Jedro

Če je solastna stvar sestavljena iz več samostojnih delov, na teh delih pa je možna izključna uporaba, ima lahko solastnik takšen del v izključni uporabi. S takšno izključno uporabo solastnik ne krši pravice drugih solastnikov, če obseg uporabe ne presega njegovega solastniškega deleža.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 3 in 4 izreka spremeni tako, da se glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. "Tožena stranka je dolžna omogočiti tožeči stranki souporabo hiše T. 15 in ji izročiti ključ ter prenehati z oviranjem posesti v 15 dneh."

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 627.974,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2004 dalje do plačila, v 15 dneh.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 124.610,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2004 dalje do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki omogočiti souporabo hiše T. 15 in izročiti ključ od te hiše ter prenehati z oviranjem posesti v 15 dneh; da vsaka stranka krije svoje stroške postopka; in zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna plačati 6,420.832,50 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb tožnice je: - nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi obravnavati celotno nepremičnino parc. št. 1352 k.o. P., ker je v tej zadevi sporna samo uporaba kajže, ne pa tudi uporaba drugih objektov stoječih na tem zemljišču (stare hiše, poslovnoproizvodnih prostorov in kozolca); - med strankama ni bilo nobenega dogovora o uporabi objektov, stoječih na nepremičnini parc. št. 1352 k.o. P.; - če je na neki nepremičnini več objektov, potem ima vsak solastnik pravico do souporabe vsakega od teh objektov. Nepravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni prikrajšana, ker bi lahko uporabljala druge objekte, stoječe na parc. št. 1352; - tožbeni zahtevek tožnice je utemeljen, ker ni mogla souporabljati kajže;

- ocenjevanje prikrajšanja s pomočjo površine objektov je v konkretnem primeru neprimerno, ker bi bilo potrebno upoštevati vrednost posameznih objektov.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz razloga bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in naloži v plačilo povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov. Bistvo pritožbenih navedb toženke je: - obsodilni del izreka ni izvršljiv, ker ni jasno na kateri objekt se nanaša;

- toženka zaseda manj kot polovico nepremičnine. Zaseda kajžo, ki je njeno stanovanje. Kajža je enostanovanjska enota, ki je ne more deliti še s kom tretjim, ki ni njen družinski član; - v izročilni pogodbi, s katero je tožnica postala solastnica, je določeno, da bo posest nanjo prenešena šele z izročevalčevo smrtjo; - tožnici ni bila dana možnost zaslišanja; - pri odločitvi o stroških postopka je upoštevati, da je večina stroškov nastala zaradi visokega verzijskega zahtevka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravnoodločilna dejstva: - pravdni stranki sta solastnika zemljišča parc. št. 1352 k.o. P., vsaka do ene polovice, na katerem stojijo: stara hiša, kozolec, poslovnoproizvodni prostori in adaptirana hiša, imenovana kajža; - tožena stranka uporablja adaptirano hišo (v nadaljevanju kajžo) in občasno staro hišo za garažiranje svojega avtomobila, kar pa ne dosega ene polovice površin vseh zgradb (stara hiša 85 m2, kajža 136,96 m2, poslovnoproizvodni prostori 187 m2, kozolec 146,28 m2).

Na podlagi teh dejstev je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni neupravičeno obogatena na račun tožnice in da je zato tožničin denarni tožbeni zahtevek neutemeljen, ker nima materialnopravne podlage v določilu 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Pritožbo tožnice je bilo zato v tem delu zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Iz dejstva, da ima toženka v izključni uporabi le kajžo in občasno del stare hiše, kar po obsegu ne presega njenega enopolovičnega solastniškega deleža nepremičine parc. št. 1352 k.o. P., ostalega dela solastne nepremičnine pa ne, sledi zaključek, da toženka uporablja solastni del nepremičnine na način, ki ne krši pravice tožnice kot solastnice (prvi odstavek 14. člena ZTLR). Tožničin zahtevek na izročitev kajže (točka 3 izreka) je zato neutemeljen, ker nima podlage v določilu 43. člena ZTLR. Pritožbi toženke je bilo zato v tem delu ugoditi in sodbo v točki 3 izreka spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je pri odločitvi glede souporabe parc. št. 1352 k.o. P., upoštevati vse zgradbe stoječe na tem zemljišču. Zmotno je tako stališče tožničine pritožbe, da je za odločitev pomembna zgolj uporaba kajže, ne pa tudi drugih objektov stoječih na parc. št. 1352 k.o. P..

Zmoten je zaključek, da je tožničin zahtevek na izročitev kajže v soposest tožnici utemeljen, ker ima vsak solastnik pravico do uporabe vsakega dela solastne stvari. Takšen zaključek nima opore v določilu prvega odstavka 14. člena ZTLR, v katerem je določeno, da ima solastnik pravico stvar uporabljati z drugimi solastniki sorazmerno svojemu delu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. V citiranem določilu torej ni možno najti opore za stališče, da ima vsak solastnik pravico do sorazmerne uporabe vsakega dela solastne stvari. Če je solastna stvar sestavljena iz več samostojnih delov, na teh delih pa je možna izključna uporaba, ima lahko solastnik takšen del v izključni uporabi. S takšno izključno uporabo solastnik ne krši pravice drugih solastnikov, če obseg uporabe ne presega njegovega solastninskega deleža. Več o tem glej v sodbi II Ips 125/2003. Ker toženka z uporabo kajže in deloma uporabo stare hiše ne presega svojega solastniškega deleža, s takšnim načinom uporabe ne posega v tožničino solastninsko pravico, je tožbeni zahtevek na izročitev kajže v soposest tožnici neutemeljen. Tožnica zato nima varstva na podlagi določila 43. člena ZTLR. Če tožnica z načinom souporabe ni zadovoljna, ima na voljo ustrezen nepravdni postopek, v katerem se bo uredil način uporabe solastne nepremičnine.

Da se solastnika o načinu uporabe nista dogovorila, za odločitev v tej zadevi ni odločilno.

Sodišče prve stopnje je do ugotovitve, da toženka ne uporablja več kot eno polovico nepremičnine parc. št. 1352 k.o. P., prišlo na podlagi izračuna površin objektov, ki sestavljajo nepremičnino. Ta kriterij je uporabilo, ker stranki nista predlagali drugačnega načina ugotavljanja uporabe. Kriterij površine je eden izmed možnih načinov ugotavljanja obsega uporabe solastne stvari, če gre za primerljive površine. Stanovanjska hiša (kajža) in poslovnoproizvodni prostori so v načelu primerljivi, če ni podatka, da le-ti niso primerljivi. V spisu takšnega podatka ni. Kajža ima površino 136,96 m2, poslovnoproizvodni prostori pa 187 m2. Že iz primerjave površine kajže in poslovnoproizvodnih prostorov izhaja, da toženka uporablja manj kot znaša njen enopolovični solastniški delež. Poleg tega pa toženka ne uporablja niti kozolca (površina 146,82 m2) in v pretežnem delu ne uporablja stare hiše (85 m2). Neutemeljena je zato pritožbena navedba tožnice, da je prikrajšana, ker ne more uporabiti kajže. Prikrajšanje tožnice pa tudi ni podano iz razloga, ker sploh ni upravičena do posesti kajže. V 6. členu izročilne pogodbe z dne

19.5.1995 je določeno, da bo posest nastopila šele po smrti izročevalca W. F. B.. Ta trenutek pa še ni nastopil. Sprememba sodbe vpliva na stroškovno odločitev in sicer tako, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti vse potrebne pravdne stroške nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki so odmerjeni v skupni višini 627.974,00 SIT. Na podlagi predloženega stroškovnika je sodišče ob uporabi Odvetniške tarife priznalo toženi 5417 odvetniških točk po vrednosti 110,00 SIT za 1 točko, kar znese 595.870,00 SIT (natančna specifikacija priznanih stroškov je razvidna iz stroškovnika) in 32.104,00 SIT takse za odgovor na tožbo, skupaj 627.974,00 SIT.

Na podlagi določila 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s

154. členom ZPP je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti

124.610,00 SIT pritožbenih stroškov (43.010,00 SIT odvetniških stroškov za sestavo pritožbe in prejem sodbe ter obvestilo stranki, povečano za 20 % DDV in 3 % materialnih stroškov ter 81.600,00 SIT takse za pritožbo).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora pritožbene stroške kriti sama. Stroški za odgovor na pritožbo, ki jo je vložila tožena stranka, niso bili potrebni, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k pritožbeni odločitvi.