Jedro

Če prosilec lažno predstavlja razloge za vložitev prošnje za azil in to prošnjo vloži zato, da odloži svojo odstranitev iz Slovenije, zavaja organ in zlorablja azilni postopek, s tem pa so izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 ter 17/06) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.4.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena, v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Menila je, da tožnik zlorablja in zavaja azilni postopek s tem, ko je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje in ker je prošnjo vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev, ter zato, ker je v Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka ter se je nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožnik je namreč v nameri za pridobitev azila sam napisal, da je v Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov. Ob podajanju prošnje za azil na predpisani obrazec pa je izjavil, da je šele v centru za tujce od drugih tujcev izvedel, da lahko zaprosi in pridobi azil in dobil napotke, kakšne okoliščine naj v ta namen navede. Zato je tudi svojo namero za vložitev prošnje za azil vložil šele po šestih dneh nastanitve v centru za tujce. To pa kaže na to, da je hotel odložiti prisilno odstranitev iz države. Glede na te okoliščine in glede na tožnikovo tožbo, v kateri ni navedel nič drugega, kot že prej v upravnem postopku, in tudi ni predlagal, s čim naj se dopolni dejansko stanje, je prvostopno sodišče odločalo na nejavni seji in ni opravilo glavne obravnave, glede tega pa se je sklicevalo na več ustavno-sodnih in upravno-sodnih odločitev.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnih predpisov. Ugotovitve sodišča prve stopnje so v nasprotju s podatki v spisih, saj je tožnik že v tožbi navedel, da je po narodnosti Goranec in da pripada muslimanski veri, zaradi česar so ga Albanci preganjali in mu grozili s smrtjo. Vsa dejanja je prijavil policiji, vendar mu ni nudila ustrezne zaščite. Prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, s čimer je kršilo načelo zaslišanja. Zato je treba prvostopno sodbo razveljaviti že zaradi te kršitve. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se prošnji tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih primerih pojasnilo, da ZAzil ureja dve vrsti azilnega postopka, in sicer redni azilni postopek (34. člen in 1. odstavek 35. člena ZAzil) ter tako imenovani pospešeni azilni postopek (2. odstavek 35. člena ZAzil), v katerem pa tožena stranka odloča predvsem na podlagi prosilčevih izjav zlasti v prošnji za azil, in še to tedaj, kadar je podan kateri od razlogov, navedenih v petih alineah 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tudi v obravnavanem primeru je po podatkih sodnih in upravnih spisov tožena stranka odločala v pospešenem azilnem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je iz tožnikovih izjav v nameri za vložitev prošnje in v prošnji za azil ugotovila, da tožnik zavaja in zlorablja azilni postopek (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) s tem, ko je lažno predstavil razloge za azil (2. alinea 36. člena ZAzil), in s tem, ko je prošnjo za azil vložil z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil), in da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov ter je iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil).

S to presojo se strinja tudi pritožbeno sodišče. Meni, da je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki ga je po njegovi oceni pravilno in popolno ugotovila tožena stranka, presodilo tudi, da je tožena stranka na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo ter da ni kršila pravil postopka v upravnem postopku.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača pritožbeno navedbo, da so bila v obravnavanem primeru kršena pravila postopka v upravnem sporu s tem, ko je prvostopno sodišče odločalo na nejavni seji in ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je tožnik v tožbi zahteval. Ta tožnikova zahteva je bila oprta na njegove navedbe v tožbi, namreč da je v izvorni državi preganjan in da je treba to ugotoviti v rednem azilnem postopku. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, so v tem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem azilnem postopku. V tem pospešenem azilnem postopku pa se ne ugotavljajo pogoji za priznanje azila po 1. členu ZAzil. Tožnikov tožbeni predlog, da se opravi glavna obravnava in na njej ugotavlja dejansko stanje v smeri priznanja azila po 1. členu ZAzil, se torej ne nanaša na dejansko stanje, ki je pravno relevantno za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožnik je torej po presoji pritožbenega sodišča v tožbi zmotno navajal, da je v obravnavanem primeru sporno dejansko stanje za priznanje azila po 1. členu ZAzil, saj odločba tožene stranke na to določbo utemeljeno ni oprta, ker so izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil, v zvezi s tem pa tožnik ni izpodbijal ugotovljenega dejanskega stanja in v tej zvezi tudi ni predlagal dopolnjevanja ugotovitvenega postopka na glavni obravnavi, pritožbeno sodišče meni, da s tem, ko prvostopno sodišče v tem primeru ni opravilo glavne obravnave, ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, saj opustitev glavne obravnave na pravilnost in zakonitost njegove sodbe ni vplivala (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.