Jedro

Obstoj davčnega dolga in njegova višina kot taka oziroma ugotavljanje njune pravilnosti in zakonitosti ni predmet tega postopka. V tem postopku se odloča le še o morebitnem odpisu, odlogu ali obročnem odplačevanju obstoječega davčnega dolga, ki izhaja iz ustreznih odločb o odmeri davka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti odločbi Davčnega urada A z dne 10.7.1998, s katero je bilo delno ugodeno tožnikovi vlogi za odpis davčnega dolga v višini 167 872,00 SIT iz naslova davka od premoženja in mu je bil znesek v višini 30 625,00 odpisan, glede preostanka dolga pa mu je bilo naloženo, da ga poravna v šestih zaporednih mesečnih obrokih po 22 874,40 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik dne 17.6.1998 vložil prošnjo za odpis celotnega davčnega dolga. Vlogi je priložil potrdilo o nezaposlenosti zase in za hčerko AA, potrdilo o katastrskem dohodku in podatke o stalnem prebivališču, prvostopni organ pa je pridobil še podatke o prejemkih tožnikove žene. Na tej podlagi je pristojna komisija pri davčnem organu ugotovila, da osebni prejemki na družinskega člana presegajo znesek zajamčenega osebnega prejemka, in s tem kriterije za odpis davčnega dolga. Kljub temu je bilo vlogi za odpis delno ugodeno, saj je bilo upoštevano tudi, da je tožnik že več let nezaposlen, da je njegovo zdravstveno stanje slabo in tudi dejstvo, da je njegova žena tista, ki mora preživljati še nezaposleno hčerko. V zvezi s prošnjo za odplačilo v dvanajstih mesecih pa tožena stranka pojasnjuje, da zakon dopušča odplačilo v največ šestih mesečnih obrokih in je torej prvostopni organ tožniku za preostanek dolga že itak dopustil najdaljšo časovno možnost obročnega odplačila.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču smiselno predlaga, da napadeno odločbo odpravi. Meni, da Davčni upravi ne dolguje ničesar in ne razume, kaj hočejo od njega. Če gre za zemljišče na B oziroma hišo na njem, pa je za ta namen državi že plačal. Kljub temu, da ne ve, kaj sploh dolguje in zakaj, je leta 1998 zaprosil Davčni urad, da odplača dolg v dvanajstih mesečnih obrokih. Odgovor je dobil šele leta 2000, ko nima več nobene možnosti za plačilo dolga, saj je brez službe in brez nadomestila. Preživlja ga žena, ki preživlja tudi nezaposleno hčerko, sam pa je zelo bolan.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu zbranih podatkov v upravnih spisih sodišče ne dvomi, da je odločitev davčnih organov pravilna in skladna z določbami členov od 89 do 93 Zakona o davčnem postopku, ki urejajo odpis in obročno odplačevanje davčnega dolga. Na podlagi tožnikove prošnje "za odpis davka na uporabo stavbnega zemljišča in posest" je namreč davčni organ ugotavljal tako morebitno ogroženost preživljanja tožnika in njegovih družinskih članov zaradi izterjave davčnega dolga kot tudi obstoj njegove plačilne nezmožnosti in vzroke za njen nastanek, kar vse je relevantno pri odločanju o odpisu oziroma odlogu in obročnem plačevanju davčnega dolga. Na podlagi zbranih podatkov o dohodkih na družinskega člana, o splošnem premoženjskem stanju in o zdravstvenem stanju tožnika, ki jih je obravnavala posebna komisija, oziroma na podlagi ugotovitev, ki iz zbranih podatkov sledijo in ki jim tožnik ne ugovarja, zlasti tistih, da dohodki na družinskega člana presegajo zajamčene in da sta tožnik in njegova žena lastnika nepremičnin, je tudi po presoji sodišča utemeljeno odločil, da se davčni dolg tožniku samo delno odpiše, razlika pa se mu naloži v plačilo na najugodnejši način, to je v šestih mesečnih obrokih. Kot pravilno poudarja že tožena stranka, namreč daljšega obdobja obročnega plačevanja, ki ga je tožnik predlagal v pritožbi, zakon sploh ne dopušča. Kolikor tožnik v tožbi navaja, da iz naslova davkov sploh nič ne dolguje, pa sodišče pojasnjuje, da obstoj davčnega dolga in njegova višina kot taka oziroma ugotavljanje njune pravilnosti in zakonitosti ni predmet tega postopka. V tem postopku se odloča le še o morebitnem odpisu, odlogu ali obročnem odplačevanju obstoječega davčnega dolga, to je dolga, ki izhaja iz ustreznih odločb o odmeri davka. V tem pogledu - kot že odmerjeni davek, ki se odpisuje oziroma odlaga njegovo plačilo - pa sta tako vrsta (davek od premoženja) kot tudi višina (167 872,00 SIT) davka razvidna iz odločbe prve stopnje in temeljita na uradnih podatkih davčnega organa. Tem podatkom in tej višini davčnega dolga tožnik v pritožbi ni ugovarjal in jim tudi v tožbi konkretno ne oporeka. Zato je njegove povsem splošne in neargumentirane tožbene navedbe v tej smeri šteti za takšno novoto, ki je v upravnem sporu ni mogoče upoštevati.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.