Jedro

V skladu z jasno in ustaljeno sodno prakso je v danem primeru določba šestega odstavka 62. člana ZDR-1 in s tem subsidiarna odgovornost toženke presežena ter izenačena z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Poslovni model toženke z družbo A. je pomenil obid zakona, ki ne kaže le navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, ampak kaže na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja toženke na škodo delavcev družbe A., pri čemer je tožnik na tak način delal od leta 2014 do 2019, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela. Če je tak poslovni model sodno ugotovljen, je njegove posledice možno sanirati le na način, da odgovornost toženke ni le klasično odškodninska, temveč je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.

Tožnik je v zvezi z višino tožbenega zahtevka podal ključne trditve, ki so tudi dovolj določne. Tožnik je prav tako predložil dokaze, ki jih je imel na voljo, predlagal postavitev izvedenca finančne stroke ter predložitev dokazov s strani toženke. Upoštevati je treba, da mu vsi podatki v zvezi z višino plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja niti niso mogli biti znani, saj s toženko formalno ni bil v delovnem razmerju. Poleg tega bi bilo glede na kompleksnost izračuna prestrogo od tožnika zahtevati, da bi podal vse trditve in dokaze potrebne za izračun plače, za katerega je potrebno znanje finančne stroke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka) ter naložilo toženki, da je dolžna tožniku za obdobje julij 2017 do junij 2019 plačati razlike v plači, regres za letni dopust za leti 2018 in 2019, 13. plačo za leti 2017 in 2018 ter rast dodane vrednosti za leto 2018 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe (II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (III. točka izreka). Ugotovilo je, da v pobot uveljavljena terjatev toženke ne obstoji (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku plačati 4.414,52 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) ter da je toženka dolžna plačati sodno takso za postopek na prvi stopnji v višini 971,18 EUR (VI. točka izreka).

2.Zoper I., II., V. in VI. točko izreka izpodbijane sodbo se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči, saj tožnik tožbe ni vložil pravočasno, niti ni postavil tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tudi sicer tožnik ne bi mogel biti uspešen niti s tožbenim zahtevkom na ugotovitev delovnega razmerja niti na plačilo razlike plač in drugih prejemkov, saj je že bil v delovnem razmerju z družbo A. Navaja, da stališče sodišča prve stopnje, da gre v primeru dela tožnika za agencijsko delo, ni v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS, kar ima predvsem posledice glede odgovornosti za terjatve iz delovnega razmerja. Zatrjuje, da so obstajali elementi delovnega razmerja med tožnikom in družbo A., med njo in tožnikom pa je pravno razmerje imelo naravo podjemne pogodbe. Okoliščine konkretnega primera se od ostalih podobnih primerih, v katerih je Vrhovno sodišče RS ugotovilo zlorabo poslovnega modela, v bistvenem razlikujejo. Zaključek sodišča prve stopnje o zlorabi nezakonitega poslovnega modela je v nasprotju z 8. členom in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bila družba A. po zaključku stečajnega postopka izbrisana iz sodnega registra, je tožnikova morebitna terjatev do nje prenehala, s tem pa tudi terjatev do toženke. Ker tožnik ni pravočasno obvestil toženke, da družba A. ni izpolnila svoje obveznosti, je tožnik kršil notifikacijsko dolžnost, zaradi česar je odškodninsko odgovoren. Glede višine vtoževanih terjatev ni podana zadostna in substancirana trditvena podlaga tožnika, poleg tega je sodišče prve stopnje trditveno breme nepravilno prevalilo na toženko. Tožnik bi bil kvečjemu upravičen do razlike v plači na delovnem mestu LTD. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo samo na podlagi višje vrednotenega delovnega mesta kontrolor, pri čemer ni upoštevalo, da je v večji meri opravljal delo kot TGM. Odločitev je napačna tudi zato, ker je osnovana na povprečni vrednosti izplačil na delovnem mestu kontrolor. Tožnik ni podal substanciranih navedb, ki bi omogočala presojo, do katerega dodatka in v kakšni višini bi bil upravičen pri toženki. Z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka je obremenjena tudi odločitev glede regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti ter božičnice, saj ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, ker nima razlogov oziroma so ti razlogi nejasni ter med seboj v nasprotju. Glede stroškov trdi, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov povezanih z zaslišanjem izvedenke dne 19. 9. 2024, saj gre za separatne stroške. Priglaša stroške postopka.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam toženke, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedenih v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi pravilna. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

6.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je treba tožbo zavreči, ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva in ugotovitve delovnega razmerja v roku 30 dni od prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik v okviru primarnega tožbenega zahtevka ne zahteva ugotovitve delovnega razmerja pri toženki, zato rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v konkretnem primeru ni upošteven. Tožnik namreč primarno zahteva plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, zlasti na podlagi določb ZDR-1 o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku (od 59. do 63. člena ZDR-1), ki niso podvržene navedenemu prekluzivnemu roku. Tudi sicer bi bil zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja neutemeljen,

saj mu za to obdobje, ko je bil za polni delovni čas zaposlen pri družbi A., ne bi mogli priznati še delovnega razmerja za toženko, da bi delovno razmerje pri toženki nadomestilo že obstoječe delovno razmerje. Navedeno pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo vsebinsko odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku. Ker tožnik primarno zahteva plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, je posledično neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi tožnik moral navesti elemente odškodninske odgovornosti.

7.Sodišče prve stopnje je v okviru primarnega zahtevka odločalo o tožnikovi zahtevi za plačilo razlike v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ko je bil zaposlen pri družbi A., dejansko pa je delo opravljal kot delavec voznik C in E kategorije, TGM in LTD pri toženki. Kljub temu, da je imela toženka z družbo A. sklenjeno Pogodbo o opravljanju storitev z dne 27. 5. 2016 in se pri tem sklicevala na podjem iz 619. člena Obligacijskega zakona (OZ), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da po vsebini družba A. ni opravljala podjema temveč dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku v smislu 59. do 63. člena ZDR-1. Ugotovilo je namreč, da na to kaže način zagotavljanja delavcev toženki ter način vključitve napotenih delavcev v tožničin organiziran delovni proces, kar konkretno pomeni, da je tožnik kot napoteni delavec pri toženki opravljal delo voznika ali kontrolorja ali navadnega luško transportnega delavca. Kljub temu, da je toženka od družbe A. pet let dejansko najemala delovno silo, je to počela brez registracije in brez sklenjenega dogovora v smislu 62. člena ZDR-1.

8.Toženka v pritožbi oporeka sprejeti dokazni oceni, da poslovni model toženke, pri katerem je sodelovala tudi družba A., po vsebini predstavlja posredovanje delavcev s strani družbe A. toženki. Sodišče prve stopnje je, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Izpodbijano sodbo je tudi jasno in logično obrazložilo, saj vsebuje razloge o vseh bistvenih dejstvih, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Sprejeto odločitev je vsekakor lahko preizkusilo, pri čemer je sodišče prve stopnje razlogovalo tudi o tem, zakaj poslovni model toženke ni bil zakonit in je pomenil obid zakona. Ker toženka zaključku sodišča prve stopnje argumentirano nasprotuje, že samo po sebi kaže na to, da razlogi sodbe niso nejasni in nelogični. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, zakaj je treba šteti, da je tožnik delo opravljal pri toženki trajno, s tem, ko je pojasnilo, da je tožnik delal vse od 2014 in neprekinjeno vse do dneva, ko je sam dal odpoved, je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Toženka v pritožbi vztraja, da je poslovni model med njo in družbo A. imel naravo podjema. Sodišče prve stopnje je do zaključka prišlo na podlagi pravilne ugotovitve, da je iz načina naročanja storitev možno zaključiti, da gre za zagotavljanje dela delavcev toženki in ne za podjem. Ugotovilo je namreč, da je toženka glede na potrebe za naslednji dan posameznemu izvajalcu pristaniških storitev (IPS), torej tudi družbi A., naročila določeno število delavcev posameznega profila. Navedeno izhaja tako iz izpovedi tožnika kot tudi prič B. B., C. C., D. D. in E. E. Ker se torej naročilo ni nanašalo na opravo storitev prekladanja, je neutemeljena pritožbena navedba, da je toženka družbi A. posredovala le naročilo storitve, ki jo je bilo treba opraviti. Pritožbeno sodišče prav tako soglaša s sodiščem prve stopnje, da način vključitve napotenega delavca v tožničin organizirani delovni proces kaže na to, da ni šlo za podjem. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je navodila glede izvedbe preklada kontejnarjev posredovala toženka. Da je delo poteklo na podlagi navodil dispečerskega centra in disponenta ali vodje izmene, je potrdil tako tožnik kot tudi priče B. B., C. C., E. E., F. F. in G. G. Prav tako se je moral držati navodil v računalniku stroja oziroma radijske postaje, tehnoloških postopkov toženke in upoštevati naročila vodje delovnega procesa, kot so izpovedale priče D. D., H. H., I. I. Iz izpovedi prič še izhaja, da je bila prva nadrejena oseba tožniku luški disponent ter da je nadzor nad opravljenim delom opravljala toženka. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je toženka navodila dajala le zaradi zagotavljanja nemotenega obratovanja pristanišča, varovanja pristanišča, varstva in zdravja pri delu in drugih nalogah, ki jih je toženka opravljala kot koncesionar.

10.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na šesti odstavek 62. člena ZDR-1, ki določa, da je uporabnik za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren. Vendar je v skladu z jasno in ustaljeno sodno prakso v danem primeru določba šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in s tem subsidiarna odgovornost toženke presežena ter izenačena z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.2 Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je poslovni model toženke z družbo A. pomenil obid zakona, ki ne kaže le navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, ampak kaže na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja toženke na škodo delavcev družbe A., pri čemer je tožnik na tak način delal od leta 2014 do 2019, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela. Če je tak poslovni model sodno ugotovljen, je njegove posledice možno sanirati le na način, da odgovornost toženke ni le klasično odškodninska, temveč je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Poslovni model toženke po vsebini in namenu namreč ni le prikrivanje posredovanja delavcev, temveč tudi delovno razmerje. Sodišče prve stopnje ni odločilo v nasprotju s stališčem iz svetovalnega mnenja VIII SM 2/2021, na katerega se v pritožbi sklicuje toženka, saj je le-to omejeno na vprašanje, ali gre pri poslovnem modelu za protipravno posredovanje delavcev s strani formalnega delodajalca ali za opravljanje storitev po podjemni pogodbi. V svetovalnem mnenju se Vrhovno sodišče RS ni opredelilo do odgovornosti, tudi sicer v skladu s četrtim odstavkom 206. člena ZPP svetovalna mnenja niso zavezujoča.

11.Neutemeljena je pritožbena navedba o kršitvi pravic iz 22., 25. in 74. člena Ustave RS. Odločitev namreč ne posega v pravico do enakega varstva pravic v postopku, saj je odločitev pravilna in skladna z že navedeno ustaljeno sodno prakso v zvezi s podobnimi spori. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo toženkinih ustavnih pravic do izjave in do pritožbe, odločitev pa tudi ne temelji na arbitrarnih razlogih. Sodišče prve stopnje je namreč izčrpno in razumljivo obrazložilo odločitev, zato so tudi očitki o nejasni, nerazumljivi odločitvi povsem neutemeljeni. Poleg tega je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo (kot tudi sodišča vseh instanc v številnih podobnih sporih), zakaj je toženkin poslovni model nezakonit in predstavlja zlorabo pravic, kar pomeni, da že pojmovno ne more posegati v svobodno gospodarsko pobudo.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik pred vložitvijo tožbe3 najprej z opominom pozval družbo A. na plačilo razlik v plači in drugih prejemkih. Ker družba A. zahtevka ni izpolnila, je nato dne 13. 1. 2022 pozval še toženko na plačilo obveznosti. Tudi sicer je presoja tožnikove izpolnitve zahteve za vzpostavitev poroštvene obveznosti v smislu 1019. člena OZ (in s tem morebitne kršitve notifikacijske obveznosti) neupoštevna, saj tožničina odgovornost ni subisidarna. Iz istega razloga je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da so z izbrisom družbe A. iz sodnega registra prenehale tudi terjatve do toženke.

13.Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik glede višine tožbenega zahtevka ni podal ustreznih trditev in ni predložil ustreznih dokazov. Tožnik je v zvezi z višino tožbenega zahtevka podal ključne trditve, ki so tudi dovolj določne. Tožnik je prav tako predložil dokaze, ki jih je imel na voljo, predlagal postavitev izvedenca finančne stroke ter predložitev dokazov s strani toženke. Upoštevati je treba, da mu vsi podatki v zvezi z višino plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja niti niso mogli biti znani, saj s toženko formalno ni bil v delovnem razmerju. Zato tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodbo VSRS VIII Ips 191/2018, saj položaj delavca v navedeni sodbi ni primerljiv s tožnikovim. Poleg tega bi bilo glede na kompleksnost izračuna prestrogo od tožnika zahtevati, da bi podal vse trditve in dokaze potrebne za izračun plače, za katerega je potrebno znanje finančne stroke. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine tožbenega zahtevka.

14.Sodišče prve stopnje je pri izračunu razlike plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja izhajalo iz plače povprečnega delavca. Navedenemu pritožbeno sodišče sledi, saj je skladno s sodno prakso v primerljivih zadevah, na katere se sodišče prve stopnje tudi sklicuje. Upoštevati je treba namreč, da je individualni izračun za tožnika zaradi pomanjkljivih podatkov nemogoče opraviti. Načeloma sicer drži, da se plačilo za delo na določnem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, kar pa ne pomeni, da bi bil tožnik upravičen le do razlike do osnove plače. S prisojo razlike zgolj do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko. Če bi tožnik delo opravljal pri njej, bi mu skupaj z osnovno plačo zagotovo pripadali tudi dodatki in drugi deli plače k plači po kolektivni pogodbi toženke, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazovati, ali je izpolnjeval posebne pogoje za plačilo dodatkov po toženkini kolektivni pogodbi. Tudi sicer toženka ne pove, kakšen plačni položaj bi tožnik imel glede na obseg in vsebino dela, ki ga je tožnik pri njej opravljal. Toženka je imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz delovnega mesta kontrolor, kljub temu, da je tožnik 90 % dela opravil kot voznik TGM oziroma strojnik, 10 % pa kot LTD ali kontrolor. Pojasnilo je, da je upoštevalo to delovno mesto, ki je višje vrednoteno, saj je delo strojnika zahtevnejše od del LTD, s podatki o plači na delovnem mestu strojnik pa ni razpolagalo. Izvedenka je izračune pripravila le za delovni mesti LTD in kontrolor, čemur toženka ni konkretizirano nasprotovala.

15.Toženka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o pripadajočih zneskih regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice, saj je bil tožnik v razmerju do primerljivih delavcev prikrajšan tudi iz teh naslovov, odločitev je sodišče prve stopnje zadosti utemeljilo in se pravilno oprlo na izračune sodne izvedenke.

16.Neutemeljena je tudi pritožbena navedba zoper odločitev o stroških postopka. O njih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi načela uspeha (154. člen ZPP). Prav tako v zvezi z zaslišanjem izvedenke na naroku dne 19. 9. 2024 ne gre za separatne stroške. Zaslišanje izvedenke je bilo potrebno zaradi pripomb tožnika, pri čemer dejstvo, da tožnik izvedenki na naroku ni postavil vprašanj, niti ni pomembno, saj je izvedenki v zvezi s pripombami tožnika postavila vprašanja predsednica senata.

17.Ker glede na vse navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP). Toženka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa, ker njegov odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek.

-------------------------------

1Glej npr. sodba in sklep VSRS VIII Ips 10/2022, 17. točka.

2Glej sodbo in sklep VSRS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 18/2022, vse z dne 20. 12. 2022.

3Tožba je bila vložena dne 14. 7. 2022.

4Glej sklep VSRS VIII Ips 14/2024.

5Glej Pdp 812/2022, Pdp 419/2024, Pdp 464/2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 59, 60, 61, 62, 63, 200, 200/3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 619, 1019 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 206, 206/4 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 25, 74

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.