Jedro

Dolžina časa trajanja odsotnosti, ki bi izkazovala dalj časa trajajočo odsotnost nad skupno deset mesecev, v postopku ni bila niti izkazana niti dokazana, temveč je nedvomno izkazano dolgotrajno tolerirano bivanje tožnika in njegove družine s strani R. Slovenije.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 233-01-4/2005/76 (1312-05) z dne 13. 6. 2019, se odpravi.

II. Prošnji tožnika A. A. za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji se ugodi.

III. Pristojni organ je dolžan v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodbe tožniku A. A., rojenemu ... v kraju ..., državljanu Republike Srbije, izdati dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji v obliki samostojne listine.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Iz izpodbijane odločbe in predhodnega postopka_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje tožeče stranke v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) ter zavrnila prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (2. točka izreka). Odločila je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 8. dni od vročitve te odločbe Upravni enoti Maribor vrniti dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, izdano v obliki samostojne listine s tam navedeno serijsko številko (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da gre za ponovljen postopek na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 477/2014 z dne 14. 4. 2015, s katero je v revizijskem postopku Vrhovno sodišče RS ugodilo tožbi tožeče stranke in sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, opr. št. II U 258/2014-5 spremenilo tako, da je tam navedeno odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Menilo je, da bi morala tožena stranka v obravnavani zadevi za opredelitev pojma neprekinjenosti življenja v Republiki Sloveniji uporabiti določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1), ki je veljal v času odločanja o zadevi, ki med drugim določa, da je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji, na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev.

3. V ponovljenem postopku je tožena stranka, skladno z določbo prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), izpolnjevanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji presojala z vpogledom v evidenco Registra stalnega prebivalstva, ki se vodi na podlagi Zakona o prijavi prebivališča in na podlagi podatkov iz navedenega registra, zaslišanja tožeče stranke, njenih družinskih članov in predlaganih prič ter s preverjanjem prebivanja družine tožeče stranke v Nemčiji in Belgiji. Ugotavlja, da vsa dokazila, ki jih je tožeča stranka predložila v ponovnem obnovljenem postopku izkazujejo njeno življenje in življenje njene družine v Republiki Sloveniji od 25. 11. 2001 dalje, kar dodatno potrjuje ugotovitve, da se družina v drugem petletnem obdobju, in sicer v času od 28. 12. 1999, ko je vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje do 15. 3. 2001, ko je morala zapustiti Belgijo, ni nahajala v Republiki Sloveniji. Tožena stranka tudi navaja, da ni upoštevala dolžine prebivanja tožeče stranke v državi, njene osebne, družinske, gospodarske in socialne vezi, ki jo vežejo na Republiko Slovenijo ter posledice, ki bi jih zanjo povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ker je svojo odločitev oprla na prvi odstavek 1. člena ZUSDDD-UPB1, to je, da tožeča stranka ne izpolnjuje enega od treh kumulativno določenih pogojev iz citiranega člena, in sicer pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje. Zavrnila je tudi ugovore v zvezi z rokom, v katerem bi bila obnova postopka sploh mogoča in pri tem navedla, da tudi iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS izhaja, da bi morala ugovor o obnovi postopka uveljavljati v postopku odločanja o dovolitvi obnove postopka, ne pa v že pravnomočno obnovljenem postopku. Glede na to, da je tožena stranka v obnovljenem postopku ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji in s tem pogoja, ki se po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD-UPB1 zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je z izpodbijano odločbo, kot izhaja iz 1. točke izreka, prejšnjo odločbo, v konkretnem primeru je to izdano dovoljenje za stalno prebivanje, razveljavila in odločila kot izhaja iz 2. točke izreka, da se prošnja tožeče stranke zaradi neizpolnjevanja enega od treh kumulativno določenih pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD-UPB1, to je pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, zavrne. Po razveljavitvi dovoljenja za stalno prebivanje, je v skladu s petim odstavkom 58. člena ZTuj-2, odločila tudi, da mora tožeča stranka v osmih dneh od vročitve odločbe, pristojnemu organu vrniti samostojno listino, to je izkaznico s serijsko številko ..., ki je bila izdana v obliki izkaznice z veljavnostjo do 9. 5. 2027. V skladu s petim odstavkom 58. člena ZTuj-2 je določila tudi osemdnevni rok za vrnitev samostojne listine za dovoljenje, izdane v obliki izkaznice.

4. V ponovljenem postopku je tožena stranka torej presojala izpolnjevanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, ki ga mora tujec po določbi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD izpolnjevati za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Ugotovila je, da tožnik na dan 23. 12. 1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča in mu stalno prebivališče v Republiki Sloveniji tudi ni prenehalo, zato je moralo v ponovljenem postopku ugotoviti ali tožnik v Republiki Sloveniji dejansko neprekinjeno živi od 25. 6. 1991. 5. Pojem dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje pomeni, da mora tujec ves čas od tega datuma dejansko in neprekinjeno živeti v Republiki Sloveniji. V zvezi z dejanskim neprekinjenim življenjem v Republiki Sloveniji so tudi pri tujcu iz druge kategorije1 dopustne odsotnosti iz Republike Slovenije, ki so v življenju običajne in normalne (npr. dopust, osebni obisk in podobno). Po napotilu Vrhovnega sodišča RS je tožena stranka pri odločanju o dopustnih odsotnostih bila dolžna upoštevati določbo 41. člena ZTuj-1, ki je veljala v času odločanja o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje tožniku. To pomeni, da merila za ugotavljanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca po ZUSDDD niso strožja, kot so merila za ugotavljanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi ZTuj-1, ki je veljal v času izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožniku.

6. Tako je tožena stranka po opravljeni ustni obravnavi, na katero je vabila tožnika in priče ter po vpogledu v listinska dokazila, to je odgovor belgijskih organov (dopis Ministrstva za zunanje zadeve z dne 7. 4. 2016) na preverko ministrstva o prebivanju družine A. A. v Belgiji z dne 12. 12. 2016 in na podlagi podanih izjav tožnika in prič danih na zapisnik pri ministrstvu dne 30. 5. 2016, ugotovila, da tožnik v obdobju od decembra 1999 do 15. 3. 2001 ni živel v Republiki Sloveniji, in da v petletnem obdobju od junija 1996 do junija 2001 ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji oziroma je bila njegova odsotnost v tem obdobju daljša od dopustne. Glede na navedeno je v obnovljenem postopku zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji, ki se v skladu s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V posledici je na podlagi 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) že izdano dovoljenje za stalno prebivanje razveljavila in tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrnila. Na podlagi petega odstavka 58. člena ZTuj-2 je ministrstvo tožniku naložilo, da v danem roku vrne dovoljenje za stalno prebivanje tujca izdano v obliki samostojne listine.

_Navedbe tožeče stranke_

7. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev, ker meni, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, in da je to imelo za posledico tudi nepravilno uporabo materialnega prava, v posledici pa je odločba nezakonita, saj ne vsebuje navedb koliko časa in kje bi naj tožnik živel v tujini (kar je za predmetno odločitev bistveno), zaradi česar se odločitve in odločbe tožene stranke ne da preizkusiti. Tožena stranka je namreč bivanje tožnika v tujini navedla zgolj abstraktno, saj pri presoji ni upoštevala izpovedb prič zaslišanih v postopku, ki so vse izpovedale, da je tožnik z družino na dan 25. 6. 1991 bival v Sloveniji, in da je bil iz Slovenije odsoten le kratek čas. Kakšen mesec ali mesec in pol. 8. Napačno je tudi utemeljevanje tožene stranke, da tožnika ni bilo v R Sloveniji, ker je imel od 28. 9. 1999 do 28. 12. 1999 možnost podati prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, česar pa ni storil. Dejstvo, da tožnik ni podal vloge namreč še ne pomeni, da v Sloveniji tudi ni bival. V obširni obrazložitvi navaja okoliščine, ki kažejo na to, da je tožena stranka izpolnjevanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji presojala enostransko, ne da bi prepričljivo navedla, kakšno časovno obdobje točno in kdaj je bila tožeča stranka izven ozemlja Republike Slovenije. V ugotovitvenem postopku, glede na izjave prič in vlagatelja, ni kritično presodila njihovih izjav kot celote, temveč je uporabila zgolj dele izjav, ki so ji ustrezali, zlasti pa upoštevaje dejstvo časovne oddaljenosti, ko so priče izpovedovale o svojem življenju pred šestnajstimi oziroma sedemnajstimi leti. Prav tako pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni argumentirano navedla, zakaj zaslišanim pričam ni verjela. Glede na navedeno dodaja še, da je Republika Slovenija država, kjer je središče tožnikovih življenjskih interesov, saj je lastnik nepremičnine - stanovanjske hiše, v kateri prebiva sam in celotna njegova družina.

9. Tožeča stranka še dodaja, da je tožena stranka zamudila rok za obnovo postopka iz prvega odstavka 263. člena ZUP, zato meni, da je bila obnova postopka uvedena prepozno. Izpodbijana odločba je nezakonita, nezadostno obrazložena in sama s seboj v nasprotju. Dejansko stanje pa je organ presojal očitno enostransko, saj ni upošteval vseh okoliščin in izjav tožeče stranke.

10. Tako predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

_Odgovor tožene stranke_

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema razloge iz izpodbijane odločbe, pri katerih vztraja in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Vztraja, da je svojo odločitev sprejela predvsem na podlagi izjav zaslišanih prič, s čimer je tako ugotovila, da tožnik ni neprekinjeno bival v Republiki Sloveniji, ker je s svojo družino bival tudi v Republiki Nemčiji in Belgiji, in sicer od 1990 do 21. 12. 2007. 12. Glede na vsebino odgovora na tožbo tožena stranka dopustnih odsotnosti, ki so navedene v 3. odst. 1. člena ZUSDDD-UPB1 ni ugotavljala, ker za kategorijo tujcev, v katero sodi tudi tožnik, navedena dopustna izjema ne velja.

_Glede sodnice posameznice_

13. Senat tukajšnjega sodišča je, v skladu s tretjim odstavkom 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na seji dne 1. 6. 2022 sprejel odločitev, da bo, v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1, v predmetnem upravnem sporu odločeno po sodnici posameznici, stranke pa na naroku tudi niso imele pripomb na navedeno (zapisnik obravnave, l. št. 41).

_Glavna obravnava_

14. Sodišče je v predmetni zadevi, skladno z določili Zakona o upravnem sporu (51. čl. ZUS-1) in določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 uporablja, razpisalo narok za glavno obravnavo, na kateri je kot stranko zaslišalo tožnika. Stranke se namreč šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju in tako izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

15. V okviru dokaznega postopka je sodišče vpogledalo v vse listine upravnega in sodnega spisa in še posebej v izpodbijano odločbo in listine ZKO/2016/4225 z dne 12. 12. 2016, 233-01-4/2005/69 z dne 1. 12. 2016, 233-01-4/2005/32 z dne 7. 4. 2014 ter zapisnik o zaslišanju tožnika in prič z ustne glavne obravnave pred upravnim organom z dne 30. 5. 2016 in zaslišalo tožnika kot stranko.

16. Kot nepotrebne je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič B. B., C. C., Č. Č., D. D. E. E., F. F. in G. G., ki jih je predlagala tožeča stranka, saj so bile navedene priče že večkrat zaslišane in med strankam ni spora o tem kaj so povedale (torej vsebina povedanega), temveč na kak način je tožena stranka izjave prič interpretirala, zaradi česar je izvedba predlaganih dokazov nepotrebna, saj se je sodišče z vsebino izjav lahko seznanilo ob vpogledu v zapisnike o zaslišanjih, prav tako pa tožeča stranka ni natančno konkretizrala v zvezi s čim naj sodišče še posebej zasliši predlagane priče oziroma, kaj bi naj z zaslišanjem dokazovala, tako torej zaslišanje le teh ne bi v ničemer doprineslo k razjasnitvi dejanskega stanja in okoliščin.

17. Sodišče je narok za glavno obravnavo opravilo dne 1. 7. 2022 v odsotnosti tožene stranke, ki na narok ni pristopila, čeprav je bila pravilno vabljena (drugi odstavek 58. člena ZUS-1). Tožena stranka je bila v vabilu poučena, da bo sodišče opravilo glavno obravnavo tudi če na obravnavo ne bo pristopila.

18. Tožeča stranka je na naroku vztrajala pri svojih že podanih navedbah in dokazih.

19. Tožba je utemeljena.

**K I. točki izreka** _Dejstva, pomembna za odločanje v tem postopku_

20. Tožnik je dne 19. 1. 2005 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS, pri čemer je bilo predmetni prošnji dne 25. 5. 2007 ugodeno, in sicer na podlagi izjav zaslišanih prič.

21. Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je z dopisom številka MB-Kt 1/ 1770/09-RK z dne 23. 10. 2013 toženo stranko obvestilo, da je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo III K 29932/2012 z dne 15. 6. 2012 tožnika spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), ostale obdolžene pa zaradi krivega pričanja po 288. čl. KZ-1, in sicer iz razloga, ker bi naj tožnik v obdobju od 1990 do 2017 živel v R Nemčiji in Belgiji.

22. Zaradi navedenega je tožena stranka začela z obnovo postopka po uradni dolžnosti in z odločbo številka 233-01-4/2005/34 (1312-16) razveljavila tožnikovo dovoljenje za stalno prebivanje in zavrnila prošnjo za stalno prebivanje. Zoper navedeno odločbo je tožnik prvič podal tožbo na tukajšnje sodišče, ki pa je v zadevi II U 258/2014 tožbo zavrnilo iz razloga, ker tudi po oceni sodišča tožnik v Republiki Sloveniji ni neprekinjeno živel, saj je bil v vmesnem času tudi v R Nemčiji in Belgiji.

23. Po vloženi reviziji je Vrhovno sodišče RS reviziji tožnika, v zadevi X Ips 477/2014 (14. 4. 2015), ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, in sicer iz razloga, ker ne tožena stranka in ne sodišče prve stopnje nista ugotavljala koliko časa in s kakšnim razlogom je tožnik bival v tujini, saj krajše odsotnosti in dopusti nimajo posledic na dejstvo neprekinjenega bivanja in življenja, če v skupnem trajanju ne presegajo 10 mesecev.

24. Tako je VS RS v posledici ugotovilo: a) nepravilno uporabo Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije v zvezi z opredelitvijo pojma dejansko neprekinjeno bivanje, b) da je tožena stranka nepravilno določila dopustno odsotnost iz RS, ki so v življenju običajne in normalne, saj bi morala za opredelitev pojma neprekinjenosti življenja tožnika v RS uporabiti določbe Zakona o tujcih (ZTuj-1B), ki določa, da je pogoj petletnega neprekinjenega bivanja v RS izpolnjen tudi : 1. če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz RS in če 2. ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, vse ob upoštevanju pogoja, če so bile te odsotnosti krajše od 6 zaporednih mesecev in skupno ne več kot 10 mesecev.

c) da iz kaznovalnega naloga s katerim je bil tožnik kaznovan ni razvidno kdaj in koliko časa je bil tožnik v Nemčiji in Belgiji, kar je ključnega pomena in je tudi naloga tožene stranke, da to ugotovi.

25. Po stališču VS RS je namreč za opredelitev pojma neprekinjenosti bivanja, treba smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B, ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca in neposredno določajo kriterije kdaj se šteje, da je kljub odsotnosti tujca, še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja.

26. Tako je tožena stranka z izpodbijano odločbo številka 233-01-4/2005/76 (1314-05) z dne 13. 6. 2019 odločila ponovno na način kot izhaja iz uvoda te obrazložitve in je predmet presoje v tej zadevi.

_Glede tožbenega ugovora za obnovo postopka_

27. Glede tožbenega ugovora, da je rok za obnovo postopka že potekel, sodišče odgovarja, da je bila obnova postopka dovoljena s pravnomočnim sklepom ministrstva št. 233-01-4/2005/30 (1312-03) z dne 25. 11. 2013, zato njegove pravilnosti ni več mogoče presojati in so tovrstni tožbeni ugovori v tem upravnem sporu neupoštevni.

_Glede same vsebine tožbe_

28. Po 1. členu ZUSDDD je bila državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živijo, in tistim državljanom drugih republik, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živijo, omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje.

29. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, zato je za odločitev relevanten pogoj, ali je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi.

30. V predmetni zadevi je tožena stranka izhajajoč iz obrazložitve Vrhovnega sodišča RS v sklepu X Ips 477/2014 z dne 14. 4. 2015 svojo odločitev oprla na 41. člen ZTuj-1, v skladu s katerim je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev, in če skupaj ne presegajo deset mesecev. Tožena stranka je na podlagi ugotovitvenega postopka, v katerem je zaslišala tožnika, več prič in vpogledala v predložene listine, prišla do zaključka, da tožnik v obdobju od decembra 1999 do 15. 3. 2001 ni živel v Republiki Sloveniji, in da v petletnem obdobju od junija 1996 do junija 2001 ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji oziroma je bila njegova odsotnost daljša od dopustne.

31. Po mnenju sodišča je tožena stranka napačno interpretirala izjave tožnika in prič zaslišanih v postopku, saj nobena izmed prič ni potrdila, da bi bil tožnik skupaj z družino dalj časa odsoten iz R Slovenije, saj so s tožnikom ali živeli skupaj ali bili njegovi sosedje in bi za to gotovo vedeli. Posamezne priče so sicer potrdile (kakor tudi tožnik sam), da je tožnik skupaj z družino šel v R Nemčijo in Belgijo, vendar da je bil tam le krajši čas. Tožena stranka po mnenju sodišča tudi ni argumentirano, torej podprto z dejstvi in dokazi, obrazložila, na kakšni podlagi je ugotovila, da je tožnik bival izven R Slovenije od leta 1999, ko je vendar tožnik ves čas postopka izpovedoval (tudi pred sodiščem), da so z družino iz R Slovenije odšli leta 1999 ali 2000, in da se natančno letnice ne spomni. Pritrditi je tožniku, da zgolj na podlagi dejstva, ker tožnik v obdobju od 28. 9. 1999 do 28. 12. 1999 ni vložil prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ni mogoče šteti, da v R Sloveniji dejansko tudi ni bival. Še najmanj pa, da bi bilo navedeno dejstvo podkrepljeno z neizpodbitnimi dokazi, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko napravila takšne zaključke. Tudi dejstvo, da je tožnik v Belgiji zaprosil za azil dne 13. 3. 2001, ki je bil zavrnjen 15. 3. 2001 (ki sicer izhaja iz listinske dokumentacije), ne dokazujejo okoliščine, da je tožnik bival izven območja R Slovenije dlje od šestih mesecev oziroma skupno več kot deset mesecev, saj tudi za to dejstvo v spisovnem gradivu ni prav nobenega dokaza. Nasprotno pa so tako tožnik kot vse zaslišane priče v postopku izpovedali, da tožnik z družino nikoli ni bil odsoten iz R Slovenije dlje časa.

32. Sodišče ugotavlja, da takšna odločitev tožene stranke ni pravilna, saj je tožnik tudi zaslišan na obravnavi izpovedal po vsebini enako kot prej ves čas postopka. Med strankam ni sporno, da je tožnik z družino začasno odšel v R Nemčijo in Belgijo in tudi ne, da se je od tam z družino vrnil v R Slovenijo. Dolžina časa trajanja odsotnosti, ki bi izkazovala dalj časa trajajočo odsotnost nad skupno deset mesecev pa v postopku ni bila niti izkazana niti dokazana, temveč je nedvomno izkazano dolgotrajno tolerirano bivanje tožnika in njegove družine s strani R Slovenije kot države na območju R Slovenije.

33. Ker je bilo v postopku nedvomno dokazano, da je tožnik na dan 25. 6. 1991 z družino bival v R Sloveniji, in da v R Sloveniji biva še danes, kjer si je družina ustvarila življenje in kjer ima tudi center svojih življenjskih interesov, otroci tožnika in tudi že v vnuki pa se so se in se redno šolali/jo v R Sloveniji, se je po presoji sodišča tako družina kot celota v celoti asimilirala na tukajšnje življenje, in je pri predmetni specifični odločitvi treba upoštevati tako določila 53., 54. in 56. člena Ustave RS, v skladu s katerimi je vsakomur zagotovljeno varovanje družine, družinskega življenja ter varovanje otrok in njihovih pravic, kakor tudi določila Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), predvsem njenega 8. člena EKČP, to je pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Država je namreč dolžna varovati družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarjati za to varstvo potrebne razmere (tretji odstavek 53. člena Ustave RS). Pri tem je treba upoštevati predvsem pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja, to je dolžnost države, da z ustrezno pravno ureditvijo in z ustvarjanjem ustreznih razmer omogoča vzpostavitev in varstvo družinskega življenja na svojem ozemlju in negativni vidik, te pravice, ki pomeni varovanje posameznika pred posegi države in njenih organov.2 Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke (prvi odstavek 54. člena Ustave RS), otroci pa uživajo posebno varstvo in skrb (prvi odstavek 56. člena Ustave RS). Pri tem je dodati, da nedotakljivost posameznikove zasebnosti, torej zasebnega in družinskega življenja, zagotavlja Ustava RS v 35. členu.

**K II. In III. točki izreka**

34. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev tožene stranke o tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, neizdaja dovoljenja pa bi imela za posledico njegov izgon iz države, saj kot tujec brez ustreznih dovoljenj v državi ne more bivati.

35. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je pri odločanju zavezano tudi k spoštovanju mednarodnega prava med drugim tudi določil EKČP. Po 8. členu EKČP je zagotovljena pravica posameznika do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, njegovega doma in dopisovanja (prvi odstavek tega člena). Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi (drugi odstavek tega člena).

36. V zgoraj navedeno pravico se torej javna oblast ne sme vmešavati, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi iz drugih, v drugem odstavku 8. člena EKČP, navedenih razlogov. V zvezi s tem obstaja več odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki obravnavajo pravico tujcev, to je posameznikov, ki živijo na območju države, katere državljanstva nimajo, do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja3. ESČP sicer poudarja, da so države v skladu z mednarodnim pravom in odvisno od svojih pogodbenih obveznosti upravičene nadzorovati vstop tujcev na svoje ozemlje in njihovo prebivanje, kljub temu pa lahko odločitve držav na področju imigracije v določenih primerih privedejo do posega v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, zlasti takrat, kadar so takšni posamezniki v državi gostiteljici razvili močne osebne ali družinske vezi (glej odločitev ESČP Kurić in ostali proti Republiki Sloveniji z dne 13. 7. 2010).

37. Pri tem ESČP poudarja, da varovanje pravice do zasebnega in družinskega življenja ne pomeni le zaščite posameznika pred posegom oblasti v njegovo zasebno oziroma družinsko življenje, ampak vključuje tudi (pozitivno) obvezo države, da zagotavlja učinkovito varstvo posameznikovega zasebnega življenja (glej npr. odločitev v zadevi Osman proti Danski in Butt proti Norveški). Kot izpostavlja ESČP, natančna definicija pozitivnih in negativnih obveznosti države sicer ni mogoča, v obeh primerih pa mora biti zagotovljeno ravnotežje (oziroma ustrezno sorazmerje) med interesi posameznika in skupnosti kot celote, kar posledično pomeni, da je treba pri tovrstnem odločanju uporabiti načelo sorazmernosti.

38. Pri zgoraj navedenem je tako treba izhajati iz dejanskih okoliščin konkretne zadeve, zaradi česar je sodišče na naroku za glavno obravnavo tudi zaslišalo tožnika in izvedlo dokazni postopek z vpogledom v listine sodnega in upravnega spisa in tako zaključuje, da je tožnik z družino prišel v Slovenijo leta 1990 s tremi otroki, četrti pa se je rodil, ko so že živeli v Sloveniji. Sedaj tudi odrasli otroci živijo v Sloveniji s svojimi družinami, tako da je center življenjskih interesov tožnika in njegove celotne družine v R Sloveniji, saj tukaj biva že tretja generacija družine (vnuki tožnika). V Sloveniji živijo tudi drugi tožnikovi sorodniki, medtem na Kosovem sorodnikov več nimajo. Nedvomno je, da je tožnik z družino kratko obdobje v letu 2000/2001 živel tudi v Nemčiji in Belgiji, vendar so se kmalu vrnili in od takrat neprekinjeno živijo v Sloveniji, kar je potrdil tožnik in vse priče zaslišane v upravnem postopku. Nobena listina in tudi ne izpovedba priče pa ne potrjuje ugotovitve tožene stranke, da je tožnik z družino izven R Slovenije živel daljše obdobje, zato so tožnikove tožbene navedbe o zgolj abstraktnih navedbah tožene stranke glede tega dejstva v odločbi, utemeljene. Otroci tožnika so v R Sloveniji tudi opravili izobraževanje na Osnovni šoli ... in se dva od njih poročila s slovenskim državljanom. Leta 2001 je tožnik v R Sloveniji kupil tudi hišo, v kateri danes vsi skupaj živijo, razen hčerke tožnika, ki z družino živi v R Avstriji. Zgoraj navedeno po oceni sodišča nedvomno izkazuje, da so se tožnik in njegova družina v vseh letih bivanja integrirali v tukajšnje okolje, kjer so v vseh letih bivanja nedvomno nastale tudi njihove socialne in družinske vezi, še posebej pri otrocih, ki so se tudi poročili s slovenskimi državljani in imajo že svoje otroke, ki tukaj obiskujejo šolo, kot izhaja iz navedb tožnika pred sodiščem in spisovnega gradiva zapisnika o ustni obravnavi. Tako so tožnik in njegova družina nedvomno osebe z dolgotrajno toleriranim bivanjem v R Sloveniji. Ker so tožnik in njegova družina integrirani v tukajšnje okolje. V državi svojega prvotnega bivanja nimajo več ničesar, ne sorodnikov, prijateljev in tudi nobenih drugih vezi, ki bi jih vezale na izvorno državo. Otroci tožnika in sedaj tudi že vnuki, pa so zaradi večine preživetega svojega življenja, nekateri pa celotnega življenja (ker so rojeni v R Sloveniji), druge države kot je R Slovenija niti ne poznajo. Ker ima torej tako tožnik kakor tudi celotna njegova ožja in sedaj že tudi širša družina (vnuki tožnika) center svojih življenjskih interesov v R Sloveniji že več let, je treba te specifične okoliščine in dolgotrajno tolerirano bivanje upoštevati skozi določila EKČP in sodno prakso ESČP, torej pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, saj so si tako tožnik kot tudi njegova družina (otroci, ki so sicer že odrasli in njihovi mladoletni otroci, s katerimi tožnik živi v lastni hiši), v vseh letih dejanskega bivanja v R Sloveniji, ustvarili tako svoje zasebno življenje in tudi socialno mrežo ter se na ta način integrirali v tukajšnje okolje, kar so sklicevanjem na 8. člen, EKČP zatrjevali v postopku. Vse navedene okoliščine namreč prepovedujejo vračanje tožnika in njegove družine v matično državo tudi po zgoraj navedeni praksi ESČP. 39. Sodišče na tem mestu pripominja, da življenje posameznika, tako tudi tožnika, tvori paleta osebnih, socialnih, kulturnih, ekonomskih in drugih odnosov, vse to pa predstavlja zasebno oziroma družinsko življenje posameznika. Zasebno in družinsko življenje posameznika je varovano s 35. členom Ustave RS in 8. členom EKČP (glej npr. odločitev ESČP Maslov proti Avstriji). Morebiten poseg v zasebno življenje pa predstavlja kršitev 8. člena EKČP, razen če se v skladu z zakonom, zasleduje legitimen cilj, to je cilj iz drugega odstavka tega člena, in je nujen v demokratični družbi za dosego teh ciljev (glej prej navedene odločitve ESČP). Pri tem je treba tehtati tako pravico posameznika do spoštovanja oziroma varovanja njegovega zasebnega življenja kot pravico oziroma interes skupnosti kot celote, ki je v zagotavljanju državne varnosti, javne varnosti ter da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Ob iskanju ravnovesja med enimi in drugimi je treba ustrezno upoštevati načelo sorazmernosti.

40. Po zgoraj navedenem je ugotoviti, da tožnik od leta 1990 živi v Sloveniji z družino (sam je povedal, da je brez družine bival v R Sloveniji že od 1989), kar pomeni, da je od takrat preteklo že več kot 30 let. Ne glede na obdobje, ko je bil tožnik v tujini, sodišče glede na njegovo izpovedbo ter podatke spisa zaključuje, da se je njegovo življenje po letu 2001 ustalilo v Sloveniji (kar je tudi že 21 let), da je tukaj središče njegovih življenjskih interesov, saj je v Republiki Sloveniji razvil čvrste osebne in družinske vezi. Vse tožnikovo življenje se tako odvija in poteka v Sloveniji in drugih socialnih stikov izven Slovenije nima. Prav tako ni razvidno, da bi bili na tožnikovi strani podani v demokratični družbi nujni razlogi, ki bi zaradi državne oziroma javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj, prevladali nad pravico do varovanja zasebnega življenja tožnika.

41. Glede na dolžino trajanja takega stanja pozitivne obveze države, za realizacijo posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja iz prvega odstavka 8. člena EKČP, tako državi R Sloveniji nalagajo, da tožnikov položaj uredi. Republika Slovenija je namreč na način, da je tožnik že toliko let lahko v R Sloveniji njegovo bivanje in bivanje njegove družine dolgotrajno tolerirala.

42. Zato je bilo izpodbijano odločitev treba presoditi tudi upoštevajoč zgoraj navedene temeljne človekove pravice in svoboščine, kakor tudi upoštevati mednarodne dokumente in prakso ESČP, predvsem v luči načela sorazmernosti med dolgotrajno toleriranim bivanjem tožnika in njegove družine v R Sloveniji s strani države in določbami Zakona o tujcih (ZTuj-1), ki bi v primeru neodobritve prošnji prešlo v prekomerni formalizem (načelo Boultif kriterijev) in tako lahko povzročilo hude kršitve človekovih pravic tožnika in njegove družine, saj bi ob morebitni izselitvi tožnika ali celotne družine imela zanje težko popravljive posledice. Zaradi morebitnega trajnega vključevanja in vračanja tožnika v življenje v Republiko Kosovo po toliko letih, bi se tožnik in njegova družina zagotovo srečali z ovirami za ponovno vključevanje v trajno življenje v Republiki Kosovo, saj tudi glede na zdravstveno stanje tožnika in njegovo trenutno starost, ni več primerno in življenjsko sprejemljivo, da bi se po toliko letih bivanja v R Sloveniji vrnil. V kolikor tožnikovi prošnji namreč ne bi bilo ugodeno, bi skladno z zakonom sledila njegova odstranitev iz R Slovenije, kar bi lahko pomenilo tudi kršitev Listine Evropske unije, njenega 7. člena, ki opredeljuje pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki spoštuje tudi temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava 8. člen EKČP, ki določa, da ima posameznik pravico bivati tam, kjer si je dejansko ustvaril zasebno in družinsko življenje, pri čemer takšno bivanje pomaga ustvariti socialno in kulturno stabilnost in olajša vključevanje državljanov tretjih držav v državo članico, kar spodbuja tudi ekonomsko in socialno kohezijo, ki je temeljni cilj Evropske unije. Pri morebitni odstranitvi tožnika in njegove družine bi teža posledic, ko tožnik v svoji izvorni državi praktično nima več doma, sorodnikov in prijateljev in ob njegovem zdravstvenem stanju (sladkorni bolnik in drugo) in je torej z družino popolnoma integriran v slovensko okolje (tožnik je tudi na sodišču kljub prisotnemu tolmaču ves čas zaslišanja govoril v slovenskem jeziku in tudi razumel navedbe sodišča podane v slovenščini) in družbo ter glede na to, da gre za romsko družino, ki sodi med ranljivejše skupine na območju iz katerega je prišla, bila neproporcionalna s koristmi, ki jih zasleduje država R Slovenija.

43. Tožena stranka je v predmetni zadevi odločala že drugič, zato sodišče upoštevajoč zgoraj navedene določbe Ustave RS in mednarodnih dokumentov in prakse ESČP zaključuje, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije. Glede na to je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in toženi stranki naložilo, da tožniku izda dovoljenje za stalno prebivanje tujca v obliki samostojne listine4. **K IV. točki izreka**

44. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo je, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu-Pravilnik (in ne po Odvetniški tarifi, kot jih priglasila tožeča stranka). Po določilu četrtega odstavka 3. člena tega Pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 385,00 €, ki jih je sodišče skupaj z 22 % DDV, torej skupno znesek 469,70 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

45. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Po 1. členu ZUSDDD so to tisti državljani drugih republik SFRJ, ki na dan 23. 12. 1991 niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, so pa na dan 25. 6. 1991 v Republiki Sloveniji prebivali in od tega dne v njej tudi dejansko neprekinjeno živijo. 2 Povzeto iz odločbe Ustavnega sodišča RS U -I- 309/13 z dne 14. 1. 2015, točka 12 obrazložitve. 3 Glej npr. odločitve ESČP: Boultif proti Švici, št. 54273/00 z dne 2. 8. 2001/dokončna 2. 11. 2001, Uner proti Nizozemski, št. 46410/99 z dne 18. 10. 2006, Maslov proti Avstriji, št. 1638/03 z dne 23. 6. 2002, Osman proti Danski, št. 38058/09 z dne 14. 6. 2011, /dokončna 14. 9. 2011, Nunez proti Norveški, št. 55597/09 7 dne 28. 6. 2011/dokončna 28. 9č. 2011, Butt proti Norveški, št. 47017/09 z dne 4. 12 2012/dokončna 4. 3. 2013. 4 Enako stališče in odločitev je sodišče sprejelo tudi v zadevah II U 414/2017, II U 598/2017 in II U 599/2017 in II U 425/2019.