Jedro

Sodna praksa je že oblikovala standarde obrazloženosti utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora, po katerih morajo biti navedeni določni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju utemeljenega suma. Posplošene navedbe, da sum izhaja iz doslej zbranega dokaznega gradiva, zato ne zadoščajo.

Vrhovno sodišče je že presodilo, da se za utemeljitev ponovitvene nevarnosti zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti, pri čemer mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave.

Ugotovljene pomanjkljivosti v razlogih sklepa preiskovalne sodnice o odreditvi pripora je, kot utemeljeno opozarja vložnica, v svojem sklepu „dopolnil“ zunajobravnavni senat. To ni pravilno, saj gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je drugače kot z razveljavitvijo izpodbijane odločbe ni mogoče odpraviti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zoper obdolženega A. A. odredila pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Zunajobravnavni senat tamkajšnjega sodišča je pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper sklep zavrnil kot neutemeljeno.

2. Obdolženčeva zagovornica je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

3. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante, ki je predlagala ugoditev zahtevi.

B.

4. Zahteva je v jedru usmerjena v standard obrazloženosti odločb o priporu. Zagovornica najprej trdi, da je izpodbijani sklep preiskovalne sodnice neobrazložen glede utemeljenega suma. Navaja, da je preiskovalna sodnica zgolj povzela oziroma nanizala dokaze, brez, da bi na njihovi podlagi izpeljala kakršnekoli zaključke. Nadalje zagovornica pomanjkljivost obrazložitve prepozna tudi glede ponovitvene nevarnosti, kjer pogreša navedbo konkretiziranih okoliščin, ki bi skupaj s predkaznovanostjo utemeljevale sklep o verjetnosti, da bo obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Zagovornica opozarja tudi na dejstvo, da je zunajobravnavni senat razloge sklepa preiskovalne sodnice v pritožbenem postopku nedopustno dopolnjeval. Tega Vrhovno sodišče ni prepoznalo kot samostojne kršitve, temveč je glede na kontekst obrazložitve v zahtevi ugotovilo, da zagovornica na tak način utrjuje svoje stališče o pomanjkljivosti obrazložitve v sklepu preiskovalne sodnice.

5. Ustava Republike Slovenije v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da je navedeno pravno jamstvo iz 25. člena Ustave lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten oziroma splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna jamstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Za zagotovitev učinkovitega pravnega sredstva je zato ključno, da sodišče v razlogih izpodbijane odločbe navede pot, po kateri je prišlo do odločitve, vsebovane v izreku. Njeno bistvo je v opisu tako imenovanega sodniškega silogizma, sestavljenega iz sinteze zgornje in spodnje premise. V okviru spodnje premise mora sodišče navesti pravno odločilna (relevantna) dejstva, v okviru zgornje premise pa pravno podlago, pomembno za odločitev. Šele, ko sta oblikovani obe premisi, sodišče lahko napravi sklep oziroma pravni zaključek, katerega pravilnost je mogoče preverjati.1

6. Glede obrazloženosti sklepa preiskovalne sodnice v zvezi z utemeljenostjo suma je Vrhovno sodišče ugotovilo, da vložnica utemeljeno zatrjuje, da so v sklepu preiskovalne sodnice zbrani dokazi zgolj povzeti, nakar je brez ustrezne ocene ugotovljeno, da je sum storitve kaznivega dejanja utemeljen. Gre namreč za stopnjo verjetnosti, ki je večja od verjetnosti, da določena oseba kaznivega dejanja ni storila, zaradi česar mora temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih. Sodna praksa je že oblikovala standarde obrazloženosti utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora,2 po katerih morajo biti navedeni določni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju utemeljenega suma. Posplošene navedbe, da sum izhaja iz doslej zbranega dokaznega gradiva, zato ne zadoščajo.3

7. Prav tako gre pritrditi zagovornici glede pomanjkljive obrazložitve ponovitvene nevarnosti. Vrhovno sodišče je že presodilo, da se za utemeljitev ponovitvene nevarnosti zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti, pri čemer mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave.4 V izpodbijanem sklepu zaključek o ponovitveni nevarnosti preiskovalna sodnica gradi le na okoliščini obsojenčeve predkaznovanosti. Pri tem preiskovalna sodnica predkaznovanost kot subjektivno okoliščino navede pavšalno ter brez, da bi jo konkretizirala, ali naj bi šlo za podobna ali enakovrstna kazniva dejanja. Prav tako iz obrazložitve povsem izostane prepoznava (vsaj ene) objektivne okoliščine, iz katere naj bi izhajala nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja.

8. Ugotovljene pomanjkljivosti v razlogih sklepa preiskovalne sodnice o odreditvi pripora je, kot utemeljeno opozarja vložnica, v svojem sklepu „dopolnil“ zunajobravnavni senat. To ni pravilno, saj gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je drugače kot z razveljavitvijo izpodbijane odločbe ni mogoče odpraviti (prvi odstavek 392. člena v zvezi s tretjim odstavkom 402. člena ZKP).

C.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep preiskovalne sodnice neobrazložen in je posledično zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Zato ji je, v skladu z določilom prvega odstavka 426. člena ZKP, ugodilo in pravnomočni sklep razveljavilo. Zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker je bil v vmesnem času pripor podaljšan.

10. Na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP se sodna taksa ne določi, ker je bilo z izrednim pravnim sredstvom odločeno v obdolženčevo korist. 1 Prim. npr. sodbi XI Ips 59244/2020 z dne 1. 4. 2021, XI Ips 25/2010 z dne 7. 4. 2010, in številne druge. 2 Prim. npr. odločbi VSRS I Ips 1/2008 z dne 7.2.2008 in I Ips 399/2006 z dne 9.11.2006. 3 Sodba XI Ips 45612/2010 z dne 22. 7. 2010, tč. 5. 4 Tako npr. sodba VSRS XI Ips 16929/2015-923 z dne 18. 6. 2015; odločba ESČP Buzadja proti Moldaviji, št. 23755/07 z dne 5. 7. 2016; idr.