Jedro

Upravnik mora skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov. Bistveni del vzdrževanja jaškov je vsekakor tudi skrb, da so ti pokriti z rešetko. Pri tem ne gre za to, da bi bil upravnik dolžan na splošno in v vsakem trenutku preprečevati možnost nastanka škode, ampak, da ob ustrezni profesionalni skrbnosti opazi morebiti nastalo nevarnost in na primeren način poskrbi za njeno nevtralizacijo, kar v obravnavani zadevi pomeni, da bi poskrbel, da bi se odstranjena rešetka namestila nazaj za jašek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni v 15 dneh solidarno plačati tožniku 4.231,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2017 (I.). Prvotožena stranka je dolžna v 15 dneh tožniku plačati dodatno še 250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2017 (II.), višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (III.). Obe toženi stranki sta dolžni solidarno povrniti tožniku 1.567,39 EUR pravdnih stroškov skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (IV.), drugotožena stranka pa je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti še 826,53 EUR pravdnih stroškov skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (V.).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe toženi stranki, predlagata spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka, skupaj z ustrezno stroškovno posledico, podredno pa, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Obe pritožnici priglašata pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbi izpodbijani sodbi pritrjuje, predlaga njuno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

O PRITOŽBAH GLEDE TEMELJA:

5. Prvotožena stranka v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo predvsem na podlagi špekulacij o temelju odškodninske odgovornosti. Po njenem mnenju je velika verjetnost, da so bili tožnik in njegova družba skrajno nepazljivi ali pod vplivom alkohola oz. mamil, saj bi sicer opazili, da manjka rešetka. Območje, kjer se je zgodil škodni dogodek, je bilo dovolj razsvetljeno, saj gre za središče M. Pritožba nadalje trdi, da bi vsak odrasel in trezen človek ob zadovoljivi razsvetljavi opazil zevajočo luknjo na višini 1,30 m. Prvotožena stranka graja dokazno oceno glede izpovedb zaslišanih prič. G. G. se npr. ne spomni, da bi videl rešetke, ki so ležale v jašku, spomni pa se, kakšne so bile v jašku smeti. J. J., ki je slonel na jašku, ni videl, da na njem ni rešetke, prav tako se ne spomni stanja tožnika, ko je ta prišel iz jaška, spomni pa se, da so bile v jašku stare smeti. Sodišče po drugi strani ni verjelo pričam tožene stranke in je zaključilo, da so bili pri delu neskrbni, ni pa pomislilo, da priče niso vedele, da je prišlo do škodnega dogodka, ker jih o tem ni nihče obvestil. Pritožba opozarja, da je glede večjih smeti možno, da je pred namestitvijo zakovic nekdo samo privzdignil rešetko in v jašek odvrgel smeti. Sodišče tudi ni pomislilo, da bi kdaj v preteklosti vzdrževalci pustili jašek odprt npr. zaradi barvanja,... in so se takrat lahko v njem nabrale smeti. Varnostniki prvotožene stranke in sosednjega lokala kritičnega dne ob ogledih ob 21.45, 23.15 in 0.55 niso ugotovilo nobenih nepravilnosti, kar pomeni, da je nekdo rešetko odstranil tik pred škodnim dogodkom. Prvotožena stranka opozarja tudi, da ne drži, da bi bile smeti samo tam, kjer je manjkala rešetka, ampak je s fotografij razvidno, da so bile v celotnem jašku.

Prvotožena stranka je med postopkom večkrat pojasnila, da zaklepanje jaškov ni v skladu s pravili požarne varnosti. Meni tudi, da je, če priče niso videle odstranjene rešetke, nemogoče pričakovati, da bi to videla prvotožena stranka. Nobenega predpisa ni, ki bi ji nalagal, da bi bili njeni vzdrževalci prisotni na objektu čez vikend. Imajo pa organizirano dežurstvo vzdrževalcev za primer, če se zgodi kaj nenavadnega. V tem primeru je šlo za izreden dogodek. Ko je bila prvotožena stranka o dogodku obveščena, je takoj ukrepala in jašek pokrila.

Ni jasno, na podlagi katerega predpisa bi morala prvotožena stranka zagotavljati, da bi bil nepohoden jašek ves čas pokrit. Nadalje opozarja, da naloga varnostnika ni vzdrževanje, ampak varovanje, res pa je, da varnostnik opozori vzdrževalce na nepravilnosti ali nevarnosti, če jih ob ogledih zazna. Kraj škodnega dogodka je v bližini drugih lokalov, dnevno hodi mimo stotine ljudi, zato bi jo v primeru, če bi rešetka manjkala dlje časa, gotovo kdo opozoril, da je jašek odprt. Nihče tega ni zaznal, zato je prvotožena stranka prepričana, da je bila rešetka odstranjena tekom kritične noči. Prvotoženi stranki ni jasno, kako se je sodišče prepričalo, da manjkajočih rešetk ne opaziš. Če namreč stojiš 10 m stran od jaška in gledaš proti njemu, opaziš, če rešetka manjka. Če varnostnik tega ni opazil, potem še ne pomeni, da je rešetka manjkala dlje časa. Pritožba opozarja na odločbo VSL II Cp 1156/2017 in meni, da je pretirana in neživljenjska zahteva, da bi morala tožena stranka v vsakem trenutku preverjati stanje jaškov, ki jih je dolžna vzdrževati, četudi je dolžna pri tem ravnati s profesionalno skrbnostjo. Po prepričanju pritožnice je do odtujitve rešetke prišlo krajši čas pred škodnim dogodkom, o čemer je bila tožena stranka obveščena šele kasneje, ni pa bila dolžna tega pričakovati. Poleg tega je jašek tožnik uporabljal za namen, za katerega ni bil mišljen. Do škodnega dogodka je zato prišlo po naključju. Prispevek tožnika je premalo ocenjen, saj je bil zelo neodgovoren, zato bi moral biti njegov prispevek večinski.

6. Drugotožena stranka v pritožbi oporeka zlasti ugotovitvi, da je bil jašek že dlje časa odprt in opozarja na izpovedbo več prič, ki so povedale, da bi, če bi rešetke manjkale, to opazili. Da je odstranjeno rešetko mogoče videti z razdalje, je bilo ugotovljeno tudi ob ogledu jaška, a tega sodišče ni upoštevalo. Opozarja, da bi se smeti, ki so v jašku, lahko odvrgle tudi skozi rešetke. Če gre za stare smeti, pa je povsem možno, da bi rešetke kdo kdaj prej (lahko tudi leto ali dve pred dogodkom) nekoliko dvignil in potem poravnal nazaj. Drugotožena stranka opozarja na izpovedbo B. B., ki je smeti označil za sveže, in se sprašuje, zakaj sodišče ni verjelo tej priči. Ker so priče izpovedovale, da niso videle, da manjka rešetka (dekle, ki je sedelo na jašku in fant, ki je stal zraven), drugotožena stranka dvomi v njihovo psihofizično stanje. Opozarja, da je prvotožena stranka odreagirala takoj, ko ji je bilo sporočeno, da rešetka manjka, torej naslednji dan okrog 18.15. Ni jasno, kateri predpis bi zavezoval prvotoženo stranko k posebnim pregledom prezračevalnega jaška.

Drugotožena stranka meni, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem prvotožene stranke in nastalo škodo. Ugotovitev, da bi morala biti rešetka bolj pričvrščena, ni skladna z dokazi v spisu: priče so izpovedale, da nikoli pred tem rešetka ni bila odstranjena, zato ni bilo mogoče pričakovati odstranitve. Vzročno zvezo je po mnenju drugotožene stranke pretrgalo ravnanje neznanih oseb, ki so tik pred padcem tožnika odstranile rešetko, prav tako je vzročno zvezo pretrgalo ravnanje tožnika, ki se ni prepričal, kam seda.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje glede temelja pravilna. Očitki o alkoholiziranosti tožnika in njegove družbe oz. da so bili ob škodnem dogodku pod vplivom mamil, so pavšalni, saj pritožbi o tem ne ponudita nobenih dokazov. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da na urgenci, kamor so tožnika prepeljali po škodnem dogodku, niso opravili preizkusa morebitne alkoholiziranosti, zato je tudi štelo, da ni bil pod vplivom alkohola ali drugih substanc.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je očitno rešetka manjkala dlje časa in da ni bila odstranjena neposredno pred škodnim dogodkom. Na to kaže zlasti ugotovitev, da varnostnik, ki je opravil zunanji obhod, ni opazil manjkajoče rešetke niti ob obhodih, ki jih je opravil po škodnem dogodku (27. 8. 2016 ob 0.55, 2.35, 4.55, 6.00, 11.30, 14.15 in 17.00). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bi varnostnik, če bi bil pozoren, vsaj ob obhodih po škodnem dogodku opazil, da na jašku manjka rešetka. Še zlasti, ker v pritožbah obe toženi stranki trdita, da se dejstvo, da manjka rešetka, opazi tudi z razdalje 10 metrov. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da dnevnik obhodov ne dokazuje, da bi bila rešetka odstranjena šele tik pred škodnim dogodkom, saj očitno varnostnik na rešetko ni bil pozoren. Sodišče prve stopnje je zaradi teh ugotovitev pravilno štelo za neutemeljen ugovor tožene stranke, da bi v primeru, če bi rešetka manjkala dlje časa, to gotovo opazili, saj tega tudi po dogodku ne ponoči in ne podnevi niso opazili. Da res manjka, se je ugotovilo šele 27. 8. popoldan, ko so prišli policisti na ogled zaradi škodnega dogodka.

9. Glede pritožbenih trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče B. B., ki je izpovedal, da so bile smeti v jašku sveže (kar bi lahko kazalo, da je bila rešetka odstranjena tik pred dogodkom), pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje odločitve pravilno ni oprlo na njegovo izpovedbo. S fotografije, posnete neposredno po škodnem dogodku (A 37), je namreč ugotovilo, da so v jašku vidne številne smeti in da je mogoče to stanje oceniti kot dalj časa trajajoče. Tako je s te fotografije videti smeti, ki so po oceni sodišča prve stopnje tam že dlje časa, med njimi tudi nekakšen črn krog, ki je viden kot podstavek za dežnik in v jašek ni mogel priti skozi rešetke. Ob ogledu na kraju samem, torej po nekaj letih od škodnega dogodka, je bilo nadalje ugotovljeno, da je stanje smeti zelo podobno, kot izhaja s fotografije v prilogi A 37, čeprav bi moralo biti stanje na dnu jaška bistveno slabše (več smeti), če bi se pločevinke in steklenice metale skozi rešetke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo izpovedbi prič G. G. in J. J., ki sta govorila o (starih) smeteh v jašku, saj je do istega zaključka prišlo tudi z ogledom fotografije na prilogi A 37. Ker je sodišče prve stopnje z ogledom te fotografije lahko samo ugotovilo stanje v jašku, v katerega je padel tožnik, in ker je podobno stanje jaška ugotovilo tudi ob ogledu na kraju samem, tudi ni pomembno za odločitev, ali so bile smeti samo v predelu, kjer je bila odstranjena rešetka, saj je očitno, da večji kosi smeti, ki jih je sodišče opazilo v jašku, ne morejo biti odvrženi skozi rešetke. Kot že zapisano, se stanje v jašku od škodnega dogodka do ogleda ni spreminjalo (kar pomeni, da so bile v obeh primerih vidne enake, torej dlje časa odvržene smeti), kar še dodatno potrjuje, da se smeti niso v jašek odmetavale skozi rešetke, ampak le skozi (dlje časa) odstranjeno rešetko.

10. S pritožbeno trditvijo, da pred škodnim dogodkom rešetka nikoli ni bila odstranjena (zadnji odstavek na 3. strani pritožbe), prihaja drugotožena stranka sama s seboj v nasprotje. V pritožbi na drugem mestu (zadnji odstavek na 2. strani pritožbe) namreč trdi, da bi bilo logično, da je nekdo leto ali dve pred škodnim dogodkom odmaknil rešetko in bi tako prišle smeti v jašek.

11. Varnostnik S. S., ki je bil zaslišan kot priča (list. št. 190), je potrdil, da je na območju, kjer se je zgodil škodni dogodek, razsvetljava bolj slaba, zato nikakor ne držijo pritožbene navedbe, da je na kraju škodnega dogodka ponoči dobra osvetljitev. V zvezi s tem prvotožena stranka v pritožbi trdi, da bi vsak odrasel in trezen človek ob zadovoljivi razsvetljavi spregledal zevajočo luknjo na višini 1,30 m. To seveda lahko drži, a je bistveno, da je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da razsvetljava ni bila zadostna.

12. Očitno je tudi prvotožena stranka po škodnem dogodku sama ugotovila, da mora glede rešetk nekaj narediti, saj je namestila rešetke tako, da jih brez orodja sedaj ni mogoče odstraniti. Toženi stranki sta sicer zatrjevali (tako v postopku na prvi stopnji, kot v pritožbi), da bi bilo zaklepanje rešetk v nasprotju s pravili o požarni varnosti, pa vendarle je prvotožena stranka rešetke namestila na opisan način, da jih torej brez orodja ni mogoče odstraniti. Ob tem ni pojasnila, zakaj tega ni naredila že pred škodnim dogodkom. V 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je na območju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, precej vandalizma, da tam ljudje običajno posedajo po jaških in po njih tudi hodijo. Zato po oceni sodišča prve stopnje manjkajoča rešetka na jašku ni tako redek pojav in bi ga prvotožena stranka morala pričakovati. Sodišče prve stopnje se pri teh ugotovitvah sklicuje zlasti na izpovedbe prič: A. A., M. M. in L. L., ki jih je predlagala prvotožena stranka. Glede na vse dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je očitno bila sporna rešetka odstranjena dlje časa in ne šele tik pred škodnim dogodkom.

13. Kot rečeno, obe toženi stranki v pritožbi opozarjata na odločbo VSL II Cp 1156/2017, v kateri je bilo zavzeto stališče, da bi bila pretirana, neživljenjska zahteva, da bi morala zavarovanka tožene stranke vsak trenutek preverjati stanje jaškov na cestah in poteh, ki jih je dolžna vzdrževati, četudi je dolžna ravnati pri tem s profesionalno skrbnostjo. Vendar je bistveno, da je šlo v navedeni zadevi za povsem drugačen primer: tam je šlo za kanalizacijski jašek na samem cestišču, pokrov jaška pa je bil odstranjen neposredno pred škodnim dogodkom, zato tožena stranka ni mogla preprečiti škodnega dogodka. V našem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila rešetka odstranjena dlje časa, pa prvotožena stranka takšne pomanjkljivosti ni sanirala.

14. Sodišče prve stopnje je glede odgovornosti prvotožene stranke uporabilo pravilno materialnopravno podlago. 10. člen Obligacijskega zakonika1 določa, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. 118. člen Stvarnopravnega zakonika2, ki govori o upravniku, pa med drugim (v 2. alineji četrtega odstavka) določa, da mora upravnik skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov. Bistveni del vzdrževanja jaškov je vsekakor tudi skrb, da so ti pokriti z rešetko. Pri tem seveda ne gre za to, da bi bil upravnik dolžan na splošno in v vsakem trenutku preprečevati možnost nastanka škode, ampak, da ob ustrezni profesionalni skrbnosti opazi morebiti nastalo nevarnost in na primeren način poskrbi za njeno nevtralizacijo3, kar v obravnavani zadevi pomeni, da bi poskrbel, da bi se odstranjena rešetka namestila nazaj za jašek. Nikakor torej ne drži, da se je škodni dogodek zgodil zaradi naključja.

15. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna razporeditev odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbo 10. člena OZ in štelo, da je vsak posameznik povprečno skrben tudi pri preprečevanju lastne škode in da se torej od njega upravičeno pričakuje tudi, da preveri, kam bo sedel. Kljub temu je pravilna presoja, da je večja odgovornost za škodo na strani prvotožene stranke, ki ni ravnala v skladu z zahtevano profesionalno skrbnostjo, njena opustitev profesionalne skrbnosti pa je privedla do nevarne situacije, čeprav bi se zaradi poznavanja razmer morala zavedati, da je v okolici veliko vandalizma, da se po jaških poseda in tudi hodi.

O PRITOŽBAH GLEDE VIŠINE:

16. Prvotožena stranka meni, da je bila tožniku priznana previsoka odškodnina za strah, saj se je neposredno po dogodku zavedal, da ni hrom. Pri tožniku bi tako lahko šlo kvečjemu za skupno približno 45 minut primarnega in sekundarnega strahu, za kar bi po mnenju prvotožene stranke zadoščalo 500 €. Previsoka je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in glede na obseg le-teh meni, da bi zadoščala odškodnina 1500 €. Po prepričanju prvotožene stranke je previsoka tudi odškodnina za skaženost. Pri tem se sklicuje se na primer VS000278, kjer je bila priznana odškodnina 60.000 SIT, zato trdi, da tožniku iz tega naslova ne gre več kot 250 €. Drugotožena stranka je sicer vložila svojo pritožbo, a so njene pritožbene navedbe v delu, ki se nanaša na višino škode, enake kot navedbe prvotožene stranke.

17. Po presoji pritožbenega sodišča je priznana odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (3,82 povprečne plače) primerljiva z odškodninami priznanimi v sodni praksi za podobne škode. Drugotožena stranka opozarja na primer VS0026614, v katerem je oškodovanec utrpel hujše telesne bolečine ob padcu, 14 dni srednje hude do zmerne telesne bolečine, 3 do 4 tedne lažje telesne bolečine, kasneje bolečin ni imel. Oškodovanec je med zdravljenjem trpel nevšečnosti: pregled na urgenci, RTG (2x), uživanje protibolečinskih tablet, hlajenje bolečega predela.

18. V tej zadevi je tožnik trpel dva dni hude bolečin, teden dni srednje hude, štiri tedne blažje bolečine, vmes epizode srednje hudih pri prevezah, odstranitvi šivov in razgibavanju, poleg tega je pet mesecev po poškodbi zaradi vnetja ponovno dva dni trpel srednje hude bolečine, deset dni pa blažje. Kasneje so so pojavljale blažje bolečine le ob obremenitvah komolca. Od nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje ugotovilo: oskrbo 5 ran, dve operaciji na levem komolcu v lokalni anesteziji, 7 specialističnih pregledov, 5 prevez pri osebnem zdravniku, v prvem tednu prevoz in pomoč za obisk zdravnika, RTG komolca, medenice in križnice, jemanje antibiotikov, ki so povzročili prebavne težave, jemanje analgetikov Nalgesin, nekaj dni je potreboval pomoč pri vstajanju, oblačenju, umivanju, zaradi poškodbe je moral tožnik opustiti potovanje po Evropi (Interrail). Primerjava prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti v primeru VS002661 in obravnavani zadevi pokaže, da je tožnik v obravnavani zadevi trpel bolečine večje intenzivnosti v daljšem časovnem obdobju, hujše so tudi njegove nevšečnosti. V sodni praksi so za podobno inteznivnost in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem priznavali višje5 in tudi nižje6 odškodnine, zato je po presoji pritožbenega sodišča priznana odškodnina povsem ustrezna.

19. Povsem ustrezna je tudi odškodnina za strah (1,27 plače). Pritožba se tudi tu sklicuje na primer VS002661, kjer je bila oškodovancu priznana iz tega naslova odškodnina 0,50 plače. Oškodovanec je v navedeni zadevi utrpel primarni strah ob padcu in 3 tedne sekundarnega strahu za izid zdravljenja. Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi tožnik utrpel hujši strah: padel je 3,5 metra globoko v temo, v smeti in razbite steklenice, strah ga je bilo okužbe s HIV ali hepatitisom, ker so mu zdravniki povedali, da so bile rane zelo onesnažene, ga je bilo razumljivo strah morebitnih posledic, navsezadnje se mu je po 5 mesecih rana ponovno zagnojila, tako da so mu jo morali zdravniki ponovno sanirati, ob tem tudi niso bili povsem prepričani, ali je kaj tujka še ostalo v rani. Zato je povsem ustrezno, da je bila tožniku priznana višja odškodnina kot v primeru VS002661. 20. Končno je po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno prisojena tudi odškodnina zaradi skaženosti (1,02 plače). Glede tovrstne škode se pritožba sklicuje se na primer VS0002787. Toženi stranki glede na naveden primer trdita, da tožniku v obravnavani zadevi iz naslova skaženosti ne gre več kot 250 €. Po pregledu odločbe je mogoče ugotoviti, da je bilo oškodovancu v citirani zadevi zaradi skaženosti priznana odškodnina 1,10 plače. Kot skaženost je bilo ugotovljeno, da ima tožnik na levem ramenu tanjšo in manj pigmentirano kožo kot v okolici, na tem mestu so močno opazne pikčaste brbončice, poleg tega ima 2 cm x 2 cm veliko brazgotino na zunanji strani komolca. V obravnavani zadevi ima tožnik več brazgotin, od katerih skaženosti ustreza samo ena, ki je na notranji strani levega komolca, dolžine 5 cm in širine 1 cm. V obeh primerih gre torej za precej podobno stopnjo skaženosti. Odškodnina, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje, je povsem ustrezna, primerljiva z odškodnino, priznano v zadevi, na katero se sklicujeta v pritožbi toženi stranki, in tudi s sodno prakso v podobnih zadevah.

21. Odločitev sodišča prve stopnje je glede višine priznane odškodnine pravilna in v skladu z izoblikovano sodno prakso, obe pritožbi pa sta v tem delu neutemeljeni.

O STROŠKIH:

22. Drugotožena stranka se na koncu pritožuje še na stroškovno odločitev. Meni namreč, da je ob upoštevanju pobota pravdnih stroškov tožnika in prvotožene stranke zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da mora drugotožena stranka kriti še pravdne stroške 826,53 EUR. Če je namreč tožnik brez pobota upravičen do stroškov 2.393,92 EUR, je po pobotu s stroški prvotožene stranke upravičen le še do zneska 1.576,39 EUR, kar sta mu dolžni povrniti obe toženi stranki in drugotoženo stranko dodatni stroški ne morejo bremeniti.

23. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu pravilna. Pobot pravdnih stroškov predstavlja način poenostavitve poplačila stroškov med strankami. V obravnavani zadevi sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno povrniti 2.295,92 EUR, tožnik je dolžan prvotoženi stranki povrniti 826,53 EUR, drugotoženi stranki pa pravdni stroški niso bili priznani. Pobot stroškov, ki jih je drugotožena stranka dolžna plačati tožniku, in stroškov, ki jih je ta dolžan povrniti prvotoženi stranki, velja le med njima, torej med tožnikom in prvotoženo stranko. Nobenega razloga in pravne podlage ni, da bi prvotoženi stranki priznani pravdni stroški predstavljali kakršno koli korist za drugotoženo stranko, ki teh stroškov ni imela. Če bi sodišče odločilo, kot v pritožbi predlaga drugotožena stranka, bi to namreč pomenilo, da tožnik ne bi dobil plačanega celotnega zneska pravdnih stroškov, do česar pa je upravičen. Ker je hkrati dolžan določen znesek pravdnih stroškov plačati prvotoženi stranki, je enostavneje, če se tisto, kar je upravičen dobiti od obeh toženih strank, v odnosu do prvotožene stranke pobota z zneskom, ki ga je dolžan prvotoženi stranki, plačilo razlike pa bremeni le drugotoženo stranko. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno formuliralo izrek o pravdnih stroških in je pritožba drugotožene stranke tudi v tem delu neutemeljena.

24. Toženi stranki nista uspeli s pritožbama, zato sama trpita svoje pritožbene stroške, sam pa nosi svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožnik, saj njegov odgovor ni prispeval k odločitvi o pritožbi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. členu in 165. členu ZPP.

1 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ. 2 Uradni list RS, št. 69/2003, s spremembami, v nadaljevanju: SPZ. 3 VSL sodba II Cp 2689/2015. 4 II DoR 354/2016, kjer je bilo priznano 1,27 plače. 5 Npr. VS002365 - 5,66 plače, VS002378 - 5,40 plače. 6 Npr. VS000476 - 1,40 plače, VS002602. - 2,10 plače 7 II Ips 203/95.