Jedro

Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni urejal vprašanja vračila stroškov izobraževanja, vendar to ne pomeni, da se je tožnica odpovedala svoji pravici iz prvega odstavka 4. člena pogodbe o izobraževanju, da terja povračilo stroškov izobraževanja. Odpust dolga mora biti jasen in nedvoumen (prvi odstavek 319. člena Obligacijskega zakonika). Pogodba o izobraževanju ni bila odpovedana in ni prenehala veljati. Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi predstavlja ločen pravni posel, kjer sta stranki, na toženkino željo, ki se je dogovorila za zaposlitev drugje, sporazumno dogovorili datum prenehanja delovnega razmerja, nista pa uredili ostalih pravic iz delovnega razmerja. Namen sporazuma o prenehanju delovnega razmerja iz 81. člena Zakona o delovnih razmerjih je določiti prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Običajno delavec in delodajalec v sporazumu uredita tudi druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ni pa to nujno. V tem primeru stranki nista uredili vračila stroškov izobraževanja v sporazumu, vendar se zaradi tega ne šteje, da je toženkina obveznost prenehala.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka), toženki je naložilo, da tožnici vrne stroške izobraževanja v znesku 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2020, znesek 2.690,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2021 in znesek 5.892,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2024 dalje (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 968,44 EUR in jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (točki III in IV izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sporazumno prenehanje delovnega razmerja ne vpliva na obveznost vračila stroškov izobraževanja. S sporazumom so bila urejena medsebojna razmerja ob prenehanju delovnega razmerja. Če je tožnica želela obdržati pravico do vračila stroškov, bi to morala vključiti v sporazum. Vedela je, da toženka ne bo zaposlena dogovorjeno obdobje, pa tega ni uveljavljala. Toženka ni kršila pogodbe o izobraževanju, saj ji delovno razmerje ni prenehalo na podlagi odpovedi, vrnitev stroškov pa je bila predvidena zgolj za tak primer. Če ne bi bil sklenjen sporazum in bi ostala zaposlena pri tožnici, bi do konca leta magistrirala, saj je vse izpite že opravila, napisala je tudi magistrsko nalogo. Moralo bi se upoštevati, da je bila zaposlena pri tožnici kar 17 let, kar kaže na njeno dolgoročno lojalnost. Obveznost vračila stroškov je določena alternativno in nastane le v taksativno naštetih primerih, med katerimi ni sporazumnega prenehanja delovnega razmera. Do tega se sodišče prve stopnje ne opredeli. Pogodbeno določilo je razlagalo pretirano razširitveno in v nasprotju z jasnim besedilom, mimo pogodbene volje strank. Ni upoštevalo, da je prišlo do sporazumnega prenehanja na pobudo toženke, s soglasjem in aktivnim sodelovanjem tožnice. Ne pojasni, katero določbo pogodbe o izobraževanju naj bi kršila. S podpisom sporazuma bi tožnica lahko počakala, dokler ne bi dobila podatkov o višini stroškov. V tem delu je sodišče napačno ovrednotilo izpoved priče A.A., ki ni sodelovala pri podpisu sporazuma. Toženki ni bilo jasno, da bo morala vrniti stroške izobraževanja. Tega ji ni nihče pojasnil. Pri priči A.A. je sicer preverila, ker je menila, da če je kaj dolžna, bo plačala v obrokih, a od nje ni dobila odgovora, zato je razumela, da ji stroškov ni potrebno vrniti. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek oziroma se jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v obrazloženem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ni podana smiselno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je sodišče prve stopnje za sprejeto odločitev navedlo jasne razloge in se opredelilo do vseh bistvenih navedb strank, posredno ali neposredno. Zavzelo je pravilno materialnopravno stališče, da čeprav je toženki delovno razmerje pri tožnici prenehalo na podlagi sporazuma, to ni vplivalo na njeno obveznost vračila stroškov izobraževanja, ki je bila urejena v pogodbi o izobraževanju ob delu (pogodba o izobraževanju). Jasno se je sklicevalo na določbo, ki je urejala pravice in obveznosti strank v pogodbi o izobraževanju in na dogovorjene sankcije v 4. členu te pogodbe za primer kršitve obveznosti. Sodba ima tako jasne razloge in se jo da preizkusiti.

6.Toženka je s tožnico dne 11. 6. 2020 na podlagi takrat veljavnega tretjega odstavka 101. člena Zakona o javnih uslužbencih sklenila pogodbo o izobraževanju. Toženka se je med drugim zavezala, da bo svoje delo opravljala redno in vestno; da bo redno izpopolnjevala vse študijske obveznosti in zaključila podiplomski študij najkasneje do 31. 12. 2023; ter da bo ostala v delovnem razmerju pri tožnici najmanj toliko časa, kot bo trajalo izobraževanje, šteto od sklenitve pogodbe o izobraževanju do zaključka podiplomskega študija (1., 2. in 6. alineja 2. člena pogodbe o izobraževanju). Tožnica se je v zameno zavezala, da bo plačala stroške vpisnin in magistrskega dela in toženki omogočila študijski dopust s pravico do nadomestila plače (3. člen pogodbe o izobraževanju). V prvem odstavku 4. člena pogodbe o izobraževanju pa sta se stranki dogovorili, da če toženka ne bo izpolnila svojih obveznosti, mora tožnici vrniti vse stroške izobraževanja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter nadomestilo plače za čas študijskega dopusta s prispevki in davki delodajalca. Če bo študij dokončala zaradi odpovedi, podane s strani toženke ali tožnice, ne bo pa ostala v delovnem razmerju toliko časa, kot je trajal študij, pa bo morala povrniti sorazmerni del stroškov.

7.Med strankama ni bilo sporno, da je toženki delovno razmerje pri tožnici prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi dne 1. 11. 2023 ter da toženka ni dokončala izobraževanja. S tem, ko toženka ni dokončala magistrskega študija do 31. 12. 2023, je kršila svojo obveznost iz druge alineje 2. člena pogodbe o izobraževanju. Prav tako ni ostala zaposlena pri tožnici za enako dolgo obdobje kot je trajal študij, saj študija ni končala, delovno razmerje pa ji je na njeno željo ob dogovoru s tožnico prenehalo 1. 11. 2023 (6. alineja 2. člena pogodbe o izobraževanju). Pritožba tako neutemeljeno nasprotuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje o kršitvi pogodbenih obveznosti. Čeprav sodišče prve stopnje ni navedlo člena pogodbe o izobraževanju, ki ga je toženka kršila, je njegov zaključek pravilen, toženka pa ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o vsebini njenih obveznosti po pogodbi o izobraževanju (povzetih v 6. in 8. točki obrazložitve), zato se sodbo da preizkusiti tudi v tem delu.

8.Pritožbeni očitek o napačnem tolmačenju pomena sporazuma je neutemeljen. Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni urejal vprašanja vračila stroškov izobraževanja, vendar to ne pomeni, da se je tožnica odpovedala svoji pravici iz prvega odstavka 4. člena pogodbe o izobraževanju, da terja povračilo stroškov izobraževanja. Odpust dolga mora biti jasen in nedvoumen (prvi odstavek 319. člena Obligacijskega zakonika). Pogodba o izobraževanju ni bila odpovedana in ni prenehala veljati. Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi predstavlja ločen pravni posel, kjer sta stranki, na toženkino željo, ki se je dogovorila za zaposlitev drugje, sporazumno dogovorili datum prenehanja delovnega razmerja, nista pa uredili ostalih pravic iz delovnega razmerja. Namen sporazuma o prenehanju delovnega razmerja iz 81. člena Zakona o delovnih razmerjih je določiti prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Običajno delavec in delodajalec v sporazumu uredita tudi druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ni pa to nujno.

9.Čeprav je toženki delovno razmerje pri tožnici prenehalo na podlagi sporazuma, to ne pomeni, da ni dolžna povrniti nastalih stroškov izobraževanja. V prvem stavku prvega odstavka 4. člena pogodbe o izobraževanju je določeno, da če toženka ne izpolni svojih obveznosti (med drugim, če ne dokonča študija v postavljen roku), je dolžna tožnici povrniti stroške izobraževanja in nadomestila plače za čas študijskega dopusta. Ta obveznost nastane ne glede na to, ali toženka ostane v delovnem razmerju pri tožnici ali ne, oziroma ne glede na način prenehanja delovnega razmerja. Drugi stavek 4. člena pogodbe o izobraževanju, ki določa sorazmerno vračilo stroškov v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi odpovedi toženke ali tožnice pred iztekom obdobja iz 2. člena pogodbe o izobraževanju, ni uporabljiv za toženkin primer. Bistvo drugega stavka 4. člena pogodbe o izobraževanju ni vzpostavitev obveznosti vračila stroškov v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi odpovedi toženke ali tožnice, ampak dolžnost povračila le sorazmernega dela stroškov, če bi toženka študij dokončala, ne bi pa ostala zaposlena pri tožnici celotno odboje trajanja študija, ampak le del. Toženka izobraževanja sploh ni končala, zato se lahko uporabi le prvi stavek prvega odstavka 4. člena pogodbe o izobraževanju. Pritožbeni očitek o napačni interpretaciji obveznosti vračila oziroma razlagi mimo volje strank je tako neutemeljen.

10.Upoštevajoč vse navedeno je nepomembno, ali bi tožnica lahko sporazum podpisala, ko bi imela podatke o višini dolgovanih stroškov, kot tudi o dolgoletni predhodni zaposlitvi toženke pri tožnici, zato se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Nepomembno je tudi, ali je toženka vedela, da bo morala vrniti stroške izobraževanja, ko se je odločila, da se želi zaposlitvi drugje in je predlagala podpis sporazuma. Toženka je pogodbo o izobraževanju podpisala in ne zatrjuje, da njene vsebine ni poznala, torej je vedela za svojo obveznost. Poleg tega je pred prenehanjem delovnega razmerja pri tožnici poizvedovala o možnosti znižanega ali obročnega vračila stroškov. Tako je dne 27. 9. 2023 pisala županu, da jo zavezuje pogodba o izobraževanju in bo morala stroške povrniti, prosila pa je za plačilo polovičnega zneska z možnostjo obročnega plačila. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ji naj A.A. ne bi pojasnila, ali bo stroške morala vrniti, pa iz korespondence med njima v obdobju od 24. do 27. 10. 2023 izhaja, da sta se pogovarjali o višini nastalih stroškov, toženka pa je prosila za plačilo mesečnih obrokov v višini 200,00 EUR. Toženka je tako že pred prenehanjem delovnega razmerja zagotovo vedela, da bo morala povrniti stroške izobraževanja.

11.Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnici za pritožbeni postopek ob upoštevanju Odvetniške tarife pripada: 500 točk za odgovor na pritožbo in 10 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti točke (0,60 EUR), povečano za 22 % DDV, znese 373,32 EUR. Navedeni znesek mora toženka povrniti tožnici v roku 15 dni.

-------------------------------

1D. Senčur Peček, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 3., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2024, str. 549.