Jedro

Kolikor ima organ prav, da tožnica prejema nadomestilo iz invalidskega zavarovanja, organ pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice ni pravilno uporabil določbe 14. člena ZBPP, v povezavi z 12. členom ZUPJS, saj se na podlagi tretje točke 1. odstavka 21. člena ZDoh-2 dohodnine ne plača od nadomestila za invalidnost po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Posledično to pomeni, da navedenega nadomestila pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice organ ne bi smel upoštevati.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Bpp 659/2011 z dne 24. 1. 2017 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnica dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč v znesku 414,09 EUR. V obrazložitvi je navedel, da je bila upravičenki z odločbo z dne 27. 12. 2011 odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki se je vodil pred naslovnim sodiščem pod opr. št. V Ps 3115/2011. Iz pravnomočne sodbe V Ps 3115/2011 z dne 12. 9. 2013, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Psp 555/2013 z dne 13. 2. 2014, izhaja, da tožnica v sodnem postopku ni uspela, ter da stroški postopka v višini 414,09 EUR bremenijo proračun sodišča. Odločitev o vrnitvi utemeljuje na določbi 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ker ugotavlja, da je bila prosilka v času štiriletnega obdobja od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči zaposlena, v zadevnem obdobju pa je prejemala tudi nadomestilo iz invalidskega zavarovanja v mesečni višini 248,15 EUR, ter da je njen povprečni mesečni dohodek v zadnjem tromesečju pred štiriletnim obdobjem znašal 694,75 EUR mesečno, kar presega povprečje višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (577,62 EUR).

2. Tožnica odločbo izpodbija zaradi navedbe zmotnih podatkov in stanja. Navaja, da odločitev o vračilu temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi dokumentov in neobstoječih podatkih brez dokumentov ter brez izvršljivih upravnih in sodnih odločitev, navedenih v obrazložitvi odločbe ter brez rešitve predhodnega samostojnega pravnega vprašanja v upravnem in sodnem postopku po uradni dolžnosti in na predlog upravičenke kot tožeče stranke, dne 8. 9. 2014 ter pritožbe zoper molk organa z dne 25. 11. 2014, 31. 3. 2015 in 5. 10. 2015. Delovno in socialno sodišče ni rešilo samostojnega pravnega vprašanja, kar je na škodo upravičenke. Iz izvršljivih in upravnih in sodnih dokumentov je razvidno, da je tožnica upravičena izključno do izplačila delne invalidske pokojnine in nikoli ni bila upravičena do nadomestila iz invalidnosti in nadomestila iz invalidskega zavarovanja neprekinjeno od dne 19. 12. 2009 dalje. Izpodbijana odločba zato navaja pravno neobstoječ dohodek iz razloga invalidnosti in vračilo neobstoječega dohodka iz razloga invalidnosti. Dne 8. 9. 2014 je vložila pisno vlogo za izredno pravno sredstvo za celotno odpravo upravnih odločb ter nato še vloge zaradi molka organa. Delovno in socialno sodišče tudi ni samo rešilo predhodnega vprašanja vloge upravičenke z dne 8. 9. 2014 za izredno pravno sredstvo. V izpodbijani odločbi je med drugim neutemeljeno in zmotno navedeno na drugi strani v četrti točki, ko se navaja spremembo ZBPP, po kateri sprememba ZBPP iz leta 2015 sporno velja za nazaj in posega v odločbe izdane pred letom 2015, kar je retroaktivnost. Tožnica ob izdaji odločbe v letu 2011 in 2012 ni bila predhodno seznanjena o spremenjenih pogojih, ki bi mogle vplivati na odločitev ali bo vložila vlogo za BPP. Veljati morajo pravila in pravice, ki so veljale ob izvršljivosti odločbe Bpp z dne 31. 1. 2012 in ne naknadne spremembe. Zmotno je navedeno tudi na drugi strani v peti točki, saj je upravičenka po izvršljivi odločbi zavezana v preverjanje zgolj eno leto od izvršljive odločbe Bpp in ne štiri leta. Na drugi strani v šesti točki se tudi navaja, da so upravičenka ne strinja z vračilom stroškov BPP, ne strinja pa se zato, ker je prejela odločbo pod drugačnimi pogoji kot so sedanji. Pa tudi, če bi toženka pristala na predlagano prekinitev sodnega postopka, bi tožnica v celoti uspela s tožbenim zahtevkom in ne bi bila dolžna vrniti BPP. Nadalje je na četrti strani v deseti točki navedeno, da je toženka za potrebe ugotovitvenega postopka od FURS in z ZPIZ prejelo podatke, da je upravičenka v tem obdobju prejemala nadomestilo iz invalidskega zavarovanja, četudi ni prejela nobene upravne odločbe, ki bi odločila o pravici do nadomestila iz invalidskega zavarovanja. V zadnjih sedmih letih upravičenka nikoli ni bila upravičena do nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ampak izključno do pravice do plačila delne invalidske pokojnine. Toženka nikoli ni izdala nobenega upravnega akta, ki bi odločil o priznanju pravice do izplačila nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Po poizvedbah pri toženki je bilo izrecno navedeno, da morajo organi izdati potrdila o dejansko prejetih dohodkih in ne o dohodkih, ki jim jih dopušča sistem, zato so organi dolžni navesti dejanski dohodek, ki ga upravičenka prejema. V celotni odločbi tudi ni navedena možnost obročnega plačila dolga. Uveljavlja odpravo izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev.

4. Tožnica je odgovorila na odgovor na tožbo, ponavlja navedbe v tožbi ter še, da je razlika med nadomestilom iz invalidnosti iz invalidskega zavarovanja ter delno invalidsko pokojnino, ker ima vsako svojo pravno podlago.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica zavezana za vrnitev brezplačne pravne pomoči v znesku 414,09 EUR, ker njeno premoženjsko stanje (ugotovljeno v obdobju november, december 2015 in januar 2016) izkazuje, da je prejemala v tem obdobju povprečni mesečni dohodek v višini 694,75 EUR, kar presega cenzus v takratni višini 577,62 EUR.

7. Ni sporno med strankama, da je tožnica prejemala plačo (je zaposlena) ter tudi ne mesečni prejemek ? v višini 248,15 EUR, sporna pa je podlaga za izplačilo le tega (ali gre za nadomestilo iz invalidskega zavarovanja ali delno invalidsko pokojnino).

8. Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Na podlagi 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca ugotavlja glede na prihodke in premoženje prosilca, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev upoštevan po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Na podlagi določbe prve točke 1. odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) se v dohodek, ki se upošteva, štejejo dohodki in prejemki, ki so obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino in niso oproščeni plačila dohodnine.

9. Kolikor ima organ prav, da tožnica prejema nadomestilo iz invalidskega zavarovanja (enako izhaja tudi iz dopisa ZPIZ z dne 14. 12. 2016 v upravnem spisu), organ pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice ni pravilno uporabil določbe 14. člena ZBPP, v povezavi z 12. členom ZUPJS, saj se na podlagi tretje točke 1. odstavka 21. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) dohodnine ne plača od nadomestila za invalidnost po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Posledično to pomeni, da navedenega nadomestila pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice organ ne bi smel upoštevati. V posledici ugotovljene nepravilne uporabe materialnega predpisa so nerelevantni vsi ugovori tožnice, zato se sodišče do njih ne opredeljuje, tudi ne do ugovora, da je prejemala invalidsko pokojnino.

10. Ker je bilo v obravnavani zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.