Jedro

Samo dejstvo, da bo vlagatelj prošnje za azil ob vrnitvi v izvorno državo nastanjen v begunskem centru, še ni razlog ogrožanja njegove varnosti in fizične integritete do te stopnje, da bi to lahko bil sam po sebi razlog za priznanje humanitarnega azila tožniku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB) ugodilo tožnikovi tožbi in odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, s tem, da mora tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča prve stopnje in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek (2. in 3. odstavek 60. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za azil in mu naložila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v sedmih dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožbi ugodilo zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s humanitarnim azilom, kar tožnik tudi uveljavlja v tožbi. Določba 3. člena Mednarodne konvencije o varstvu človekovih pravic (MKVČP) je lahko podlaga za podelitev posebne oblike zaščite (2. alinea 3. odstavka 61. člena ZAzil) le v primeru, če je prišlo do spremenjenih okoliščin po izdaji prvostopne odločbe, sicer pa morajo biti pravno relevantna dejstva v zvezi z določbo 3. člena MKVČP uporabljena za odločanje o humanitarnem azilu. Do odločitve o posebni obliki zaščite in ne o podelitvi humanitarnega azila pa lahko pride zaradi kakšnega drugega predpisa, ki ne pomeni zaščite varnosti in fizične integritete v smislu MKVČP, ali če bi bila zaradi vrnitve zavrnjenega prosilca za azil v izvorno državo ogrožena njegova svoboda (1. odstavek 6. člena ZAzil), kajti v preostalem delu se določba 1. odstavka 6. člena ZAzil in pogoji za humanitarni azil prekrivajo in se 1. alinea 3. odstavka 61. člena ZAzil lahko uporabi samo v primeru, ko pride do spremenjenih razmer po izdaji prvostopenjske odločbe. Varstvo svobode je namreč širši pojem, kot ga predstavlja določba iz 3. člena MKVČP. Tožena stranka je po mnenju sodišča prve stopnje torej izhajala iz napačne materialno-pravne razlage določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil in kljub podatkom v upravnih spisih o izredno slabem aktualnem položaju beguncev v Liberiji ni naredila nikakršne dokazne ocene o tem, kako je s humanitarnega vidika poskrbljeno za minimalne socialno-ekonomske in varnostne razmere vrnjenih beguncev v Liberijo. Zaradi tega je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in s tožbo izpodbijano odločbo odpravilo. Sodišče prve stopnje je vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo meni, da je dejansko stanje v celoti in pravilno ugotovljeno. Ob vrnitvi v matično državo (Liberijo) bo prosilec oziroma tožnik nastanjen v begunskem centru. Samo dejstvo nastanitve v begunskem centru pa po njenem mnenju še ni razlog ogrozitve varnosti in fizične integritete do te stopnje, da bi to lahko bil sam po sebi razlog za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tudi iz osebnih okoliščin tožnika je razvidno, da ne izpolnjuje pogojev za azil iz humanitarnih razlogov, saj ni pripadnik ranljive skupine in nima zdravstvenih problemov. Tožnik prihaja iz M., kjer je, kot izhaja iz poročil, uporabljenih za ugotavljanje objektivnega položaja (IRINNEWS z dne 25.8.2004), za varnost poskrbljeno, nastanitve v begunskih centrih pa niso izjema, ampak je tam nastanjenih večje število oseb, ki so se vrnile v matično državo. Pred odstranitvijo osebe v matično državo je pristojni organ v vsakem primeru dolžan preveriti morebitne razloge, ki bi onemogočali varno vrnitev osebe. Gre za preverjanje razlogov, ko je izvršilni naslov za zapustitev Republike Slovenije že podan. V s tožbo izpodbijani odločbi je tudi zapisala, da bo to svojo dolžnost tudi uresničila, ker je želela poudariti vsa postopkovna zagotovila, ki jih ZAzil omogoča, izhajajo pa tudi iz mednarodnih obveznosti. Meni, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da, kljub opisanemu položaju v Liberiji, glede na podane izjave v postopku, vrnitev tožnika v matično državo ne bi ogrozila njegove varnosti in fizične integritete. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in sodišču prve stopnje vrne zadevo, da opravi nov postopek.

Tožnik v odgovoru na pritožbo meni, da so navajanja tožene stranke, da bi mu priznala posebno obliko zaščite (61. člen ZAzil) neustrezna. Zaprosil je za azil in bi tožena stranka morala presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje azila tako po Ženevski konvenciji, kot tudi iz humanitarnih razlogov po Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP) in izdelati merila za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Šele nato, torej če pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov ne bi bili izpolnjeni, bi tožena stranka lahko presojala o obstoju pogojev za priznanje posebne oblike zaščite.

Kateri status bo tožena stranka podelila, vsekakor ni njena pravica prostega preudarka. Glede na dosedanja navajanja se tožena stranka nesporno zaveda, da njegova vrnitev v izvorno državo ni varna in da bi ogrozila njegovo osebno varnost. Vsekakor ga ob vrnitvi v matično državo realno čakajo razmere, ki bi ogrozile njegovo fizično in psihično integriteto. Predlaga, da pritožbeno sodišče razsodi, da izpodbijana sodba ostane v veljavi.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru glede priznanja humanitarnega azila tožniku ni odločilo pravilno in zakonito.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno in glede na določbe ZAzil v konkretnem primeru, na podlagi izvedbe dokazov, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, odločila, da ne bo priznala tožniku humanitarnega azila. Tožena stranka je pri tem izhajala iz pravilne materialnopravne razlage določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil in je glede na podatke in listine v upravnih spisih (poročila mednarodnih organizacij) o aktualnem položaju beguncev v Liberiji izvedla dokazno oceno o tem, kako je s humanitarnega vidika poskrbljeno za minimalne socialno-ekonomske in varnostne razmere vrnjenih beguncev v Liberijo v begunskih centrih v tej državi. Tem ugotovitvam tožene stranke pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj to izhaja iz upravnih spisov in ima podlago v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kjer so pojasnjeni razlogi, zakaj pogoji za priznanje azila po 3. odstavku 1. člena ZAzil niso podani.

Sodišče prve stopnje pa ni pravilno sklepalo, saj to ne izhaja iz upravnih spisov, da tožena stranka ni naredila nikakršne dokazne ocene o možnosti priznanja humanitarnega azila tožniku. Pri tem pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, ki se je v svoji izpodbijani odločbi, kar ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, opredelila do pogojev za priznanje humanitarnega azila tožniku, z navedbami, da samo dejstvo, da bo tožnik ob vrnitvi v izvorno državo nastanjen v begunskem centru, še ni razlog ogrožanja njegove varnosti in fizične integritete do te stopnje, da bi to lahko bil sam po sebi razlog za priznanje humanitarnega azila tožniku.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem tožene stranke v njeni pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da je pred odstranitvijo osebe v izvorno državo pristojni organ (tožena stranka) v vsakem primeru dolžan preveriti morebitne razloge, ki bi onemogočali varno vrnitev osebe. Gre namreč za preverjanje razlogov, ko je izvršilni naslov za zapustitev Republike Slovenije že podan, in sicer po pravnomočno končanem postopku za priznanje azila (61. člen ZAzil). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem meni, da v konkretnem primeru ne gre za prosti preudarek tožene stranke, ali bo tožniku podelila humanitarni azil po 3. odstavku 1. člena ZAzil ali posebno obliko zaščite po 61. členu tega zakona. To sta samostojna instituta, glede katerih ZAzil ne predvideva nobene izmed oblik proste izbire tožene stranke, kar nepravilno oziroma v nasprotju z ZAzil ugotavlja sodišče prve stopnje. Če je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla določbe 61. člena ZAzil, glede na dejstvo, da se zaenkrat begunci vračajo v Liberijo le prostovoljno in da bi bil tožnik, ki v izvorni državi nima nikogar in se nima kam vrniti, obsojen na življenje v enem izmed begunskih centrov, in da bo po pravnomočno končanem azilnem postopku po uradni dolžnosti začela postopek po 61. členu ZAzil, s tem tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ni uporabila diskrecijske pravice o izbiri postopka priznanja humanitarnega azila tožniku ali postopka priznanja posebne oblike zaščite tožnika v Republiki Sloveniji. Po presoji sodišča tožena stranka tudi ni v ničemer kršila določb ZAzil o teh dveh različnih institutih, od katerih se eden presoja med postopkom priznanja azila, drugi pa po pravnomočno končanem azilnem postopku.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil, to je, da Upravno sodišče Republike Slovenije odločbo v celoti ali deloma odpravi, v zvezi s 6. odstavkom tega člena, po katerem se za vložitev tožbe in postopek pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije uporablja ZUS, kolikor z ZAzil ni drugače določeno. Sodišče prve stopnje glede na ti dve določbi ZAzil v razmerju do ZUS ni uporabilo nobenega izmed taksativno naštetih razlogov po 1. odstavku 60. člena ZUS, na podlagi katerega bi moralo utemeljiti ugoditev tožbi in odpravo s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke, kar je po mnenju pritožbenega sodišča kršitev postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS).

Ker pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje glede razmer v Liberiji in pravilno uporabilo materialno pravo (ZAzil) glede nepriznavanja azila tožniku po 2. odstavku 1. člena ZAzil, ni pa pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z nepriznavanjem humanitarnega azila tožniku po 3. odstavku 1. člena ZAzil, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi tožene stranke zoper izpodbijano sodbo ugodilo ter to sodbo spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.