Jedro

Dobropis je računovodska operacija, s katero upnik (tožeča stranka) in dolžnik (tožena stranka) delno ali v celoti praviloma knjigovodsko izničita (stornirata) ali znižata vrednost neupravičeno izstavljenega računa (ponavadi zaradi napak v zaračunanih količinah blaga, napak blaga i.t.d.). Dobropis je dokument oziroma sporočilo, ki spreminja prvotni račun in se nanj nedvoumno nanaša. Tožeča stranka v dokaznem postopku ni uspela dokazati, da v dobropisu za (popravljeni) znesek 32.142,66 EUR ni zajela tudi vtoževanega računa. Zato je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki tudi za vtoževani znesek izstavila dobropis in je posledično zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh plačati stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 380,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od 16. dne dalje po vročitvi sodne odločbe, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 110455/2014 z dne 25. 8. 2014 razveljavilo v celotnem, še ne razveljavljenem delu v 1. in 3. točki izreka (točka I. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.652,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroških tožene stranke v znesku 674,15 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in sodišču druge stopnje predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali. Tožeča stranka je toženi stranki dobavljala hidroizolacijske bitumenske trakove. Med pravdnima strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka reklamirala bitumenske trakove ... in ... Blago po računu št. 1 v znesku 4.562,64 EUE (A 2), katerega plačilo uveljavlja tožeča stranka v tem postopku je bilo zajeto v dobropisu zneska 37.999,08 EUR in v (popravljenem) dobropisu zneska 32.142,66 EUR.

Sodišče druge stopnje zato ne more slediti posplošenemu pritožbenemu očitku, da v 20-letnem poslovanju tožeče stranke razen tožene stranke materiala nihče ni reklamiral in vsem nadaljnim pritožbenim trditvah o problematiki reklamacije tožene stranke. Slednja dejstva namreč predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih tožeča stranka ni navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pritožbenem postopku pa tudi ni navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato jih sodišče druge stopnje ni smelo upoštevati.

6. Nadalje sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbenim razlogom, ki se nanašajo na dejstva in sicer, da je tožeča stranka v svojih poslovnih knjigah izkazovala terjatev do tožene stranke v višini 37.999,08 EUR, da je tožena stranka v svojih poslovnih knjigah izkazovala obveznost do tožeče stranke v višini 32.142,66 EUR, ter da se vtoževani račun nanaša na material, za katerega je tožena stranka trdila, da ga nikoli ni prejela oziroma ga njeni zaposleni nikoli niso prevzeli. Slednje namreč glede na tek prvostopenjskega postopka in ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje, ne predstavlja pravno odločilnih dejstev.

7. Sodišče prve stopnje je namreč izhajalo iz ugotovljenega dejanskega stanja, da sta finančna dobropisa za znesek 37.999,08 EUR, ki se je nanašal na nerešene reklamacije iz leta 2012 in za (popravljeni) znesek 32.142,66 EUR vsebovala vtoževani račun. Sodišče druge stopnje se je zato osredotočilo le na pravno odločilno dejstvo, ali je zaradi izstavljenega dobropisa tožeče stranke toženi stranki za račun št. 1 (A 2) ugasnila terjatev tožeče stranke do tožene stranke zato, ker je bilo blago z imenom Scudoplast in Deltaplast neuporabno. Dobropis je namreč računovodska operacija, s katero upnik (tožeča stranka) in dolžnik (tožena stranka) delno ali v celoti praviloma knjigovodsko izničita (stornirata) ali znižata vrednost neupravičeno izstavljenega računa (ponavadi zaradi napak v zaračunanih količinah blaga, napak blaga i. t. d.). Dobropis je dokument oziroma sporočilo, ki spreminja prvotni račun in se nanj nedvoumno nanaša1. 8. Tožeča stranka v dokaznem postopku ni uspela dokazati, da v dobropisu za (popravljeni) znesek 32.142,66 EUR ni zajela tudi vtoževanega računa. Zato je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki tudi za vtoževani znesek izstavila dobropis in je posledično zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Glede na navedeno se izkaže kot pravno neodločilnega pomena vprašanje, ali je tožeča stranka toženi stranki material dobavila oziroma ali so ga prevzeli od tožene stranke pooblaščeni zaposleni. Med strankama je namreč ostalo neprerekano dejstvo, da je tožena stranka reklamirala ves material ... in ..., torej tudi tega katerega plačilo vtožuje tožeča stranka v tem postopku. Zato na te pritožbene razloge sodišče druge stopnje niti ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane absolutne bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti in zato navedeni očitek tožeče stranke ni podan.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana tudi nobena od ostalih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, sodišče prve stopnje pa je materialno pravo pravilno uporabilo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. člen, 2. točka 365. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je kot potrebne priznalo toženi stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo po tarifni številki 3210 Odvetniške tarife (312,00 EUR) ter 22 % DDV na odvetniške storitve (68,64 EUR), skupaj 380,64 EUR. Če bo tožeča stranka zamujala s plačilom pritožbenih stroškov, bo morala od izteka paricijskega roka dalje, ki teče od vročitve sodne odločbe plačati še zakonske zamudne obresti (378 člen OZ).

1 Več glej VSL sodba I Cpg 526/2010 z dne 13. 10. 2010.