Jedro

Odločitev o tem, da delavec ne dela, po predhodni ugotovitvi, da dela iz zdravstvenih razlogov ni zmožen opravljati oz. bi mu opravljanje dela poslabšalo ali ogrozilo zdravje ali celo življenje, vsaj posredno tudi pomeni odločanje o pravici. Zato delavec (zavarovanec) izkazuje pravni interes za tožbo, s katero izpodbija takšno dokončno odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo zdravstvene komisije tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2010 in delno odpravilo odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 14. 4. 2010, s katerima je tožena stranka dokončno odločila, da je tožnica od 15. 4. 2010 do 7. 5. 2010 začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe izven dela. Od 8. 5. 2010 do 18. 6. 2010 je zaradi enakega vzroka zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, od 19. 6. 2010 dalje pa je za svoje delo učiteljice v osnovni šoli popolnoma zmožna. Razsodilo je, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe izven dela tudi od 8. 5. 2010 do 18. 6. 2010. Zoper sodbo v delu, kjer je sodišče ugotovilo začasno nezmožnost za delo za poln delovni čas od 8. 5. 2010 do 18. 6. 2010, se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na bolniški stalež od 2. 6. 2010 do 18. 6. 2010 kot neutemeljen zavrne oz. tožbo zavrže. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je tožnica izpovedala, da je v času od 2. 6. 2010 do 18. 6. 2010 dejansko delala, kar pomeni, da zdravstvene težave v zvezi s poškodbo desne rame pri njej niso bile tolikšne, da dela učiteljice v osnovni šoli ni bila zmožna opravljati. Delala je v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, delodajalec ji za ta čas ni izplačal nadomestila, zato delodajalec na podlagi četrtega odstavka 229. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja ne bo mogel od tožene stranke zahtevati povračila izplačanega nadomestila. Ugotavljanje začasne zadržanosti od dela je smiselno le v zvezi s pravico do nadomestila. Z negativno oz. zavrnilno odločitvijo o refundacijskem zahtevku je posredno odločeno tudi o pravici do začasne zadržanosti od dela. Zaradi ugoditve zahtevku bo tožnica za čas opravljanja dela lahko prejela le 80 % nadomestilo in ne celotno plačo, ki ji pripada. Ker je za čas dela že prejela plačo, je tožena stranka prepričana, da za zahtevek, kot ga je postavila, tožnica nima pravnega interesa in je potrebno zahtevek v tem delu zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba kršitev postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, ni podrobneje opredelila. Bistvenih kršitev, na katere je, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

Uveljavljanje začasne zadržanosti od dela in vzroka zadržanosti po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-UPB2, Ur. l. RS, št. 100/2005 s spremembami) pomeni uveljavljanje pravice, da zavarovanec zaradi zdravstvenih težav, ki so lahko posledica bolezni ali poškodb svojega dela ali samostojne dejavnosti ne opravlja, kljub temu pa mu je zagotovljena socialna varnost. Odločitev o tem, da delavec ne dela, po predhodni ugotovitvi, da dela iz zdravstvenih razlogov ni zmožen opravljati oz. bi mu opravljanje dela poslabšalo ali ogrozilo zdravje ali celo življenje, vsaj posredno tudi pomeni odločanje o pravici. V 81. členu ZZVZZ je določeno, da v postopkih za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja odločajo zdravniki, ki jih imenuje upravni odbor tožene stranke. V nadaljevanju istega člena ter v 82. členu ZZVZZ so urejene pristojnosti imenovanega zdravnika ter zdravstvene komisije v zvezi z odločanjem o začasni nezmožnosti za delo, kar glede na zakonsko dikcijo, pomeni, da gre za odločanje o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja. Iz določb Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila), zlasti prvega odstavka 229. člena in 230. člena, izhaja, da je podlaga za uveljavljanje pravice do nadomestila plače potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela, ki je listina, ki jo izstavi zdravnik, pristojen za ugotavljanje začasne zadržanosti od dela, na podlagi svoje ocene o upravičenosti zadržanosti oz. na podlagi odločbe imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. Ugotavljanje začasne zadržanosti od dela, izdaja potrdila o tem ter uveljavljanje pravice do nadomestila ni nujno povezano v enotno odločitev o pravici, ker se nadomestilo ne izplača oz. zavod delodajalcu ne povrne obračunanih nadomestil plač tudi v primeru ugotovitve začasne zadržanosti od dela, če niso izpolnjeni pogoji, kot jih določa četrti odstavek 229. člena Pravil. Tožena stranka po določbi 85. člena ZZVZZ ter po prvem odstavku 256. člena Pravil odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Odločbi imenovanega zdravnika ter zdravstvene komisije sta po pravni naravi ugotovitveni odločbi, s katerima se ugotavljajo pravno relevantna dejstva in sta zavezujoči.(1) Kakšen bo učinek ugotovitvene odločbe, je odvisno od nadaljnjega uveljavljanja pravic zavarovanke, to pa ne pomeni, da tožnica nima pravnega interesa za izdajo ugotovitvene odločbe, s katero se ugotovi pravno pomembno dejstvo njene začasne nezmožnosti za delo. Pravico, da zavarovanec v socialnem sporu zahteva ugotovitev nezmožnosti za delo, potrjuje določba drugega odstavka 242. člena Pravil, da mora zavarovanec ravnati v skladu s prejeto odločbo zdravstvene komisije tudi v primeru, če je vložil tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Nadalje 244. člen Pravil določa, da so odločbe, izdane s strani imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije, za zavarovance in njihove osebne zdravnike, obvezne. Argument za stališče tožene stranke, da ni podan tožničin pravni interes, bi bil morda utemeljen z uporabo izraza „začasna zadržanost od dela“ v Pravilih, vendar so uporabljeni izrazi tako v ZZVZZ, kot v Pravilih neenotni in se pogosto uporablja izraz „nezmožnost za delo“ (na primer 80. in 81. člen ZZVZZ, 245. člen Pravil). Samo dejstvo začasne nezmožnosti za delo ima lahko posledice na delovnopravnem področju, npr. pri ugotavljanju kvalitete in uspešnosti dela, pa tudi pri uveljavljanju ostalih socialno varstvenih pravic in ni pomembno le za uveljavitev pravice do nadomestila.

Sodišče prve stopnje je na podlagi strokovnega mnenja specialista travmatologa (list št. 12 sodnega spisa) in prepričljivega izvedenskega mnenja pravilno postopalo po drugem odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) ter z odpravo dokončne odločbe in delno odpravo prvostopenjske odločbe ter priznanjem začasne zadržanosti od dela v spornem obdobju, pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovitev medicinskih strokovnjakov, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo kot dejansko podlago sodbi, tožena stranka niti ne izpodbija. Pritožbena navajanja, da tožnica nima pravnega interesa za presojo zakonitosti odločb organov tožene stranke ter nadaljnje navedbe o neizpolnjenih pogojih za povrnitev nadomestila delodajalcu, zato na presojo ne vplivajo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

(1) dr. Viljko Androjna in dr. Erik Kerševan, Upravno procesno pravo, Založba gospodarski vestnik, Ljubljana 2006, stran 390.