Jedro

Sodišče prve stopnje je razumelo, da je potrebno ugotoviti ali je nasprotovanje reviziji, v posledici katere se je štelo, da je ta umaknjena, tisto protipravno ravnanje, ki je povzročilo sedaj vtoževano škodo, ker je tožeči stranki s tem onemogočeno, da bi se ugotovila utemeljenost tožbenega zahtevka glede ničnosti Pogodbe o prodaji in odstopu terjatve z dne 5. 10. 2007 in utemeljenost povračilnega zahtevka v višini 715.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poplačilo po sodbi pa bi prejela na podlagi sodne poravnave A. d.o.o. - v stečaju oziroma sedaj tožeča stranka.

Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da upravitelj na podlagi 102. člena ZFPPIPP odškodninsko odgovarja le upnikom stečajnega postopka in da bi moralo ugotoviti, da je tožeča stranka izločitveni upnik prvotožene stranke in da je upnik iz vzajemno neizpolnjene pogodbe, temeljijo na pritožbenih novotah, za katere pritožba ne pove, zakaj jih ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP).

Zmotno je pričakovanje pritožbe, da bo sodišče prve stopnje ob izostanku kakršnekoli trditve o tem, da je tožeča stranka izločitveni upnik prvotožene stranke oziroma, da je med njima sklenjena vzajemno neizpolnjena pogodba, ugotavljalo obstoj teh dejstev. Predvsem pa jih ne sme, saj bi kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se glede izpodbijane I. točke izreka sodbe in III. točke izreka sodbe zavrne kot neutemeljena in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba, pritožbi pa se ugodi glede izpodbijane II. in IV. točke izreka sodbe in se v tem delu izrek sodbe spremeni tako, da sedaj glasi: ″II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 4.634,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. IV. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stranskemu intervenientu na strani druge tožene stranke njegove stroške pravdnega postopka v znesku 4.634,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.″

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 670/2017 z dne 22. 10. 2019 izreklo: ″I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: ″1. Prvotožena stranka in drugotožena stranka sta tožeči stranki solidarno dolžni plačati znesek 523.135,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe dalje do plačila. 2. Prvotožena stranka in drugotožena stranka sta v roku 15 dni tožeči stranki solidarno dolžni plačati stroške tega pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.″ II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 9.268,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 78,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. IV. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stranskemu intervenientu na strani druge tožene stranke njegove stroške pravdnega postopka v znesku 9.268,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.″

2. Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženima strankama naloži povračilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek

3. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Toženima strankama in stranskima intervenientoma je pritožba vročena v odgovor. Na pritožbo niso odgovorili.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Procesne okoliščine v zadevi

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom I Pg 670/2017 z dne 25. 9. 2018 dopustilo stransko intervencijo Odvetniške pisarne N. K. d.o.o. na strani prve tožene stranke, s sklepom I Pg 670/2017 z dne 5. 6. 2018 pa je sodišče dopustilo stransko intervencijo F. P. na strani druge tožene stranke.

Navedbe tožeče stranke glede njene aktivne legitimacije

7. Tožeča stranka je trdila, da je singularni pravni naslednik prvotnega upnika oziroma oškodovanca, družbe A. d.o.o. - v stečaju. Nad prvotnim upnikom, oškodovancem A. d.o.o. - v stečaju, je že več let v teku stečajni postopek št. St 1410/2008. Ker je bilo pričakovano, da bo vodenje pravdnega postopka za sodno priznanje sedaj vtoževane odškodnine povezano z znatnimi odvetniškimi stroški in dolgotrajno ter bi kot tako le še bolj zavleklo zaključek stečajnega postopka A. d.o.o., ki je sedaj v svoji zaključni fazi, je upravitelj stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju na podlagi soglasja oziroma navodila svojega stečajnega sodišča odškodninsko terjatev ponudil v prodajo zainteresiranim kupcem. V postopku prodaje znotraj stečajnega postopka St 1410/2008 je bila terjatev s strani A. d.o.o. - v stečaju tako prodana in prenesena na novega upnika, kupca in prevzemnika - družbo F. Celje, sedaj tožnika. Prodaja terjatve je bila opravljena na podlagi sklepa o prodaji Okrožnega sodišča v Celju St 1410/2008 z dne 25. 9. 2017, ki je postal pravnomočen dne 11. 10. 2017, in prodajne pogodbe z dne 13. 10. 2017, terjatev pa je bila s prejšnjega imetnika A. d.o.o. - v stečaju prenesena na tožnika s cesijo z dne 13. 10. 2017. S tem je tožnik v celoti prevzel upniški položaj A. d.o.o. - v stečaju glede terjatve, o tem sta bila B. d.o.o. - v stečaju in njegov stečajni upravitelj, F. P., obveščena z obvestilom z dne 26. 10. 2017. S tem je potrditvah tožeče stranke izkazana njena aktivna legitimacija v sporni zadevi.

Presoja sodišča prve stopnje

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da tožeča stranka vtožuje od toženih strank solidarno plačilo zneska 523.135,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Vtoževani denarni znesek predstavlja povračilo premoženjske škode, ki bi naj tožeči stranki oziroma njenemu singularnemu pravnemu predniku - A. d.o.o. - v stečaju nastala, ker je odvetnica N. K. po pooblastilu prve tožene stranke oziroma njenega stečajnega upravitelja F. P. z vlogo z dne 15. 3. 2017 nasprotovala s strani A. d.o.o. - v stečaju vloženi reviziji zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 850/2016 z dne 12. 10. 2016, posledično pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom III Ips 20/2017 z dne 19. 5. 2017 ugotovilo umik revizije, s čimer je bila A. d.o.o. - v stečaju dokončno onemogočena uveljavitev terjatve iz postopka X Pg 2451/2008, zaradi česar ji je nastala škoda. Vtoževani znesek odškodnine v višini 523.135,78 EUR predstavlja seštevek zatrjevane premoženjske škode (skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi), katere povrnitev tožeča stranka zahteva v sledečem vrstnem redu: - najprej premoženjsko škodo v višini 5.373,30 EUR (5.307,00 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od dne 23. 3. 2017 do dne 19. 5. 2017 v višini 66,30 EUR) iz naslova zneska, ki ga je A. d.o.o. v stečaju dne 23. 3. 2017 plačala na transakcijski račun B. d.o.o. - v stečaju na podlagi dogovora med stečajnima upraviteljema družb A. d.o.o. - v stečaju in B. d.o.o. - v stečaju, - nato premoženjsko škodo v višini 8.357,76 EUR (8.175,00 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od dne 6. 2. 2017 do dne 19. 5. 2017 v višini 182,76 EUR) iz naslova zneska, ki ustreza s strani A. d.o.o. - v stečaju dne 6. 2. 2017 plačani sodni taksi za (drugo) revizijo v postopku X Pg 2451/2008, - nato premoženjsko škodo v višini 2.550,71 EUR iz naslova priglašenih odvetniških stroškov za sestavo revizije z dne 2. 12. 2016 v postopku X Pg 2451/2008, - z razliko do višine vtoževanega zneska pa naj se nato poplača škoda v višini 1.341.642,16 EUR (715.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od dne 6. 10. 2007 do dne 19. 5. 2017 v višini 626.642,16 EUR) iz naslova v postopku X Pg 2451/2008 vtoževane glavnice v višini 715.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2007 dalje ter škoda v višini 12.197,82 EUR iz naslova pravdnih stroškov, ki so bili tožeči stranki na prvi stopnji že prisojeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X Pg 2451/2008 z dne 12. 12. 2012, v višini 2.953,71 EUR iz naslova priglašenih pravdnih stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke z dne 28. 3. 2013 v postopku X Pg 2451/2008 in v višini 2.632,46 EUR iz naslova priglašenih pravdnih stroškov (prve) revizije stranskega intervenienta z dne 26. 11. 2014 v postopku X Pg 2451/2008. Nasprotovanje reviziji v postopku X Pg 2451/2008 predstavlja kršitev določil sodne poravnave v zadevi I Pg 649/2008 z dne 18. 3. 2009 in Pogodbe o vstopu stečajnega dolžnika v pravni položaj tožeče stranke z dne 3. 1. 2013, ki sta ju sklenila prva tožena stranka in A. d.o.o. - v stečaju, kot tudi dogovorov, sklenjenih neposredno med stečajnima upraviteljema A. d.o.o. - v stečaju B. S. in prve tožene stranke F. P, v posledici te kršitve pa je nastala vtoževana škoda, za katero je prva tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna, druga tožena stranka pa je dolžna povrniti celotno s strani stečajnega upravitelja prve tožene stranke povzročeno škodo, ki je ravnal s hudo malomarnostjo pri opravljanju njegovih nalog v zvezi z vodenjem stečajnega postopka nad prvo toženo stranko in za katero druga tožena stranka odgovarja kot zavarovalnica, pri kateri ima upravitelj zavarovano svojo poklicno odgovornost. Škodo v višini 16.032,71 EUR sta po zatrjevanju tožeče stranke upravitelj F. P. in prvotožena stranka B. d.o.o. - v stečaju s svojim protipravnim ravnanjem A. d.o.o. - v stečaju povzročila neposredno in neodvisno od uspeha v postopku X Pg 2451/2008. Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta ugovarjali aktivno in pasivno legitimacijo in zatrjevali, da za vtoževano škodo nista odgovorni, ker nasprotovanje reviziji ni pomenilo kršitve določil sodne poravnave v zadevi I Pg 649/2008 z dne 18. 3. 2009 in Pogodbe o vstopu stečajnega dolžnika v pravni položaj tožeče stranke z dne 3. 1. 2013 ter dogovorov med stečajnima upraviteljema B. S. in F. P., podana pa tudi ni vzročna zveza med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem in vtoževano škodo, poleg tega druga tožena stranka še zatrjuje, da ne obstoji zavarovalno kritje. Tožeča stranka vtožuje svoj odškodninski zahtevek od prve tožene stranke na podlagi njene poslovne odškodninske obveznost, zoper drugo toženo stranko pa uveljavlja svoj zahtevek na podlagi odgovornosti zavarovalnice, pri kateri ima stečajni upravitelj prve tožene stranke zavarovano svojo poklicno odgovornost. 9. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da v stečajnem postopku nad prvo toženo stranko tožeča stranka oziroma njen singularni pravni prednik - A. d.o.o. - v stečaju ni prijavila nikakršne terjatve (ni prijavila niti terjatve, vtoževane v postopku X Pg 2451/2008 in tudi ni prijavila kakšne druge terjatve) v roku iz petega odstavka 59. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Presodilo je, da pravila iz 102. člena ZFPPIPP, na katera se sklicuje tožeča stranka, zato v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, saj se nanašajo na upnike, ki so v stečajnem postopku prijavili svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Vzročna zveza pri odškodninskem zahtevku iz 102. člena ZFPPIPP je podana zgolj, če upniku nastane škoda, ker zaradi protipravnega ravnanja upravitelja ob razdelitvi prejme plačilo terjatve v manjšem znesku, kot bi ga prejel, če protipravnega ravnanja ne bi bilo. Tožeča stranka oziroma njen singularni pravni prednik - A. d.o.o. - v stečaju je postala upnik prve tožene stranke šele z nastankom domnevne škode. Tožeča stranka v smislu določb ZFPPIPP šteje za tretjo osebo. Odgovornost stečajnega upravitelja prve tožene stranke za vtoževano škodo se tako presoja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

10. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je v postopku, ki je pri Okrožnem sodišču v Celju tekel pod I Pg 649/2008 med A. d.o.o. - v stečaju kot tožečo stranko in B. d.o.o. kot toženo stranko zaradi plačila 1.069.380,81 EUR s pripadki, bila dne 18. 3. 2009 sklenjena sodna poravnava, s katero je med drugim tožena stranka B. d.o.o. v celoti priznala temelj in višino tožbenega zahtevka iz postopka I Pg 649/2008, pravdni stranki pa sta se nadalje dogovorili, da tožena stranka B. d.o.o. svojo obveznost plačila kupnine v višini 1.069.380,81 EUR s pripadki tožeči stranki A. d.o.o. - v stečaju (v pretežnem delu) izpolni z nadomestno izpolnitvijo in sicer tako, da ji namesto plačila odstopi svojo terjatev do družbe ... banka d.d. iz naslova neveljavnosti Pogodbe o prodaji in odstopu terjatve z dne 5. 10. 2007 v višini 715.000.00 EUR s pripadki, ki jo je B. d.o.o. kot tožeča stranka zoper toženo stranko ... banka d.d. uveljavljal s tožbo z dne 7. 7. 2008 pred Okrožnim sodiščem v Celju I Pg 499/2008, kasneje je zaradi krajevne nepristojnosti zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani, kjer se je gospodarski spor vodil pod X Pg 2451/2008. Nadalje je ugotovilo, da je v gospodarskem sporu X Pg 2451/2008 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani B. d.o.o. (prvo tožena stranka) kot tožeče stranke zoper tožena stranka ... banka d.d. vtoževal ugotovitev ničnosti Pogodbe o prodaji in odstopu terjatve z dne 5. 10. 2007, povračilni zahtevek v višini 715.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 10. 2007 dalje do plačila ter povrnitev stroškov pravdnega postopka. O tem tožbenem zahtevku je bilo na prvi stopnji odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X Pg 2451/2008 z dne 12. 12. 2012, s katero je bilo zahtevku tožeče stranke B. d.o.o. v celoti ugodeno. Tožena stranka ... banka d.d. je bila tako po tej sodbi tožeči stranki dolžna plačati 715.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 10. 2007 dalje, poleg tega pa ji je bila zavezana povrniti še pravdne stroške v višini 12.197,82 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo je tožena stranka ... banka d.d. vložila pritožbo z dne 15. 2. 2013. S sklepom z dne 7. 5. 2013 X Pg 2451/2008 je sodišče dopustilo stransko intervencijo A. d.o.o. - v stečaju na strani tožeče stranke. Dne 23. 5. 2013 se je s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 699/2013 nad družbo B. d.o.o. začel stečajni postopek. O pritožbi tožene stranke je bilo odločeno po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko, s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 774/2013 z dne 25. 9. 2014. Višje sodišče je pritožbi v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke v znesku 821,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, glede stroškov pritožbenega postopka pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 2.091,66 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zoper navedeno drugostopenjsko sodbo je stranski intervenient A. d.o.o. - v stečaju vložil revizijo. Vrhovno sodišče RS je dne 21. 6. 2016 s sklepom III Ips 19/2015 reviziji stranskega intervenienta ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, glede stroškov revizijskega postopka pa odločitev pridržalo za končno odločbo. V ponovljenem postopku je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cpg 850/2016 z dne 12. 10. 2016 ponovno ugodilo pritožbi tožene stranke ter izpodbijano sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke v znesku 821,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, glede stroškov pritožbenega postopka pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 4.642,37 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Stranski intervenient A. d.o.o. - v stečaju je nato zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 850/2016 z dne 12. 10. 2016, vložil pravočasno in dovoljeno revizijo z dne 2. 12. 2016 in dne 6. 2. 2017 plačal sodno takso za revizijo v višini 8.175,00 EUR. Pooblaščenka tožeče stranke B. d.o.o. - v stečaju (Odvetniška pisarna N. K. d.o.o.) je z vlogo z dne 15. 3. 2017 nasprotovala s strani stranskega intervenienta vloženi reviziji, dne 16. 3. 2017 pa je na Vrhovno sodišče RS naslovila vlogo, s katero je preklicala svoje predhodno nasprotovanje reviziji. O obeh vlogah je odločilo Vrhovno sodišče RS dne 19. 5. 2017, ko je izdalo sklep, III Ips 20/2017, s katerim je ugotovilo, da je tožeča stranka revizijo umaknila in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov revizijskega postopka tožene stranke v višini 2.550,70 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Iz sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da lahko tožeča stranka kadarkoli umakne intervenientovo pravno sredstvo, ko pa je umik enkrat podan, ga ni več mogoče preklicati.

11. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožeča stranka zatrjevala, da je zaradi nasprotovanja prve tožene stranke reviziji A. d.o.o. - v stečaju v postopku X Pg 2451/2008 bila A. d.o.o. - v stečaju dokončno onemogočena uveljavitev terjatve iz navedenega sodnega postopka, zaradi česar ji je nastala vtoževana škoda, ker bi v primeru, če revizija stranskega intervenienta A. d.o.o. - v stečaju z dne 2. 12. 2016 ne bi štela za umaknjeno in bi Vrhovno sodišče RS o njej vsebinsko odločalo, bil stranski intervenient z njo uspešen in bi na tej podlagi izposloval bodisi potrditev že izdane ugodilne prvostopenjske sodbe ali pa bi, v primeru razveljavitve sodbe, izdajo zanj v celoti ugodilne sodbe dosegel v ponovljenem sojenju, saj je tožba z dne 7. 7. 2008, s katero se je zahtevala ugotovitev ničnosti Pogodbe o prodaji in odstopu terjatve z dne 5. 10. 2007 ter plačilo 715.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 10. 2007 dalje, bila utemeljena. Tožeča stranka po njenih trditvah utemeljuje vzročno zvezo med vtoževano škodo in nedopustnim ravnanjem toženih strank - ki ga predstavlja nasprotovanje reviziji A. d.o.o. - v stečaju z uspešnostjo revizije in končno ugodilno razsodbo v korist tožeče stranke B. d.o.o. (in s tem posledično v korist stranskega intervenienta A. d.o.o. - v stečaju).

12. Sodišče prve stopnje ni sledilo stališču tožeče stranke, da je vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka v postopku X Pg 2451/2008 predstavlja predhodno pravno vprašanje za sporno zadevo in je zavrnilo stališče tožeče stranke, da mora najprej odločiti, da je bil zahtevek tožeče stranke v postopku X Pg 2451/2008 utemeljen. Po določbi 13. člena ZPP lahko v primeru, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojni organ, sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Sodišče sme odločati o predhodnem vprašanje le, če o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je o utemeljenosti tožbenega zahtevka v postopku X Pg 2451/2008 bilo že odločeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 850/2016 z dne 12. 10. 2016 (v povezavi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 20/2017 z dne 19. 5. 2017), ki je v skladu s prvim odstavkom 319. člena ZPP tako pravnomočna in se ne more več izpodbijati s pritožbo. S to sodbo je v ponovljenem sojenju Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter tam tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke. Takšna odločitev višjega sodišča pa pomeni, da je bilo o vprašanju, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot predhodno vprašanje, že pravnomočno odločeno, zato o tem ni mogoče več odločati in je sodišče na to odločbo vezano in presoja Višjega sodišča v Ljubljani za sporno zadevo pomeni, da del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na škodo zaradi izgube terjatve do ... banke d.d., ni utemeljen, ker tožeča stranka v postopku X Pg 2451/2008 ni uspela.

13. Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi tožeča stranka zato, da bi v obravnavani zadevi uspela s tožbenim zahtevkom morala dokazati, da bi z revizijo z dne 2. 12. 2016 A. d.o.o. - v stečaju uspela, in sicer tako, da bi v končni posledici dosegla, da bi bilo tožbenemu zahtevku v postopku X Pg 2451/2008 ugodeno. Tožeča stranka po presoji sodišča prve stopnje temu dokaznemu bremenu ni zadostila. Vrhovno sodišče RS je s sklepom III Ips 19/2015 z dne 21. 6. 2016 med drugim potrdilo pravilnost stališča sodišča druge stopnje, navedenega v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 774/2013 z dne 25. 9. 2014, da nagibi pogodbenih strank, ki so ju vodili pri sklepanju pogodbe, niso nedopustni, in to v točka 10 tudi obrazložilo. Nadalje je Vrhovno sodišče RS v 11. točki obrazložitve sklepa ovrglo očitek o nesorazmerju med obveznostmi pogodbenih strank. V teh delih torej drugačne odločitve o reviziji s strani Vrhovnega sodišča RS ni bilo mogoče utemeljeno pričakovati in bi bila v tem delu revizija z dne 2. 12. 2016 zavrnjena. Vrhovno sodišče RS je v izpostavljenem sklepu očitalo sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je storilo s tem, ker ni izvedlo preizkusa ničnosti Pogodbe o prodaji in odstopu terjatve z vidika odpadle podlage pogodbene obveznosti v smislu 39. člena OZ. Vrhovno sodišče je namreč v 13. točki obrazložitve sklepa ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče ničnost presojalo po obeh pravnih podlagah (tako na odpadli podlagi kot na nedopustnem nagibu), pritožbeno sodišče pa je zavrnilo zgolj eno izmed pravnih podlag in sicer glede nedopustnega nagiba, ni pa se ukvarjalo z vprašanjem odpadle pravne podlage. Sodba prvostopenjskega sodišča je namreč tožbeni zahtevek po odpadli pravni podlagi zavrnila (in s tem dalo prav ... banki d.d.), zaradi česar bi moralo drugostopenjsko sodišče zahtevek preizkusiti še po tej podlagi. Temu napotilu je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cpg 850/2016 z dne 12. 10. 2016 sledilo, tako da je dejansko pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča. Iz razlogov te sodbe namreč jasno izhaja, da Pogodba ima pravno podlago, in sicer je prvotožena stranka Pogodbo sklenila zaradi pridobitve terjatve do A. d.o.o., ... banka d.d. pa je to terjatev prodala zaradi pridobitve kupnine. Razloga za zavezo vsake od pogodbenih strank sta po mnenju višjega sodišča očitna, zaradi česar je sodišče zaključilo, da Pogodba ni brez podlage. Hkrati je v 11. točki obrazložitve sodbe tudi navedeno, da prodaja terjatev in njen nakup ni nedopusten, temveč je dopusten in predstavlja celo običajno poslovno ravnanje. Višje sodišče je nadalje v 13. točki obrazložitve sodbe še navedlo, da nagib za sklenitev Pogodbe med strankama ni bil predmet usklajevanja in da pridobivanje terjatve zaradi izvedbe pobota ni tvorilo poslovne podlage v konkretnem primeru. Enake razloge za zavrnitev pravnega temelja za zahtevek na odpadli pravni podlagi pa vsebuje tudi prvostopenjska sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani X Pg 2451/2008 z dne 12. 12. 2012 v 8., 9. in 10. točki obrazložitve. Iz vsega navedenega je tako razvidno, da je s sodbo I Cpg 850/2016 z dne 12. 10. 2016 višje sodišče kršitve pravil pravdnega postopka, na katere je opozorilo Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 19/2015 z dne 21. 6. 2016, odpravilo in sodba predstavlja pravnomočno razsojeno stvar. V reviziji z dne 2. 12. 2016 A. d.o.o. - v stečaju očita Višjemu sodišče v Ljubljani predvsem bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da naj ne bi sledilo napotkom Vrhovnega sodišča, pri tem pa med drugim tudi Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, zato morebiten uspeh z revizijo ne bi nujno privedel do končnega uspeha tožeče stranke v navedenem postopku. Iz revizije je nadalje razvidno, da vlagateljica revizije podaja svoje stališče o tem, kako naj bi ugotavljanje obstoja kavze spadalo pod materialnopravno presojo. Okoliščine, ki predstavljalo kavzo sklenjenega pravnega posla, predstavljajo vprašanje dejanskega stanja, zato tožeča stranka v reviziji izhaja iz napačnega stališča, da izpodbija revizijo iz materialnopravnih razlogov (poleg procesnih, ki so očitno neutemeljeni), posledično pa že iz tega razloga z revizijo ne bi mogla uspeti, saj izpodbijanje dejanskega stanja z revizijo ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri vprašanju dopustnosti konkretne kavze gre za materialnopravno presojo, ki pa jo je Višje sodišče v Ljubljani v skladu z napotki Vrhovnega sodišča Republike Slovenije tudi opravilo. Posledično so neutemeljene navedbe tožeče stranke, češ da naj bi višje sodišče zgolj privzelo stališče prvostopenjskega sodišča, sicer pa po ustaljeni sodni praksi sodbi sodišč prve in druge stopnje tvorita logično celoto, zaradi česar višjemu sodišču ni treba ponovno podrobno argumentirati tistih zaključkov, ki jih je obrazložilo že sodišče prve stopnje in s katerimi se strinja in torej zadošča ugotovitev, da se z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča strinja. Nadalje je očitek Vrhovnega sodišča Republike Slovenije šel zgolj v smeri, da se višje sodišče ni opredelilo do odpadle podlage kot samostojnega razloga za ničnost, kar pa ne pomeni, da ne bi zadoščala že zgolj potrditev zavzetega stališča s strani prvostopenjskega sodišča. Višje sodišče je torej v skladu z napotki Vrhovnega sodišča Republike Slovenije moralo obrazložitev zgolj dopolniti, kar pa je, kot je že bilo obrazloženo, tudi storilo. Sodba višjega sodišča ni obremenjena z očitanimi bistvenimi kršitvami postopka, vprašanja dejanskega stanja pa ni dovoljeno ponovno odpirati, zato tožeča stranka ni dokazala, da bi A. d.o.o. - v stečaju uspela z revizijo z dne 2. 12. 2016. Posledično tudi ni dokazala, da bi bilo tožbenemu zahtevku v postopku X Pg 2451/2008 ugodeno, saj je s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 850/2016 z dne 12. 10. 2016, ki je bila predmet revizije, bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Poleg tega je Višje sodišče Ljubljani v zadevi X Pg 2451/2008 ob celotnem izvedenem postopku odločalo celo dvakrat in obakrat zahtevek zavrnilo (torej odločilo je v škodo tožeče stranke), zato se tudi iz tega razloga izkažejo za neutemeljene navedbe tožeče stranke, češ da bi v primeru odsotnosti umika revizije tožena stranka s svojim zahtevkom uspela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med vtoževano škodo in nedopustnim ravnanjem toženih strank , to je nasprotovanjem reviziji A. d.o.o. - v stečaju.

14. Glede dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na škodo v višini 16.032,71 EUR tožeča stranka trdi, da sta jo prva tožena stranka in njen stečajni upravitelj F. P. povzročila s svojim protipravnim ravnanjem neposredno in neodvisno od uspeha v postopku X Pg 2451/2008, ker je z nasprotovanjem reviziji z dne 2. 12. 2016 bil kršen dogovor med stečajnima upraviteljema A. d.o.o. - v stečaju B. S. in prve tožene stranke F. P., na podlagi katerega se je A. d.o.o. - v stečaju zavezala plačati stroške nadaljnjega vodenja stečajnega postopka, prvotožena stranka pa se je zavezala, da ne bo nasprotovala nadaljevanju postopka X Pg 2451/2008. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz dopisa stečajnega upravitelja prve tožene stranke z dne 3. 2. 2017, naslovljenega na stečajnega upravitelja A. d.o.o. - v stečaju med drugim izhaja, da upravitelj prve tožene stranke ne nasprotuje nadaljevanju postopka, v katerem je vložila A. d.o.o. - v stečaju revizijo, če A. d.o.o. - v stečaju prevzame vse že zaradi vložene prve revizije nastale stroške in jih tudi plača, pri čemer stroškovnik znaša 4.350,00 EUR, v katerem so zajeti stroški plačila ... banki in tekoči stroški postopka od decembra do konca maja (administrativni stroški, hranjenje dokumentacije, bančni stroški, stroški računovodstva, stroški dela itd.). Stečajni upravitelj A. d.o.o. je stečajnemu sodišču podal predlog z dne 10. 02. 2017, s katerim je predlagal, da sodišče izda sklep o soglasju plačila stroškov v višini 4.350,00 EUR. Stečajno sodišče je s sklepom St 1410/2008 z dne 23. 2. 2017 sklenilo, da se upravitelju A. d.o.o. - v stečaju da soglasje za plačilo stroškov stečajnega postopka, navedenih v predlogu upravitelja z dne 10. 2. 2017. Navedeni sklep stečajnega sodišča v smislu določb ZFPPIPP pomeni, da je bil zatrjevani dogovor med obema stečajnima upraviteljema, po katerem se je družba A. d.o.o. - v stečaju zavezala prvi toženi stranki plačati znesek 4.350,00 EUR, prva tožena stranka pa se je zavezala, da ne bo nasprotovala nadaljevanju postopka opr. št. X Pg 2451/2008, veljavno sklenjen, in sicer z dnem izdaje tega sklepa 23. 2. 2017. Zatrjevana škoda v višini 16.032,71 EUR obsega seštevek naslednjih zneskov: zneska 5.307,00 EUR iz naslova zneska, ki ga je A. d.o.o. v stečaju dne 23. 3. 2017 plačala na transakcijski račun B. d.o.o. - v stečaju na podlagi prej omenjenega dogovora med obema stečajnima upraviteljema, zneska 8.175,00 EUR iz naslova zneska, ki ustreza s strani A. d.o.o. - v stečaju dne 6. 2. 2017 plačani sodni taksi za revizijo z dne 2. 12. 2016 v postopku X Pg 2451/2008 in zneska 2.550,71 EUR iz naslova priglašenih odvetniških stroškov za sestavo revizije z dne 2. 12. 2016. Dogovor med obema stečajnima upraviteljema bil veljavno sklenjen dne 23. 2. 2017, tožeča stranka pa kršitvi tega dogovora pripisuje nastanek škode v zvezi s sestavo revizije z dne 2. 12. 2016 in plačilom sodne takse za revizijo z dne 6. 2. 2017, kar je pred sklenitvijo omenjenega dogovora, zato škoda v višini 8.175,00 EUR iz naslova plačane sodne takse in v višini 2.550,71 EUR iz naslova priglašenih odvetniških stroškov za sestavo revizije ne more biti posledica kršitve tega dogovora, saj je revizija bila sestavljena in vložena ter zanjo plačana sodna taksa, preden je do dogovora sploh prišlo. Stroški z revizijo bi A. d.o.o.- v stečaju nastali tudi v primeru, če prva tožena stranka ne bi umaknila revizije, pri čemer bi bila A. d.o.o. - v stečaju upravičena do njihove povrnitve le v primeru, da bi z revizijo uspela. O morebitni škodi iz naslova plačila stroškov v zvezi z revizijo bi bilo tako mogoče govoriti v primeru, če bi tožeča stranka izkazala, da bi z revizijo uspela, pa ni. Povsem enako velja tudi glede vtoževane škode v znesku 5.307,00 EUR, ki ga je A. d.o.o. v stečaju dne 23. 3. 2017 plačala na transakcijski račun B. d.o.o. - v stečaju. Iz dopisa stečajnega upravitelja prve tožene stranke z dne 3. 2. 2017 je namreč razvidno, da so v tem znesku zajeti tudi zaradi vložene prve revizije nastali stroški, ki jih je prva tožena stranka plačala ... banki. Te stroške bi morala nositi A. d.o.o. - v stečaju kot materialnopravna upravičenka terjatve, vtoževane v postopku X Pg 2451/2008, saj tožeča stranka ni dokazala, da bi v tem postopku uspela. Iz trditvene podlage tožeče stranke pa ni razvidno, koliko od zneska 5.307,00 EUR predstavljajo stroški ... banke, zato je glede razlike do 5.307,00 EUR njen tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen in zato neutemeljen. Sodišče prve stopnje pa je še razsodilo, da je tudi ta del vtoževane škode v neposredni zvezi z uspešnostjo revizije, za katero pa je bilo presojeno, da ni bila uspešna.

15. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med vtoževano premoženjsko škodo in nedopustnim ravnanjem toženih strank. Vzročna zveza je od elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podani za obstoj odškodninske odgovornosti toženih strank in ker tožeči stranki ni uspelo dokazati vzročne zveze, tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je zato sodišče zato zavrnilo.

Presoja pritožbenega sodišča

16. Pritožba pove, da je sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da je bilo o obstoju pravice prvo tožene (tam tožeče) stranke do ... Banke že pravnomočno odločeno s sodbo VSL I Cpg 850/2016 z dne 12. 10. 2016. To je sicer res, zato strogo procesno gledano v tem postopku ni mogoče govoriti o predhodnem vprašanju v smislu 13. člena ZPP. Zgrešeno pa je v zaključku iste točke zavzeto stališče, da del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na škodo zaradi izgube terjatve do ... Banke ni utemeljen, ker tožeča stranka v postopku X Pg 2451/2008 ni uspela. Sodišče prve stopnje je zgrešenost takšnega zaključka odpravilo že z naslednjim stavkom (prvi odstavek točke 17), ko je zavzelo stališče, da ″bi morala za uspeh s tožbenim zahtevkom v predmetni zadevi tožeča stranka dokazati, da bi z revizijo z dne 2. 12. 2016 uspela tako, da bi v končni posledici dosegla, da bi bilo tožbenemu zahtevku v postopku X Pg 2451/2008 ugodeno.″ Kot pove pritožba, je tožeča stranka prav to zatrjevala v postopku in sicer da je bil tožbeni zahtevek utemeljen in bi mu bilo v primeru vsebinske obravnave revizije v končni fazi ugodeno. Tožeča stranka tudi ni nikjer zatrjevala, da bi že ugoditev reviziji sama po sebi privedla do uspeha v pravdi, kot je to zgrešeno zapisalo sodišče prve stopnje na strani 57 obrazložitve izpodbijane sodbe. Kaj takega bi bilo tudi sicer nesmiselno, saj je Revizija primarno predlagala razveljavitev obeh nižjih sodb in šele podredno spremembo sodbe Višjega sodišča v smislu zavrnitve pritožbe.

17. Pritožbeno sodišče iz povzetih pritožbenih navedb ne more zaključiti , kateri pritožbeni razlog z zgornjimi navedbami pritožba uveljavlja, če sploh katerega. Pritožba se namreč strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v zadevi X Pg 2452/2008 pravnomočno odločeno s sodbo VSL I Cpg 850/2016 z dne 12. 10. 2016 in da zato se o zadevi ne more odločati kot o predhodnem vprašanju po 13. členu ZPP.

18. Kot iz spisovnega gradiva ugotavlja pritožbeno sodišče, pa tudi ne drži pritožbena navedba, da je v reviziji z dne 2. 12. 2016 primarno predlagana razveljavitev obeh nižjih sodb, saj je predlog revidentke Vrhovnemu sodišču bil, da predlaga, da reviziji ugodi in bodisi izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek zaradi skladnosti argumentacije o dejanskem stanju in pravilnega pravnega zaključka bodisi na podlagi ugotovljenih dejstev v postopku samo opravi pravno presojo, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne ob uporabi pravilnih argumentov.

19. Pritožnica kot revidentka ni v reviziji predlagala odločanje po načelu podrejenosti predlogov, ampak je način odločanja prepustila revizijskemu sodišču, zato je sedaj pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje to prezrlo in da bi moralo o reviziji odločati najprej po predlogu, da se ji ugodi in razveljavita tako drugostopna kot prvostopna sodba, neutemeljen. Tožeča stranka očitno želi s svojimi neutemeljenimi pritožbenimi očitki doseči, da bi sodišče prve stopnje razsodilo, da je revizija utemeljena in da bi revizijsko sodišče sklenilo , da se zaradi napačne materialnopravne presoje razveljavi tako sodba pritožbenega sodišča kot sodišča prve stopnje in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov sojenje. S tem pa bi odpadel procesno pravni argument o pravnomočno razsojeni zadevi in bi moralo sodišče prve stopnje presojati v zadevi X Pg 2451/2008 kot o predhodnem vprašanju po 13. členu ZPP in sicer kot sodišče prve stopnje in kot pritožbeno sodišče. 20. To pritožbeno sodišče ugotavlja na podlagi nadaljnjih pritožbenih navedb, ki povzemajo, da je sodišče prve stopnje celotni tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da naj ne bi bila podana vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženih strank (tako točke 15, 17, 18 in 19 obrazložitve). Po prepričanju tožeče stranke je sodišče prve stopnje pomešalo pojma nedopustna škoda in vzročna zveza. S tem, ko se je opredelilo do vprašanja, ali bi bila z revizijo z dne 2. 12. 2016 tožeča stranka uspešna, se je v resnici opredelilo do vprašanja škode in ne vzročne zveze. Kot trdi pritožba je že na prvi pogled očitno nesorazmerje med obsegom revizijskih navedb in opredelitvijo sodišča prve stopnje. Prav tako Vrhovno sodišče, ko odloča o reviziji, razpolaga s celotnim sodnim spisom. Čeprav je tožeča stranka to predlagala že v tožbi, je sodišče prve stopnje dokazni predlog (neupravičeno) kot nepotreben zavrnilo, o reviziji pa odločalo brez spisa. Tako je zaradi neupravičenega neupoštevanja tožbenih navedb (tožeča stranka se je na vse navedbe intervenienta sklicevala kot na lastne navedbe v tem postopku, pa se sodišče do njih ni opredelilo) in dokaznih predlogov predmetni postopek prikrajšan za težo moralnega upravičenja tožeče stranke in intervenienta v postopku X Pg 2451/2008 oziroma za ugotovitve o nemoralnem (sodišče prve stopnje: ničnem) ravnanju tam tožene ... Banke. Sodišče prve stopnje ni razumelo revizijskih navedb in se do njih tudi ni decidirano opredelilo. Sodišče prve stopnje ni razumelo, da odločitev o škodi pomeni odločitev o ″postopku znotraj postopka″. Zato vse ″hipotetične″ kršitve presoje utemeljenosti zahtevka v postopku X Pg 2451/2008 predstavljajo dejanske kršitve presoje utemeljenosti zahtevka v tem postopku. ″Hipotetične″ zato, ker sodišče v tem postopku ne odloča o tožbenem zahtevku iz postopka X Pg 2451/2008, ampak je dolžno zgolj predvideti in utemeljiti, kako bi bil moral potekati navedeni postopek in kako bi se bil moral končati. Sleherna napaka v predvidevanju (ki je lahko procesne, materialne ali dejanske narave) pa pomeni napako in kršitev v razmerju do ugotovitve škode v predmetnem postopku. Končno stališče, da škoda ni nastala, ker revizija ni bila utemeljena, je tako napačno, arbitrarno in neargumentirano.

21. Pritožbeni očitek o zmotnem razumevanju ali sploh nerazumevanju bistva trditev tožeče stranke v zvezi z nastankom vtoževane škode in nujnostjo natančne presoje vsebine revizije, tako kot bi o njen odločalo revizijsko sodišče, česar da sodišče prve stopnje ni naredilo in da je o zadevi odločalo arbitrarno in mimo trditev tožeče stranke in brez spisa X Pg 2451/2008, ne drži. 22. Sodišče prve stopnje je razumelo, da je potrebno ugotoviti ali je nasprotovanje reviziji, v posledici katere se je štelo, da je ta umaknjena, tisto protipravno ravnanje, ki je povzročilo sedaj vtoževano škodo, ker je tožeči stranki s tem onemogočeno, da bi se ugotovila utemeljenost tožbenega zahtevka glede ničnosti Pogodbe o prodaji in odstopu terjatve z dne 5. 10. 2007 in utemeljenost povračilnega zahtevka v višini 715.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poplačilo po sodbi pa bi prejela na podlagi sodne poravnave A. d.o.o. - v stečaju oziroma sedaj tožeča stranka.

23. Sodišče prve stopnje je prav zato odločalo o utemeljenosti revizije, pri tem pa ni ravnalo arbitrarno, saj je tožeča stranka,sedaj pritožnica, v postopku pred sodiščem prve stopnje kot dokazne listine predložila vse odločbe iz postopka X Pg 2451/2008, tudi revizijo, ki se je štela za umaknjeno. Vse te dokazne listine je sodišče prve stopnje dokazno vpogledalo in jih dokazno ocenilo ob upoštevanju trditev pravdnih strank, zato je pritožbeni očitek o arbitrarnosti odločanja prvostopnega sodišča povsem neutemeljen. Tožeča stranka ni bila prikrajšana v pravici do izjave in sodišču prve stopnje se ni pripetila očitana bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

24. Pritožba ponavalja, da je stranski intervenient v reviziji uveljavljal naslednje revizijske razloge: bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji ki ga je utemeljil s tem, da je sodišče druge stopnje dejansko stanje ″ugotovilo″ oziroma v bistvenem povzelo drugače, kot sodišče prve stopnje in 2. napačna uporaba materialnega prava in pri tem kot bistvo revizije in celotnega postopka izpostavil napačno materialno pravno stališče (sodišča druge stopnje) glede vprašanja, ali pojma kavza in bistveni nagib sodita v ugotavljanje dejanskega stanja ali predstavljata uporabo materialnega prava. Tako je revident zapisal: ″Kavza in bistveni nagib ne sodita v pojmovnik dejanskega stanja, ampak sta pravna pojma, ugotovitev vsebine katerih v vsakem posameznem primeru pomeni uporabo materialnega prava in ne ugotavljanje dejanskega stanja. Višje sodišče je torej materialno pravno zmotno štelo, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča o nagibu in kavzi za sklenitev pogodbe del ugotovljenega dejanskega stanja in ne uporabe materialnega prava. Zato je v smislu dejanskega stanja nekritično sprejelo kot dejanske ugotovitve tiste navedbe sodišča prve stopnje, ki predstavljajo pravne zaključke o kavzi in nagibu.″ Pritožba meni, da drugače niti ne bi moglo biti, saj dejansko stanje oziroma njegova zmotna ugotovitev ni revizijski razlog. Tožeča stranka je to izpostavljala in poudarjala izključno iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v tem postopku (tako kot sodišče druge stopnje v postopku X Pg 2451/2008) pravno zmotno štelo, da je kavza stvar dejanskega stanja. S pripoznanjem, da je kavza stvar uporabe materialnega prava, pa se izkažejo za utemeljene tudi vse navedbe Revizije z dne 2. 12. 2016. Velja enako kot zgoraj glede zatrjevanih procesnih kršitev v postopku na drugi stopnji - sodišče prve stopnje v predmetnem postopku se ni ustrezno opredelilo do tega dela revizijskih navedb. S tem je zagrešilo (navidezno) kršitev določb pravdnega postopka, v posledici katere je opravilo napačno presojo utemeljenosti Revizije z dne 2. 12. 2016, s tem pa je napačno presodilo nastanek nedopustne škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti toženih strank v tem postopku. (Pre)skromna obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 17 izpodbijane sodbe se tako izkaže za zgrešeno. Pritožnica le še izpostavlja, da v postopku X Pg 2451/2008 ni bilo nikoli sporno ali ima Pogodba o odstopu terjatev med ... Banko in B. pravno podlago. Osnovno vprašanje postopka je bilo, kaj je bila podlaga sporne pogodbe. Le z ustreznim odgovorom na to vprašanje je namreč mogoče odgovoriti na ključno vprašanje, namreč ali je podlaga zaradi kasneje nastalih okoliščin odpadla in do kakšnega zahtevka je posledično upravičena tožeča stranka.

25. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do obeh bistvenih revizijskih očitkov, ki jih tudi izpostavlja pritožba sama in zato je pritožbeni očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja (o preskromni obrazložitvi) in posledično zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ko sodišče prve stopnje presodi, da tožeča stranka oziroma A. d.o.o. - v stečaju z revizijo ne bi bila uspešna, povsem neutemeljen.

26. Pritožba tudi sedaj, tako kot je to poskušala v reviziji, prikazuje in se pri tem sklicuje na sodno prakso, da kavza oziroma bistveni nagib pogodbe ne sodita v pojmovnik dejanskega stanja in pritožbeno sodišče se s tem strinja. Toda revizija, tako kot je vsebinsko glasila, je dejansko s trditvami, da bi sodišči morali ugotoviti, da je bil pobot nagib oziroma kavza Pogodbe o prodaji in odstopu terjatve in ker ga ni bilo mogoče izvesti, naj bi s tem odpadla pravna podlaga, zatrjevala to, kar je zaključilo sodišče prve stopnje, da je hotela dokazati, da niso bile oziroma niso bile pravilno ugotovljene pravno pomembne okoliščine v zvezi s tem, zakaj je prišlo do sklenitve pogodbe o prodaji in odstopu terjatve. Ugotavljanje okoliščin pa sodi v dejstveno podlago, dejansko stanje pa v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati. Tako bi presodilo tudi revizijsko sodišče in bi revidentu pojasnilo, da je očitno želel z očitkom zmotne uporabe materialnega prava v resnici doseči presojo pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

27. Tako je sodišče prve stopnje povsem zadosti obrazložilo, da pritožbeno sodišče v zadevi X Pg 2451/2008 ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti ni zmotno uporabilo materialnega prava in tudi pravilno obrazložilo, v katerem delu pa se z revizijo v resnici napada ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno in je tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno štelo, da je revizija neutemeljena.

28. Pritožba nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je s tem, ko je presodilo, da revizija ni utemeljena, odpadla vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dejanjem nasprotovanjem reviziji in zatrjevano škodo in da bi moralo presoditi, da v resnici ni nastala nedopustna škoda.

29. Tožeča stranka je sama zatrjevala (točka IV tožbe), da je dne 15. 3. 2017 vloženo nasprotovanje reviziji imelo za neposredno posledico izdajo sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 20/2017 z dne 19. 5. 2017 o umiku revizije, zaradi česar je bilo stranskemu intervenientu onemogočena uveljavitev sicer utemeljenega tožbenega zahtevka kot je vtoževan v postopku X Pg 2451/2008, zato je sedaj pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče prve stopnje v posledici presoje, da revizija ni bila utemeljena presoditi, da ni nastala nedopustna škoda, ne le v nasprotju z lastnimi trditvami, ampak je tudi materialnopravno zmotno, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je glede na zatrjevano protipravno dejanje in zatrjevano škodo, odpadla vzročna zveza. Vsekakor pa je tudi v primeru, če bi šlo za nedopustno škodo umanjkal eden od elementov civilnega delikta, ki morajo obstajati kumulativno, da je odškodninska terjatev utemeljena: protipravno ravnanje, škoda , vzročna zveza in krivda za nastalo škodo. Če škode ni, potem je tudi odškodninska terjatev neutemeljena.

30. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da upravitelj na podlagi 102. člena ZFPPIPP odškodninsko odgovarja le upnikom stečajnega postopka in da bi moralo ugotoviti, da je tožeča stranka izločitveni upnik prvotožene stranke in da je upnik iz vzajemno neizpolnjene pogodbe, temeljijo na pritožbenih novotah, za katere pritožba ne pove, zakaj jih ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP).

31. Tožeča stranka namreč pred sodiščem prve stopnje ni nikoli konkretno trdila in dokazovala, da jo je šteti za izločitvenega upnika in upnika iz dvostranske vzajemno neizpolnjene pogodbe ter ji priznati iz tega izhajajoče pravne posledice.

32. Tožeča stranka ni nikoli trdila, kar sedaj navaja v pritožbi: - da je bil stečajni upravitelj prvotožene stranke seznanjen z dejanskim stanjem postopka X Pg 2451/2008 in z njim povezanimi zahtevki ter pričakovanji A. d.o.o. - v stečaju in jih je v celoti priznaval in da je zato bistvo mogoče strniti v naslednjih v postopku ugotovljenih dejstvih: - stečajni upravitelj A. d.o.o. je po začetku stečaja nad prvo toženo stranko njenega upravitelja obvestil o obstoju pravdnega postopka X Pg 2451/2008, kjer je kot tožeča stranka proti ... Banki d.d. nastopala sedanja prvotožena stranka. Obvestilo je zajemalo vse pomembne podatke o zahtevku (terjatvi): dolžnika, višino in pravni temelj, pa tudi druge okoliščine; - stečajni upravitelj prvotožene stranke je izločitveni zahtevek A. d.o.o. - v stečaju priznal. Ob seznanjenosti s postopkom in zahtevkom A. d.o.o. - v stečaju ni terjatve do ... Banke d.d. nikoli vključil v stečajno maso prvotožene stranke, pa bi jo - kolikor bi jo smatral za premoženje prvotožene stranke - brez dvoma moral. To dejstvo je razvidno iz izvedenih dokazov. S tem je dejansko priznal in spoštoval izločitveni zahtevek A. d.o.o. - v stečaju glede terjatve iz postopka X Pg 2451/200812; - z dne 3. 1. 2013 sklenjeno Pogodbo o vstopu stečajnega dolžnika v pravni položaj tožeče stranke in predvsem z izjalovitvijo nameravanega prevzema položaja tožeče stranke v postopku X Pg 2451/2008 je med A. d.o.o. in B. obstalo trajajoče pogodbeno razmerje, ki je bilo dopolnjeno z obvezo A. d.o.o., da B. povrne vse stroške, ki so mu in mu bodo nastali z udeležbo v postopku v funkciji tožeče stranke; stečajni upravitelj prvo tožene stranke je skladno z določilom točke 2.6 Pogodbe o vstopu stečajnega dolžnika v pravni položaj tožeče stranke z dne 3. 1. 2013 zahteval in dobil plačane vse dotedanje pravdne stroške in celo stroške vodenja stečajnega postopka, ki je zaradi teka postopka X Pg 2451/2008 (potrditvah upravitelja) tekel dlje, kot bi sicer. Tožeča stranka je bila izločitveni upnik, izločitvena pravica je skladno z določilom 22. člena ZFPPIPP (med drugim) pravica osebe, za račun katere insolventni dolžnik kot fiduciar na podlagi prenosa lastninske pravice v zavarovanje ali drugega mandatnega pravnega razmerja uresničuje lastninsko pravico na stvari ali pravice zakonitega imetnika drugega premoženja, od insolventnega dolžnika zahtevati, da izvede razpolagalni pravni posel in druga pravna dejanja, potrebna za prenos te pravice v dobro te osebe. V obravnavanem primeru je šlo prav za takšno razmerje. Prvo tožena stranka je izvirno sama in za svoj račun vložila tožbo proti ... Banki d.d. Tekom pravde je terjatev s sklenitvijo poravnave v postopku I Pg 649/2008 odstopila A. d.o.o. - v stečaju, vendar ta zaradi nasprotovanja tožene ... Banke ni mogla vstopiti v postopek kot stranka, ampak se ga je kot tožeča stranka še naprej morala udeleževati sedanja prvotožena stranka. V zvezi s tem je pomembno, da je bilo v razmerju med odstopnikom in prevzemnikom terjatve nesporno, da je od sklenitve sodne poravnave I Pg 649/2008 upravičeni materialnopravni imetnik terjatve A. d.o.o.. Navzven, v razmerju do tretjih oseb (in predvsem v razmerju do tožene ... Banke), pa je kot zakoniti imetnik terjatve še vedno veljal B. V pravdnem postopku uveljavljana terjatev je bila sporna, njen obstoj oziroma ugotovitev pa je bila bistveno povezana s procesno legitimacijo v postopku. Tudi sodišče, ki je v postopku X Pg 2451/2008 na prvi stopnji ugodilo tožbenemu zahtevku, je odločilo, da je tožena ... Banka dolžna plačati B., ne A. d.o.o.. V razmerju do tretjih oseb je bil zakoniti imetnik terjatve brez dvoma B. Ta je bil tudi dominus litis, gospodar pravde in oblastnik terjatve. To svojo oblast je nenazadnje brutalno zlorabil, ko je s samovoljnim zaključkom pravde povzročil njen propad.

33. Prav tako so pritožbena novota trditve, da je tožeča stranka bila hkrati upnik iz dvostranske vzajemno neizpolnjene pogodbe Na podlagi 24. člena ZFPPIPP je vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba tista dvostranska pogodba:1. ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in 2. pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti:- niti insolventni dolžnik niti nasprotna pogodbena stranka nista izpolnila svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi te pogodbe ali - nobeden od njiju teh obveznosti ni izpolnil v celoti. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je prvo tožena stranka s pravnim prednikom tožeče dne 18. 3. 2009 v postopku I Pg 649/2008 sklenila sodno poravnavo, s katero mu je odstopila v postopku X Pg 2451/2008 vtoževano terjatev do ... Banke. Hkrati se je zavezala kot tožeča stranka v svojem imenu, a za račun A. d.o.o., nadaljevati postopek X Pg 2451/2008. Dne 3. 1. 2013 sta stranki sklenili še Pogodbo o vstopu stečajnega dolžnika v pravni položaj tožeče stranke, katere namen je bil na A. d.o.o. prenesti procesno upravičenje za vodenje pravde zoper ... Banko. Pretežni namen Pogodbe je bil sicer hitro izjalovljen, ko ... Banka v postopku X Pg 2451/2008 ni podala soglasja za spremembo tožeče stranke in je sodišče predlog A. d.o.o. s sklepom z dne 11. 3. 2013 zavrnilo. Odstop terjatve in prizadevno vodenje postopka zoper ... Banko sta bila dogovorjena s poravnavo I Pg 649/2008. Odstop terjatve je predstavljal pretežni del nadomestne izpolnitve, dogovor o prizadevnem vodenju postopka pa preostali del nadomestne izpolnitve, hkrati pa nastanek novega pogodbenega razmerja. To je imelo zaradi procesnih okoliščin dodatno naravo fiduciarnosti, saj B. na A. d.o.o. zaradi (predvidenega in pričakovanega) nasprotovanja tožene ... Banke ni mogel prenesti tudi procesne legitimacije. Tako je navzven še vedno ostajal imetnik terjatve in procesnega položaja v pravdi. Dogovor o prizadevnem vodenju postopka X Pg 2451/2008 je predstavljal novo pogodbo. B. se je kot prevzemnik naročila zavezal A. d.o.o., da bo zanjo izvršil posel - iztožil ... Banko in ji izročil vse, kar mu bo v postopku pripadlo. Posebno plačilo za trud sicer ni bilo dogovorjeno, saj to glede na naravo medsebojnega razmerja iz postopka I Pg 649/2008 ni bilo potrebno oziroma ne bi imelo nobenega smisla. Kljub temu je bil dogovor o vodenju pravde dejansko odplačne narave, saj je z njegovo sklenitvijo in izvajanjem B. A. d.o.o. poravna(va) terjatev, ki jo je imela do njega iz postopka I Pg 649/2008. Goli prevzem terjatve brez zaveze B. za njeno procesno uveljavljanje za A. d.o.o. seveda ne bi imel nobenega smisla, saj terjatev brez sodelovanja zakonitega imetnika v pravdi ni imela nobene vrednosti. Odstop terjatve in zaveza njenega procesnega uveljavljanja sta skupaj predstavljala izpolnitveno ravnanje nadomestne izpolnitve terjatve iz postopka I Pg 649/2008. Tudi ta dejstva so v predmetnem postopku ostala docela spregledana, čeprav so za pravno presojo bistvena, tožeča stranka pa jih je pravočasno navedla in zanje predlagala ustrezne dokaze. Tako je potrebno ugotoviti, da je na podlagi sodne poravnave z dne 18. 3. 2009 in (neizjalovljenega dela) Pogodbe o vstopu stečajnega dolžnika v pravni položaj tožeče stranke z dne 3. 1. 2013, ki sta bili obe sklenjeni pred začetkom stečaja nad prvo toženo stranko, obstajala: 1. obveznost prvo tožene stranke, da v svojem imenu vodi in si po najboljših močeh prizadeva za ugoditev tožbenemu zahtevku zoper ... Banko, 2. obveznost tožeče stranke oziroma njenega pravnega prednika, da ji povrne vse v zvezi s tem nastale stroške in prevzame nase obveznosti, ki bi prvo toženi stranki nastale z vodenjem pravde in v zvezi z njim. Glede na predstavljene navedbe in ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju bi moralo sodišče pravno razmerje med prvo toženo stranko in pravnim prednikom tožeče spoznati za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, za katero pa so veljala posebna pravila ZFPPIPP. Poglavitno pravno pravilo v 265. členu ZFPPIPP določa, da za takšno pogodbo z začetkom stečajnega postopka ne nastanejo pravne posledice, ki sicer veljajo za terjatve upnikov. Upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ne prijavi v stečajnem postopku in ima pravico do plačila te terjatve po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov stečajnega postopka (3. odst. 265. člena) oziroma do izpolnitve, kot je bila dogovorjena. Stečajni dolžnik mora svojo obveznost do upnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe izpolniti v skladu s to pogodbo in po pravilih o plačilu stroškov postopka, razen če uresniči odstopno pravico (2. odst. 265. člena). Prvo tožena stranka oziroma njen stečajni upravitelj ni uresničila odstopne pravice, in tega tudi ni zatrjevala nobena od strank. Za obravnavani primer pa to pomeni, da je potrebno tožečo stranko oziroma njenega pravnega prednika šteti za upnika iz 24. v zvezi z 265. členom ZFPPIPP. Pripomniti je, da je tožeča stranka v zvezi s tem pravočasno podala vse navedbe in predlagala dokaze. Kvalifikacija pravnega razmerja pa je stvar uporabe materialnega prava, ki ga pozna in uporabi sodišče po uradni dolžnosti.

34. Pritožba ima v zvezi z vsemi pritožbenimi novotami prav le to, da je kvalifikacija pravnega razmerja stvar uporabe materialnega prava, ki ga pozna in mora sodišče uporabiti po uradni dolžnosti, spregleda pa, da morata stranki podati konkretne trditve in predlagati konkretne dokaze, česar pa tožeča stranka ni naredila in so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka vse trditve glede obstoja izločitvene pravice in glede vzajemno neizpolnjene pogodbe v nasprotju z njenimi trditvami v spisu.

35. Zmotno je pričakovanje pritožbe, da bo sodišče prve stopnje ob izostanku kakršnekoli trditve o tem, da je tožeča stranka izločitveni upnik prvotožene stranke oziroma, da je med njima sklenjena vzajemno neizpolnjena pogodba, ugotavljalo obstoj teh dejstev. Predvsem pa jih ne sme, saj bi kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP.

36. Pritožba izpostavlja, da pravna podlaga zahtevka zoper drugo toženo stranko ni 102. člen ZFPPIPP, ampak zavarovalna pogodba. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje povsem zgrešeno kot materialno pravno podlago zahtevka do drugo tožene stranke štelo 102. člen ZFPPIPP. Za to ni nobene podlage. Tožeča stranka je namreč v tožbi na strani 8 v delu Pasivna legitimacija druge toženke jasno zapisala, da odgovornost upravitelja uveljavlja na podlagi krovne generalne police št. 10010508213 z dne 17. 12. 2014, ki jo je tudi predložila. Druga tožena stranka pa je odgovoru na tožbo priložila splošne pogoje za zavarovanje poklicne odgovornosti za čiste premoženjske škode 01-OPO-01/18, ki so veljali za krovno generalno polico. Krovna generalna polica št. 10010508213 z dne 17. 12. 2014 in pripadajoči Splošni pogoji za zavarovanje poklicne odgovornosti za čiste premoženjske škode 01-OPO-01/18 so ključno materialno pravo za presojanje odgovornosti zavarovalnice za škodo, ki jo je povzročil stečajni upravitelj prvotožene stranke.

37. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje najprej moralo ugotoviti ali sploh obstaja odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja ob upoštevanju 102. člena ZFPPIPP in šele če bi ugotovilo, da obstaja, potem bi moralo v razmerju do drugotožene stranke presojati obstoj in obseg zavarovanja po generalni zavarovalni polici. Obstoj odškodninske odgovornosti stečajnega upravitelja po določbah ZFPPIPP je predpogoj za uveljavljanje odškodnine iz zavarovalne police stečajnega upravitelja. Če kršitev ni potem, se tudi ne more zahtevati odškodnine iz zavarovalne police.

38. Pritožba napada tudi presojo v zvezi z neutemeljenostjo tožbenega zahtevka v tistem delu, za katerega je tožeča stranka zatrjevala, da ni bil odvisen od uspeha v postopku X Pg 2451/2008. Meni, da je sodišče prve stopnje povsem nelogično zavzelo stališče, da že samo dejstvo, da je bil dogovor med upraviteljema o plačilu stroškov veljavno sklenjen dne 23. 2. 2017, pomeni, da nastanek škode ″v zvezi s sestavo revizije z dne 2. 12. 2016 in plačilom sodne takse za revizijo z dne 6. 2. 2017, kar je pred sklenitvijo omenjenega dogovora″, kaže na to, da škoda v višini plačane sodne takse 8.175,00 EUR in 2.550,71 EUR odvetniških stroškov za sestavo revizije ne more biti posledica kršitve tega dogovora, saj je revizija bila sestavljena in vložena ter zanjo plačana sodna taksa, preden je do dogovora sploh prišlo. Enako napačno stališče je zavzelo glede plačila stroškov vodenja stečajnega postopka in povračila stroškov ... Banki v (nespecificirani) višini 5.307,00 EUR. Protispisna je ugotovitev, da je bil dogovor o plačilu stroškov sklenjen z izdajo sklepa o soglasju plačila St 1410/2008 z dne 23. 2. 2017. Dogovor med A. d.o.o. in B. o plačilu stroškov je bil sklenjen s Pogodbo o vstopu stečajnega dolžnika v pravni položaj tožeče stranke (točka 2.6) dne 3. 1. 2013. ″Dogovor″ med stečajnima upraviteljema, da A. d.o.o. plača stroške v višini 4.350,00 EUR, je predstavljal le izvršitev Pogodbe o vstopu stečajnega dolžnika v pravni položaj tožeče stranke. Takrat šele je namreč B. oziroma njegov upravitelj specificiral, plačilo katerih stroškov pričakuje in zahteva od A. d.o.o., da bo sam ravnal skladno s predhodnimi dogovori, izvirajočimi iz sodne poravnave I Pg 641/2008. Ker pa stečajni upravitelj takšne vrste plačila v skladu z določili ZFPPIPP ne sme izvršiti brez soglasja sodišča, ga je pridobil v obliki sklepa St 1410/2008 z dne 23. 2. 2017. Če A. d.o.o. stroškov ne bi plačala prostovoljno, bi jih lahko B. na podlagi zgoraj predstavljene pravne podlage iztožil. Vendar škoda ni nastala v posledici kršitve dogovora oziroma izvedbenega dogovora o plačilu stroškov. Škoda je nastala v posledici kršitve dogovora, da si bo B. po najboljših močeh prizadeval za ugoditev tožbenemu zahtevku, k čemur pa se je zavezal že s sklenitvijo sodne poravnave v postopku Pg 649/2008 dne 18. 3. 2009. Predvsem pa škode ni predstavljala vložitev revizije in plačilo sodne takse zanjo, ampak nezmožnost njenega vsebinskega obravnavanja, ki je posledica nasprotovanja reviziji. S tem je ves dotedanji trud v postopku X Pg 2451/2008 izgubil smisel, prav tako vsi povezani stroški. V tej luči se pokažejo za utemeljene tožbene navedbe o tem, da so stroški, povezani z revizijo (8.175,00 EUR sodne takse in 2.550,71 EUR odvetniških stroškov za sestavo), neposredna škoda, ki je neodvisna od izida postopka. Prvo tožena stranka je preprečila odločanje o reviziji, s tem pa je odpadla smiselnost njene vložitve in vsi s tem povezani stroški. 5.307,00 EUR stroškov, ki jih je A. d.o.o. krila stečajnemu postopku prvo tožene stranke, so bili prav tako povezani z vložitvijo revizije, saj je stečajni upravitelj prvo tožene stranke vzdrževanje stečajnega postopka nad prvo toženo stranko (ki je bil sicer glede na stanje tik pred zaključkom) pogojeval s plačilom teh stroškov. Navedeni znesek je bil plačan izključno zato, da bi prvo tožena stranka spoštovala izvirni dogovor in da bi v okoliščinah, ko je bil njen stečajni postopek že pred zaključkom, ohranila svojo pravno osebnost za čas, potreben do dokončne odločitve v zadevi X Pg 2451/2008. 39. Pritožbene trditve o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z zatrjevano škodo 16.037,71 EUR, so neutemeljene, ker je pritrditi sodišču prve stopnje, da je tudi ta terjatev v neposredni zvezi z zatrjevanim škodnim ravnanjem in sicer nasprotovanjem reviziji in posledično nezmožnosti uspeha s tožbenim zahtevkom v postopku X Pg 2451/2008 in ker tožeča stranka z revizijo ni bila uspešna, je posledično neutemeljen tožbeni zahtevek tudi v tem delu. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da glede na potek dogovarjanja med tožečo stranko in prvotoženo stranko in glede na to, kdaj so stroški nastali, slednji niso mogli nastati v posledici kršitve dogovora.

40. Pritožba izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prvo toženo stranko in stranskega intervenienta drugo tožene stranke zastopala ista odvetniška družba. Še več, vsa procesna dejanja so bila opravljena v istih vlogah - odgovoru na tožbo, prvi ter drugi pripravljalni vlogi, pri čemer so v odgovoru na tožbo priglašeni le stroški odgovora na tožbo prvo tožene stranke. Stranski intervenient na tožbo niti še ni mogel odgovoriti, saj mu položaj intervenienta takrat še ni bil priznan. V prvi pripravljalni vlogi stroškov ni priglašenih, v drugi pripravljalni vlogi pa so priglašeni stroški dvojno, tako za stranko kot za intervenienta. Iz vsebine druge pripravljalne vloge je razvidno, da niti ne vsebuje diferenciranih navedb glede posameznega pooblastitelja, prav tako je vloga po obsegu in vsebini skromna. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z odvetniško tarifo, Zakonom o pravdnem postopku in splošno sodno prakso stroške odvetniške pisarne Z. d.o.o. odmerilo dvojno z obrazložitvijo, da gre pri zahtevku zoper prvo toženo stranko in zoper drugo toženo stranko za različno pravno podlago. Pravna podlaga še nikoli ni bila kriterij za odločitev o stroških postopka, ampak zgolj dejstvo ali so bila v postopku opravljena procesna dejanja in njihova višina, kot jo določa veljavna odvetniška tarifa. Prav tako je sodišče prve stopnje povsem nekritično spregledalo, da zaradi hkratnega zastopanja prvo tožene in stranskega intervenienta niso nastali nobeni dodatni stroški. Stranski intervenient je bil hkrati zakoniti zastopnik prvo tožene stranke in je bil že na tej podlagi v pravnem in dejanskem razmerju s pooblaščeno odvetniško pisarno. Splošno je glede pravdnih stroškov stranskega intervenienta še potrebno ugotoviti, da je v točki 7 obrazložitve sodišče njegov pravni interes za predmetni postopek obrazložilo z odbitno franšizo 10% od odškodnine, vendar ne manj kot 1.000,00 EUR in ne več kot 5.000,00 EUR. Četudi bi tožeča stranka v celoti uspela z zahtevkom, bi lahko (ob izpolnjevanju vseh drugih pogojev) stranski intervenient odgovarjal zgolj do višine 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi zato v vsakem primeru (če bi stranskega intervenienta zastopal poseben pooblaščenec) moralo odmeriti od njegovega pravnega interesa in ne od višine pravdnega zahtevka do tožene stranke. Zgrešeno je sodišče prve stopnje istemu pooblaščencu oziroma odvetniškemu kandidatu, ki je zastopal pisarno Z. d.o.o. na narokih, priznalo celo dvojne potne stroške, kot da bi se na isti narok pripeljal dvakrat, enkrat za stranko in enkrat za intervenienta.

41. Pritožba je v delu glede stroškov postopka kot jih je sodišče prve stopnje priznalo prvotoženi stranki in stranskemu intervenientu na strani drugotožene stranke utemeljena.

42. Pritožba sicer po nepotrebnem navaja, kako in kdaj so bili priglašeni stroški v postopku, saj so stroški pravočasno priglašeni, če so priglašeni do konca glavne obravnave skladno s tretjim odstavkom 163. člena ZPP, pritožba pa ne trdi, da ne bi bili.

43. Pritožba je neutemeljena, kolikor meni, da bi se pri stranskem intervenientu morali stroški odmerjati od vrednosti 5000,00 EUR, kolikor znaša odbitna franšiza pri zavarovanju stečajnih upraviteljev, saj tožeča stranka ni nikoli nasprotovala, da se kot vrednost spornega predmeta šteje tako za stranke kot stranskega intervenienta 523.135,78 EUR in tako je skladno s 4. členom OT 2015 sodišče prve stopnje ta znesek pravilno štelo kot osnovo za odmero stroškov po odvetniški tarifi.

44. Prav pa ima pritožba, da temelj za odmero stroškov in potrebnost stroškov ne more biti materialnopravna podlaga tožbenemu zahtevku, kot je sodišče prve stopnje utemeljijo svojo odločitev, da prvotoženi stranki in stranskemu intervenientu ne glede na to, da ju je zastopal isti pooblaščenec, prizna vsakemu stroške v višini kot da bi imela vsak svojega pooblaščenca. Sodišče je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo.

45. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju sodne prakse1 in ob dejstvu, da je prvotoženo stranko in stranskega intervenienta drugotožene stranke zastopal isti pooblaščenec, ob pravilni uporabi materialnega prava, ugodilo pritožbi in odločilo, da stroške, ki so nastali po odvetniški tarifi, to pa so vsi priglašeni stroški in so bila vsa opravila skupna obema, deli po enakih delih.

46. Ker posamezni priznani stroški niso pritožbeno sporni, jih pritožbeno sodišče ni ponovno odmerjalo, temveč je skladno z zgoraj navedenim prvotoženi stranki in stranskemu intervenientu priznalo vsakemu polovico priglašenih stroškov, torej namesto 9.268,89 EUR ,vsakemu po 4634,44 EUR.

47. Pritožba glede stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo drugotoženi stranki pa ni obrazložena, čeprav pritožba navaja, da izpodbija sodbo v celoti, torej tudi III. točko izreka sodbe, zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo morebitne zmotne uporabe materialnega prava ali kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

48. Tako je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke glede izpodbijane I. točke izreka sodbe in III. točke izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), pritožbi pa je ugodilo glede izpodbijane II. in IV. točke izreka sodbe in v tem delu izrek sodbe spremenilo tako, da sedaj glasi: ″II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 4.634,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. IV. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stranskemu intervenientu na strani druge tožene stranke njegove stroške pravdnega postopka v znesku 4.634,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.″ (358. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

49. Glede na to, da je tožeča stranka uspela s pritožbo le v zvezi s stroški postopka glede prvotožene stranke in stranskega intervenienta na strani drugotožene stranke, glede glavne terjatve pa ne, je tožeča stranka dolžna sama nositi vse svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj sklep VSL I Cp 1196/2017 z dne 14. 11. 2017