri izračunu višine škode (priloga A6) se je tožnik oprl na določbe Zakona o urejanja trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/10 in nasl.), ki urejajo določitev višine nadomestila med brezposelnostjo in izračunal, kolikšno nadomestilo bi prejel, če bi mu toženec ob zapadlosti izplačeval pogodbeno določeno plačo (priznano v pravnomočni sodbi Pd 165/2015), od dobljenega zneska pa je odštel dejansko izplačano nadomestilo po odločbi Zavoda za zaposlovanje z dne 4. 5. 2015 (priloga A5). Takšna računska operacija ne zahteva posebnega strokovnega znanja, saj so zakonske določbe za izračun višine nadomestila povsem jasne. Za ugotovitev pripadajoče višine nadomestila postavitev izvedenca finančne stroke ni bila potrebna. Toženec je izračunu tožnika le na splošno nasprotoval, pri čemer ni predložil svojega drugačnega izračuna niti ni zahteval izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno štelo višino škode za dokazano, saj ji toženec ni konkretizirano nasprotoval. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženca po drugem odstavku 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v povezavi z relevantnimi določbami, ki urejajo poslovno odškodninsko odgovornost v Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Toženec je ravnal protipravno s tem, ko je tožniku izplačeval plače v prenizkem znesku, kar je bilo tudi že pravnomočno odločeno v zadevi opr. št. Pd 165/2015. Tožniku je s tem ravnanjem nastala škoda v obliki prikrajšanja pri izplačilu nadomestila, saj je bilo to obračunano glede na dejansko izplačano (nižjo) plačo, in ne glede na pripadajočo plačo. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana vzročna zveza med toženčevim izplačevanjem plače v prenizkem znesku ter nastalo škodo v obliki prikrajšanja pri izplačilu višine nadomestila. Iz odločbe Zavoda za zaposlovanje z dne 4. 5. 2015 izhaja, da je bilo tožniku določeno nadomestilo na podlagi nižje plače (796,04 EUR bruto), kot bi mu sicer pripadala, če toženec ne bi kršil svojih pogodbenih zavez (kršitev katerih je bila pravnomočno ugotovljena s sodbo opr. št. Pd 165/2015). Ker mu je toženec izplačeval nižjo plačo, mu je tudi Zavod odmeril nižje nadomestilo, kot bi ga sicer prejel, če toženec ne bi kršil pogodbe o zaposlitvi.

9. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je pretrgana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo, ker tožnik ni že v postopku pred Zavodom za zaposlovanje uveljavljal, da mu pripada višje denarno nadomestilo med brezposelnostjo od priznanega (ker mu po pogodbi o zaposlitvi pripada višja plača od dejansko izplačane). Glede na obstoječo ureditev v določbi prvega odstavka 61. člena ZUTD se za odmero denarnega nadomestila med brezposelnostjo kot osnova upošteva dejansko izplačana plača v obdobju pred izgubo zaposlitve (prim. tudi s sodbama pritožbenega sodišča opr. št. Psp 488/2016 z dne 22. 12. 2016 in opr. št. Psp 42/2018 z dne 17. 5. 2018). Iz pritožbe izhaja, da tožniku prisojena razlika v plači (še) ni bila plačana, zato se z očitkom o tožnikovi pasivnosti tožena stranka ne more niti delno oprostiti odgovornosti za povračilo tožniku nastale škode iz naslova nižjega nadomestila plače med brezposelnostjo.

10. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Upnik ima namreč pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali mu je zaradi dolžnikove zamude nastala kakšna škoda (prvi odstavek 360. člena OZ).