Jedro

Zagovornik zmotno enači ugotovljeno zmanjšano sposobnost razumevanja kompleksnejših procesnih situacij z nezmožnostjo uspešne obrambe. Dejstvo, da obdolženi nekaterih kompleksnejših procesnih dejanj ne more v celoti razumeti, samo po sebi ne pomeni, da ni sposoben učinkovito sodelovati v (pred)kazenskem postopku in uveljavljati svoje pravice do obrambe.

Izrek

I.Pritožbi višjega državnega tožilca in zagovornika obdolženega A. A.se zavrneta kot neutemeljeni ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sodbo I K 42334/2022 z dne 15. 12. 2025 obdolženega A. A. pod točko I. izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po istem zakonskem določilu z uporabo omilitvenih določil 2. alineje 50. člena KZ-1 in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun, enako proračun obremenjujejo tudi nagrada in potrebni izdatki ml. oškodovanki B. B. postavljene pooblaščenke, medtem ko je na temelju drugega odstavka 105. člena ZKP ml. oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Pod točko II. izreka pa je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1, pri čemer je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP v tem delu odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika, pa tudi pooblaščenke ml. oškodovanke, obremenjujejo proračun.

2.Sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu s pritožbo izpodbijata:

-obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot navaja uvodoma, pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

in

-višji državni tožilec zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženemu izreče višjo kazen zapora;

3.Na predlog zagovornika je pritožbeno sodišče dne 27. 8. 2026 v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP izvedlo javno sejo, zaradi varovanja osebnega in družinskega življenja obdolženca in sedaj že polnoletne oškodovanke B. B. (v nadaljevanju oškodovanka) ob izključitvi javnosti po šestem odstavku 378. člena ZKP v zvezi z 295. členom ZKP, katere so se udeležili obdolženčev zagovornik, višji državni tožilec ter pooblaščenka oškodovanke.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje obdolžencu v stadiju preiskave ni postavilo izvedenca (pravilno zagovornika) po prvem odstavku 70. člena ZKP. Zatrjuje, da se obdolženi zaradi svojega psihofizičnega in kognitivnega stanja ni bil sposoben sam uspešno braniti. Pri tem izpostavlja ugotovitve sodnega izvedenca psihiatrične stroke o blagi duševni manjrazvitosti, kognitivnem upadu ter težavah pri razumevanju kompleksnejših situacij in procesnih dejanj, pa tudi okoliščine obdolženčevega odraščanja, šolanja in travmatiziranosti. Na tej podlagi zaključuje, da oseba s takšnimi omejitvami ne more in ne sme biti prepuščena samostojni obrambi, zaradi česar je opustitev obvezne obrambe po njegovi oceni vplivala oziroma mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

6.Nima prav. Sodišče prve stopnje je obdolženčevo sposobnost sodelovanja v postopku ustrezno preverilo s postavitvijo sodne izvedenke nevrološke stroke in sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Iz njunih izvidov in mnenj izhaja, da je pri obdolžencu prisotna blaga duševna manjrazvitost oziroma kognitivne omejitve, vendar nobeden od sodnih izvedencev ni ugotovil, da bi bil obdolženi zaradi teh omejitev nesposoben sodelovati v kazenskem postopku ali se v njem sam uspešno braniti. Nasprotno je sodni izvedenec psihiatrične stroke izrecno poudaril, da je obdolženi razumel, da je oškodovanka mladoletna, da je poznal njeno starost in da tudi razume dogajanje, zaradi katerega je obravnavan pred prvostopenjskim sodiščem. Razumel je vloge temeljnih procesnih udeležencev in v grobem tudi procesna dejanja ter razlikoval med prav in narobe. Takšno sodnoizvedensko mnenje pa je za presojo obravnavanega pritožbenega očitka bistveno.

Zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornik ne obrazloži, saj se ne opredeli niti, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je zato povsem nekonkretizirano in ga posledično ne gre preizkusiti, medtem ko pritožbeno sodišče ob presoji izpodbijane prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

Ne gre pa zagovorniku priznati uspeha niti, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 173. člena KZ-1. Sprejeto meritorno odločitev je izčrpno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki ter jih v zaobid ponavljanja dosledno povzema, medtem ko v zvezi z glavnimi poudarki pritožbe še dodatno pojasnjuje:

Bistvo pritožbenega izvajanja je v drugačni dokazni oceni zagovora obdolženca in izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Zagovornik ob podrobnem povzemanju in lastnem vrednotenju izpovedb oškodovanke, njenih staršev J. J. in H. H., sester K. K. in L. L., obdolženčevega očeta M. M., N. N., ginekologinje O. O., svetovalne delavke v Domu *** F. F. ter drugih izvedenih dokazov izraža prepričanje, da je prvostopenjsko sodišče odločitev o obdolženčevi krivdi v bistvenem oprlo na izpovedbo oškodovanke, katere verodostojnost ni bila ustrezno preverjena. Vendar tosmerni pritožbeni poudarek ne drži in je zavajajoč. Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze ocenilo celovito, kritično in v njihovi medsebojni povezanosti, pri čemer je sprejeto dokazno oceno prepričljivo obrazložilo, medtem ko zagovornik z izpostavljanjem posameznih okoliščin in njihovim vrednotenjem v korist obdolženca ne izkaže pomanjkljivosti v dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, temveč ji zgolj postavlja nasprotno dokazno presojo. Takšno pritožbeno polemiziranje pa samo po sebi ne more utemeljiti drugačne ugotovitve dejanskega stanja, kot jo je zanesljivo ugotovilo sodišče prve stopnje.

Brez osnove je predvsem pritožbena teza, da izpodbijana prvostopenjska sodba temelji zgolj na izpovedbi oškodovanke. Vendar sodišče prve stopnje njene izpovedbe ni presojalo izolirano, kot se trudi prikazati zagovornik, temveč v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, do katerih se je v nazorni obrazložitvi skrbno opredelilo. Zagovornik ne sprejema dejstva, da je oškodovankino izpoved potrdila vrsta izvedenih dokazov, med ostalim izpovedba priče F. F., svetovalne delavke v Domu ***, ki se ji je oškodovana kot prvi zaupala; ginekologinja O. O., ki je po opravljenem ginekološkem pregledu potrdila, da je oškodovanka že imela spolne odnose, kar ji je navsezadnje zaupala tudi sama; o tem se je zaupala tudi psihiatrinji P. P., kot je to razvidno iz njenega izvida z dne 17. 11. 2021. Po drugi strani kot priči zaslišana N. N. in G. G. nista potrdila, da bi z oškodovanko kadarkoli imela spolne odnose. Prvostopenjsko sodišče je tako izpovedbe zaslišanih prič in razpoložljivo listinsko dokumentacijo ustrezno dokazno ovrednotilo ter razumno zaključilo, da zgolj posplošene navedbe o tem, da naj bi oškodovanka menjavala več fantov, same po sebi ne vzbujajo dvoma v njeno verodostojnost. Takšno selektivno izluščanje posameznih delov izpovedb prič, ki obravnavanega dejanja niso neposredno zaznale oziroma jim oškodovanka o njem ni povedala, zato ne more predstavljati tehtnega razloga za dvom v celovito in medsebojno povezano dokazno oceno prvostopenjskega sodišča.

Dejstvo, da oškodovankina starša nista neposredno zaznala spolnih odnosov med njo in obdolžencem oziroma da jima tedaj ml. hči o njih ni povedala, samo po sebi ne nasprotuje njeni izpovedbi in ne pomeni, da je sodišče prve stopnje ni smelo sprejeti kot resnične. Enako velja za okoliščine, na katere se sklicuje zagovornik v zvezi z obdolženčevim zanikanjem spolnih odnosov ter načinom bivanja in druženja obdolženca z oškodovanko. Sodišče prve stopnje je vse pritožbeno izpostavljene okoliščine upoštevalo, vendar jih je v povezavi z vsemi drugimi izvedenimi dokazi utemeljeno ovrednotilo drugače, kot jih razlaga zagovornik.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpostavljanje izpovedbe oškodovankine sestre L. L., da je H. H. sedaj že pokojnega brata I. I. lažno obdolžil spolnega nadlegovanja oškodovanke, v čemer zagovornik prepoznava domnevni vzorec njegovega izsiljevanja tretjih z grožnjo kazenske ovadbe. Toda iz navedene okoliščine ne gre sklepati, da je oškodovankin oče tudi v obravnavani zadevi obdolženca krivo obremenil oziroma k temu napeljal oškodovanko. Takšno sklepanje prav tako predstavlja zgolj hipotetično povezovanje medsebojno ločenih okoliščin, ki brez konkretne dokazne podlage ne more omajati pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Zato tudi okoliščina, ki jo zagovornik v pritožbi mestoma izpostavlja kot bistveno, ne daje podlage za drugačen zaključek o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe.

Pravilnih prvostopenjskih dejanskih zaključkov zagovornik ne more omajati niti s ponovnim izpostavljanjem umanjkanja postavitve sodnega izvedenca klinične psihologije. V kolikor iz neizvedenega dokaza sklepa, da bi sodni izvedenec lahko potrdil njegove dvome o zanesljivosti oškodovankine izpovedbe, gre vnovič zgolj za hipotetično dokazno predvidevanje. Iz dokaza, ki ni bil izveden, namreč ni mogoče izpeljevati njegovega domnevnega rezultata in ga nato uporabiti kot zanesljivo podlago za drugačno dokazno oceno.

S posplošenim sklicevanjem na oškodovankino psihično oziroma kognitivno stanje zagovornik ne ponudi konkretnega razloga za dvom v dejanske zaključke sodišča prve stopnje, temveč ostaja na ravni lastne razlage njene izpovedbe. Enako velja za njegovo selektivno vrednotenje izpovedb drugih pritožbeno izpostavljenih prič. Okoliščine, da posamezne priče spolnega občevanja obdolženca s tedaj še ne štirinajstletno B. B. v *** v času od 25. 10. 2021 do 29. 10. 2021 niso neposredno zaznale oziroma jih niso zaznale na način, ki bi potrjeval obrambno tezo, ne gre enačiti z dokazom, da se inkriminirano dejanje ni zgodilo, v kar skuša brezuspešno prepričati zagovornik. Pri tem ne izkaže niti konkretnega razloga za motiv oškodovanke, da bi obdolženca po krivem obremenila. Njegovo sklicevanje na okoliščine, iz katerih skuša izpeljati možnost takšnega ravnanja, ostaja na ravni domnev in lastnega dokaznega vrednotenja. Izvedeni dokazi tako ne dajejo nobene podlage za zaključek, da bi sodišče prve stopnje posamezne dokaze ocenjevalo enostransko ali nekritično.

Sodišče prve stopnje je posebej pozorno presodilo tudi zagovor obdolženca in navedlo zanesljive razloge, zaradi katerih mu ni sledilo. Zagovornik s ponavljanjem obrambne teze in izpostavljanjem posameznih okoliščin, ki naj bi jo podpirale, prepričljivih prvostopenjskih razlogov ne more omajati, še manj ovreči.

V posledici povzetega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje ugotovilo pravilno in v celoti. Zagovornik namreč z lastnim vrednotenjem posameznih dokazov ne ponudi prepričljive podlage za drugačen dejanski zaključek, temveč zgolj izraža izrazito nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo in ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pritožbena graja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja zato ni utemeljena.

Odločitev o kazenski sankciji izpodbijata tako zagovornik kot višji državni tožilec, prvi z zavzemanjem za milejšo, drugi za strožjo sankcijo, vendar njunima pritožbenima ocenama ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni ustrezno ovrednotilo težo storjenega kaznivega dejanja ter vse relevantne olajševalne in obteževalne okoliščine (med ostalim, da sta bila v inkriminiranem času obdolženi in oškodovanka par; da je oškodovanka obdolženca predstavljala kot svojega fanta; da sta se obnašala kot fant in punca; da sta imela v kratkem časovnem obdobju nekaj dni tri spolne odnose). Zadostno je upoštevalo obdolženčevo zdravstveno in duševno stanje, ugotovljeno z dvema sodnoizvedenskima mnenjema, okoliščine njegovega odraščanja in dosedanjega življenja, predhodno nekaznovanost ter njegovo sedanjo osebno in poklicno urejenost, pri čemer pa se je primerno opredelilo tudi do ugotovljene zmanjšane prištevnosti. Vse te okoliščine so se ustrezno odrazile že v uporabi omilitvenih določil in posledično v izrečeni kazni, bistveno nižji od zakonsko predpisanega minimuma. Zagovornik zato s ponovnim izpostavljanjem istih osebnih in zdravstvenih okoliščin ne more utemeljiti nadaljnjega znižanja kazni. Pri tem tudi okoliščine, ki jih izpostavlja v zvezi s prejšnjimi partnerskimi oziroma spolnimi odnosi oškodovanke, ne predstavljajo olajševalnih okoliščin na strani obdolženca in ne zmanjšujejo teže njegovega ravnanja. Nasprotno tudi višji državni tožilec ne izkaže, da bi sodišče prve stopnje obdolženčevim osebnim okoliščinam pripisalo preveliko težo. Pri individualizaciji kazni je ustrezno upoštevalo težo dejanja, zlasti njegovo trikratno izvršitev, starost oškodovanke ter okoliščino, da je bil obdolženi kljub zmanjšani prištevnosti sposoben razumeti pomen svojega ravnanja in njegovo nedopustnost. Po povzetem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje z izrečeno kaznijo eno leto in tri mesece zapora ustrezno uravnotežilo težo kaznivega dejanja ter vse ugotovljene osebne in druge okoliščine. Izrečena prostostno omejitvena kazen je zato pravilno individualizirana in primerna, razloga za njeno spremembo v smeri, ki jo predlagata pritožnika, pa ni.

Po obrazloženem, ko višji državni tožilec zagovornik glede odločilnih dejstev ne navajata več ničesar takšnega, kar bi še terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo njuni pritožbi zavrniti kot neutemeljeni (391. člen ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega A. A. oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).