Jedro

1. Če je imetnica tekočega računa preklic odjave čekov podpisala po pomoti (želeč le odjaviti čeke), ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja, in mora nositi posledice takšnega ravnanja. Od banke oz. njenih uslužbencev, čeprav morajo ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ni mogoče pričakovati, da se bodo seznanjali z razlogi za preklic prijave čekov in preverjali, ali izpolnjeni obrazec ustreza volji imetnika tekočega računa. 2. S tem ko je toženka izdala ček, v katerem je pustila rubriko, v katero bi morala zapisati remitenta, neizpolnjeno, je pristala na to, da bo oseba, ki ji je ček izročila, le-tega prenesla nekomu tretjemu. V skladu z določbo tretjega odstavka 5. člena ZČ velja ček brez navedbe osebe, kateri naj se plača (remitenta), za ček na prinosnika. 3. Glede na določbo 1. odstavka 14. člena ZST oprostitev plačila sodnih taks po nastanku taksne obveznosti (oz. za nazaj) ni možna. Če toženka dejansko ni vedela, da vložitev pritožbe zoper sodbo, povzroči nastanek taksne obveznosti, takšne nevednosti ni mogoče razlagati v njeno korist, saj se šteje, da vsi subjekti poznajo pravna pravila. Kakor hitro bi namreč dopustili, da se vsak uspešno sklicuje na nepoznavanje prava, bi s tem onemogočili vsako delovanje pravnega sistema.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. in 3. točki izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 97/23953-2 z dne 23.12.1997, s katerim je bila zaradi izterjave 330.801,80 SIT s pripadki dovoljena predlagana izvršba na podlagi verodostojne listine na premičnine in plačo dolžnice. Sodišče je toženki tudi naložilo, da je dolžna tožnici povrniti 12.000,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče zavrglo toženkin predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo.

Zoper sodbo in sklep se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožuje toženka. V obsežni pritožbi zoper sodbo pojasnjuje, da je 21.2.1994 s podjetjem I. d.o.o. sklenila pogodbo o najemu kratkoročnega kredita in za garancijo zastavila 15 podpisanih čekovnih blanketov. Kredit je redno odplačevala do 23.5.1995, nato pa se je za direktorjem podjetja I. d.o.o. izgubila vsaka sled. Zaradi visokih obresti tudi ni bilo videti konca odplačevanja kredita. Pritožnica je sklepala, da bo direktor podjetja I. d.o.o. vnovčil čeke v hrambi, čeprav se je toženka držala pogodbe; seveda pa zaradi njegove odsotnosti ni mogla do konca poravnati dolga. Zato se je odločila, da prekliče vse čeke, ki jih je imel direktor podjetja I. d.o.o. Čeki so bili nepreklicno preklicani. Toženka ne ve, kaj naj z očitano zgodbo, saj je dokument, na katerem sta dve rubriki (odjava in preklic), za to zadevo brezpredmeten, sporne čeke je namreč odjavila šele avgusta ali septembra 1995 in ne že v letu 1994. Od odjave dalje pa je osem mesecev poslovala preko banke, dvigovala je nove čeke, ki jih gotovo ne bi dobila, če starih ne bi odjavila. Za kritične čeke banka toženke ni bremenila od septembra 1995 do naroka za glavno obravnavo. Da je toženka čeke odjavila, dokazuje izpoved N. F., ki je bila prisotna pri postopku preklica; enako bi lahko povedal tudi toženkin mož, ki je na obrazec izpisal številke spornih čekov. Da so bili čeki res preklicani, vedo tudi uslužbenke banke X., podružnice ...... - S., T. in V., ki niso nikdar zanikale, da so bili čeki preklicani. Izplačilo tako visokega zneska na podlagi preklicanih čekov, brez pokritja na tekočem računu in tretji osebi pomeni malomarnost in neprofesionalnost uslužbencev banke. Toženka tudi ne razume, zakaj je bil njen predlog za zaslišanje moža prepozen, saj ga je podala v istem dopisu, v katerem je sporočila naslov priče N. F.. Pritožnica je bila v vabilu na narok za glavno obravnavo res seznanjena, da mora do takrat navesti dejstva in dokaze, a njen mož ne sodi med dejstva, ampak med priče. Toženki ni treba dokazovati, da ima moža, in ga pokazati za dokaz. V vabilu na narok pa ni zapisano, da mora navesti imena prič, za katere želi, da se jih zasliši. Na tak način se je izkoriščala toženkina pravna neukost. Pritožnica še poudarja, da bi morala banka izplačila opraviti le v okviru dobroimetja na njenem računu (1052. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju ZOR; Ur. l. RS, št. 29/78 - 57/89), pri izplačilu kritičnih čekov pa je imela toženka na računu negativno stanje. Napačne so tudi trditve v sodbi, da je toženka 13.5.1996 čeke izdala upravičencu Š., s.p. Sporne čeke je nazadnje videla 21.2.1994, ko jih je izročila v hrambo podjetju I. d.o.o. Direktor slednjega je čeke očitno vnovčil preko Š., s.p. Dokaz, da so dogodki potekali tako, je sklep Okrožnega državnega tožilstva z dne 29.7.1996, iz katerega tudi izhaja, da banka toženke več ne bremeni za sporni znesek. Toženka je popolnoma prepričana, da je krivda za nastalo situacijo na strani tožeče stranke. Pritožnica čekov ni izdala zato, da bi bili vnovčeni, in ni potrebovala kritja na računu. Takoj ko se je pojavila nevarnost, da bi bili čeki zlorabljeni, pa je kot vestna imetnica tekočega računa čeke preklicala. Toženka predlaga razveljavitev sodbe in ponovno pretehtanje vseh dejstev in dokazov.

V pritožbi zoper sklep pa toženka poudarja, da v pravnem pouku sodbe ni zapisano, da je treba za pritožbo plačati sodno takso. Toženka je navadna državljanka, ki ne prebira Uradnih listov. V 15 dneh po prejemu pritožbe je sodišče toženki poslalo opomin za plačilo sodne takse. Kolikor je toženki znano, se opominja tiste neplačnike, ki jim je bil znesek, ki so ga dolžni plačati, že predočen. Do prejema opomina toženka ni vedela, da mora plačati sodne takse, ko pa je to izvedela, je postala njena prošnja za oprostitev plačila taks brezpredmetna. Pritožnica je bila zavedena. Predlaga, da se izpodbijani sklep "ovrže" in se jo oprosti plačila sodne takse.

Pritožba zoper sodbo je bila v skladu z določbo 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo: Odločitev sodišča prve stopnje, da dokaza z zaslišanjem toženkinega moža oz. dokaznega predloga toženke po zaslišanju le-tega, ne bo upoštevalo, ker ga je toženka predlagala po izteku roka iz prvega odstavka 286. člena ZPP, je pravilna. Toženka je bila, kot priznava v pritožbi, pravilno opozorjena, da mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. ZPP med dokazi predvideva poleg ogleda, listin, izvedencev in zaslišanja strank, tudi priče (229. do 242. člen ZPP). Navedba prič, katerih zaslišanje stranka predlaga, torej ni nič drugega kot predlog za izvedbo dokaza, k čemur je bila toženka pravilno pozvana. Če je želela, da bi sodišče v zvezi z njenimi trditvami o preklicu spornih čekov izvedlo dokaz z zaslišanjem njenega moža (kot priče), bi to morala predlagati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Kasneje podanega dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati. V pritožbi smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP torej ni podana.

V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi, ali je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena kakšna od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, a ugotavlja, da takšne kršitve niso bile storjene.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so, kot je pravilno in natančno povzelo že sodišče prve stopnje, določbe ZOR o bančnem tekočem računu (1052. do 1060. člen), določbe Zakona o čeku (v nadaljevanju ZČ; Ur. l. FLRJ, št. 105/46 - Ur. l. SFRJ 52/73) in določbe Navodila o vnovčevanju čekov (Ur. l. RS, št. 68/95). Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo pravilno.

Toženka v pritožbi izpodbija predvsem dejanske zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ali je sporne čeke (katerih vnovčitev s strani Š. s.p. je povzročila nastanek vtoževanega nedovoljenega negativnega stanja na njenem tekočem računu) odjavila (oz. preklicala). Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na listino "prijava izgube ali kraje" (priloga A11 v spisu). Pritožbena trditev toženke, da omenjena listina v obravnavani zadevi ni relevantna, saj nosi datum 23.8.1994, sporne čeke pa je odjavila šele v letu 1995, predstavlja novo dejstvo, ki ga pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla. Ker v pritožbi niti ne zatrjuje, da omenjenega dejstva ni mogla navesti v roku iz prvega oz. drugega odstavka 286. člena ZPP, se pritožbeno sodišče v skladu z določbo 337. člena ZPP s takšno navedbo toženke ni moglo ukvarjati. Enako velja za v pritožbi smiselno predlagane dokaze z zaslišanjem prič - uslužbenk v podružnici tožeče stranke - S., T. in V., ki naj ne bi nikoli zanikale tega, da so bili sporni čeki preklicani. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi z omenjeno listino pravilno ugotovilo, da je toženka sicer izpolnila obrazec "prijava izgube ali kraje" in v njem navedla številke spornih čekov, vendar pa je 23.8.1994 podpisala tudi del obrazca z naslovom preklic prijave, s katerim je prijavo izgube čekov veljavno preklicala. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala toženka ob izpolnjevanju spornega obrazca ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja. Če je preklic prijave podpisala po pomoti (želeč le odjaviti čeke), pa gotovo ni ravnala dovolj skrbno, in mora nositi posledice takšnega ravnanja. Prepričljiva je tudi ocena sodišča prve stopnje, da od tožeče stranke oz. njenih uslužbencev, čeprav morajo ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ni mogoče pričakovati, da se bodo seznanjali z razlogi za preklic prijave čekov in preverjali, ali izpolnjeni obrazec ustreza volji imetnika tekočega računa. Ob tem pritožbene trditve o izpovedbi priče N. F. niso bistvenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Glede na gornje ugotovitve pa ni mogoče slediti trditvi toženke, da so bili sporni čeki preklicani.

Ob takšnem stanju je tožeča stranka v skladu z določbami ZČ na čeku navedeni osebi pravilno izplačala na čekih določeno vsoto denarja. Dejstvo, da je (glede na pritožničine navedbe) čeke vnovčila tretja oseba (Š. s.p.) in ne tisti, ki mu je toženka čeke izročila (I., d.o.o.), na toženkino obveznost do tožeče stranke ne vpliva, in za odločitev v obravnavani zadevi ni bistvenega pomena. S tem ko je toženka izročila ček, v katerem je pustila rubriko, v katero bi morala zapisati remitenta, neizpolnjeno, je namreč pristala tudi na to, da bo oseba, ki ji je ček izročila, le-tega izročila komu tretjemu. V skladu z določbo tretjega odstavka 5. člena ZČ velja ček brez navedbe osebe, kateri naj se plača (remitenta), za ček na prinosnika.

Vse pritožbene navedbe v zvezi z odnosom med toženko in podjetjem I. d.o.o. ter direktorjem tega podjetja so, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, za odnos med tožečo stranko in toženko nepomembne. Trasata (banke) se namreč razmerje med izdajateljem čeka in remitentom (t.i. valutno razmerje) ne tiče in na obveznost banke, da remitentu plača v čeku navedeni znesek, ne vpliva.

Pritožbeni trditvi, da toženka v skladu z določbo 1052. člena ZOR ne bi smela izplačati spornega zneska, saj izplačilo ni bilo opravljeno v mejah sredstev, s katerimi je toženka razpolagala, ter da toženka na računu ni bila dolžna imeti kritja, ker spornih čekov ni izročila zato, da bi bili vnovčeni, toženka prvič podaja v pritožbi. Pritožbeno sodišča se zato z njima ukvarja le toliko, kolikor bi lahko predstavljali očitek zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem je treba ugotoviti, da stanje na trasantovem tekočem računu ne vpliva na obveznost banke do remitenta, in je bila banka zneske, navedene na predloženih čekih, dolžna izplačati, čeprav toženka na računu ni imela dovolj sredstev. Določbo 1052. člena ZOR je treba namreč razumeti tako, da banka le v odnosu do imetnika bančnega tekočega računa ni dolžna opravljati izplačil preko meja njegovih sredstev oz. dobroimetja. Glede namena, zaradi katerega je toženka izročila čeke, pa pritožbeno sodišče poudarja le, da je ček plačilni instrument, ki nadomešča efektivno kroženje gotovine (in ne kreditno sredstvo ali sredstvo zavarovanja terjatve). Če je toženka s čekom ravnala v nasprotju z njegovim namenom, to na njeno obveznost plačila nastalega dolga ne vpliva.

Pritožbene trditve o zavrženju kazenske ovadbe in o razlogih, ki jih tožilstvo navaja v sklepu, s katerim je ovadbo zavrglo, na odločitev o toženkini obveznosti ne morejo vplivati. V skladu z določbo 14. člena ZPP je namreč sodišče v pravdnem postopku (glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca) vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku.

Na ostale od obsežnih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s toženkino obveznostjo, ki je slednja po višni ni izpodbijala. Sodišče pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je višje sodišče pritožbo zoper sodbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

K pritožbi zoper sklep: V skladu z določbo 1. odstavka 14. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST; Ur. l. SRS, št. 1-1/90 - Ur. l. RS, št. 41/2001) sklep o oprostitvi plačila sodne takse učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu ZST nastala obveznost tega dne ali pozneje.

Pritožba je bila v obravnavani zadevi vložena 8.12.2001. Istega dne je nastala obveznost za plačilo takse za pritožbo (1. točka 2. odstavka 4. člena ZST). Toženka pa je po prejemu opomina, v vlogi z dne 19.1.2001 predlagala, da se jo oprosti plačila sodne takse za pritožbo. Toženka je torej v obravnavani zadevi predlagala oprostitev plačila sodnih taks že po nastanku taksne obveznosti. Glede na določbo 1. odstavka 14. člena ZST pa oprostitev plačila sodnih taks po nastanku taksne obveznosti (oz. za nazaj) ni možna. Dejstvo, da toženka ni vedela in ni bila opozorjena na nastanek obveznosti plačila sodne takse za pritožbo, na njeno obveznost plačila takse oz. na pravočasnost predloga za oprostitev plačila sodne takse ne vpliva. Sodišče namreč ni dolžno opozarjati strank na posledice njihovih procesnih dejanj (tudi ne na dolžnost plačila sodne takse za opravljeno procesno dejanje). Če toženka dejansko ni vedela, da vložitev pritožbe zoper sodbo povzroči nastanek taksne obveznosti, pa takšne nevednosti ni mogoče razlagati v njeno korist, saj se šteje, da vsi subjekti poznajo pravna pravila. Kakor hitro bi namreč dopustili, da se vsak uspešno sklicuje na nepoznavanje prava, bi s tem onemogočili vsako delovanje pravnega sistema.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju (pravilno: zavrnitvi) toženkinega predloga je torej pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZST in ZPP; storilo pa tudi ni kakšne od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato tudi pritožbo zoper sklep v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo.