Jedro

V primeru, da tožnik zavaruje svojo terjatev iz posojilne pogodbe tako s poroštvom kot z zastavo, s tožbo pa uveljavlja zavarovanje iz naslova poroštva, se na podlagi izvršljive sodbe lahko tožnik v izvršilnem postopku poplača tako iz zastavljene nepremičnine kot iz vsakršnega drugega premoženja, ki je last porokov.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo, da so toženci A. F., D. F., I. M. in R. M. dolžni nerazdelno plačati tožniku D. U. znesek 8.190.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1995 dalje do plačila in znesek 1.348.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.6.1996 do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe na nepremičnino, ki so jo zastavili toženci D. F., I. M. in R. M., to je hišo stoječo na parceli št. x k.o. S., vpisano v vložku št. y. Preostali del zahtevka, ki se je glasil posebej na drugo, tretjo in četrto toženo stranko, je sodišče zavrnilo. Hkrati je odločilo, da so toženci dolžni tožniku nerazdelno povrniti 521.572,50 SIT pravdnih stroškov.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu.

V pritožbi navaja, da sodišče ni odločilo o delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska priznanih pravdnih stroškov za čas od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila.

Sodišče naj bi tudi neutemeljeno zavrnilo tisti del zahtevka, ki se nanaša posebaj na drugo, tretjo in četrto toženo stranko in se pritožba ne strinja z utemeljitvijo, da bi sicer obstajala možnost, da bi tožnik razpolagal v korist navedenih tožencev z dvema izvršilnima naslovoma. Taka odločitev pritožniku ni razumljiva, zanjo pa sodišče tudi ni navedlo pravne podlage. Poleg tega je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker se izrek sodbe nanaša tudi na prvega toženca A. F. v tistem delu, kjer je tožencem zagroženo z izvršbo na zastavljeno nepremičnino, čeprav prvi toženec A. F. ni lastnik te nepremičnine. Poleg tega je iz sodbe mogoče razumeti, da sodišče ni ugodilo tistemu delu zahtevka, ki se nanaša na izvršbo na ostalo premoženje tožencev, torej na celotno njihovo premoženje, kot je to zahteval tožnik v tožbi. Pritožnik namreč meni, da ima pravico predlagati izvršbo tako z realizacijo hipoteke kot tudi izvršbo na vsakršno drugo premoženje vseh tožencev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče res tožniku ni priznalo zakonitih zamudnih obresti od zneska pravdnih stroškov od izdaje prvostopne sodbe do plačila, vendar bo imel tožnik v primeru, če toženec svoje obveznosti povrnitve pravdnih stroškov v roku, ki mu ga je določilo sodišče, ne bo prostovoljno plačal, možnost predlagati izvršbo po 20. a čl. ZIP.

Po 2. odst. 20. a čl. ZIP namreč lahko zahteva upnik v v primeru, ko so v izvršilnem naslovu določeni tudi stroški postopka, naj sodišče s sklepom naloži dolžniku tudi plačilo zamudnih obresti od stroškov po predpisani stopnji od dneva izdaje izvršilnega naslova do plačila.

Tožnik torej v tem delu ne bo ostal brez izvršilnega naslova kljub temu, da sodišče o teh obrestih ni odločalo. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene trditve. Zoper prvega toženca A. F. je tožeča stranka vložila tožbo, ker gre za osebnega dolžnika. Druga, tretja in četrta tožena stranka so se z isto posojilno pogodbo z dne 16.3.1994 obvezale kot poroki izpolniti obveznost A. F., v kolikor je slednji ne bi ob zapadlosti poravnal sam. Sodišče je v dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo, da A. F. dolga ob zapadlosti ni plačal. Na podlagi 997. čl. ZOR in 1004. čl. ZOR je zato povsem utemeljeno tožbenemu zahtevku ugodilo tako zoper osebnega dolžnika kot zoper vse tri poroke, ki odgovarjajo solidarno (1005. čl. ZOR). Ker pa so druga, tretja in četrta tožena stranka s pogodbo zastavili v zavarovanje tožnikove terjatve iz posojilne pogodbe napram A. F. in napram njim kot porokom nepremičnino, vpisano v vložku št. y k.o. S. (stanovanjska hiša, stoječa na parceli št. x k.o. S.) se očitno tožeča stranka v obravnavanem primeru ni poslužila t. i. hipotekarne tožbe, s katero hipotekarni upnik zahteva od hipotekarnega dolžnika, da ta dopusti prodajo svoje stvari in poplačilo terjatve z obrestmi in stroški iz kupnine, temveč je tudi zoper drugo, tretjo in četrto toženo stranko zahtevala plačilo terjatve na enak način kot od osebnega dolžnika. Za tak zahtevek je imela podlago v poroštveni pogodbi. Sodba, s katero je v obravnavanem primeru sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, bo zato predstavljala izvršilni naslov, na podlagi katerega se bo tožeča stranka lahko v izvršilnem postopku poplačala tako iz zastavljene nepremičnine kot iz vsakršnega drugega premoženja, ki je last tako osebnega dolžnika kot porokov. Zato ni tožeča stranka pri uveljavljanju svoje pravice prav nič omejena, čeprav je prvostopno sodišče izpustilo iz izreka pristavek: "... da ne bo izvršbe v vsako drugo premoženje druge, tretje in četrte tožene stranke." Prvostopno sodišče tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ker se izrek sodbe v celoti ( s pretnjo izvršbe na zastavljeno nepremičnino) glasi tudi na prvega toženca A. F., ki ni zemljiškoknjižni lastnik te nepremičnine. Navedeni pristavek v izreku sodbe je namreč povsem odveč glede na naravo tožbe ki se je je poslužila tožeča stranka in kot je bila zgoraj opisana. V kolikor niti prva tožena stranka niti ostali toženci tudi po izdaji sodbe obveznosti tožeči stranki ne bodo poravnali, bo le-ta lahko v izvršbi posegla tako na zastavljeno nepremičnino kot na vse ostalo premoženje vseh štirih toženih strank. Pri tem je še navesti, da je prvostopno sodišče zmotno menilo, da bi imel tožnik v primeru, če bi v izreku sodbe ostalo to, kar je v svojem tožbenem zahtevku ločeno terjal od druge, tretje in četrte tožene stranke, dva izvršilna naslova.

Take nevarnosti ni, saj pogodba o zastavi z dne 16.3.1994 nima narave izvršilnega naslova, ker ni bila sklenjena ob pogojih iz 251. a čl. in nasl. ZIP.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in ker ni ugotovilo ev. pomanjkljivosti postopka, na katere mora na podlagi 2. odst. 365. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.