Jedro

Po določilu iz 3. člena občinskega odloka morata biti za odmero komunalnega prispevka izpolnjena dva pogoja kumulativno: omrežje sme biti oddaljeno od stavbnega zemljišča največ 50 metrov, obstajati pa mora tudi dejanska možnost priključitve.

Za odločitev bistvene okoliščine morajo biti ugotovljene po dejanskem stanju v letu 2006, to je v letu, na katerega se nanaša obveznost tožeče stranke za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave RS Davčnega urada Maribor, št. DT 4224-368/2006-(09041-17) z dne 31.3.2010 odpravi ter se zadeva v delu, ki se nanaša na objekt na naslovu ... (parc. št. 154/1 k.o. ...), vrne Davčnemu uradu Maribor v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 € (tristo petdeset eurov) z DDV v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v letu 2006 v znesku 14.721,62 € za objekte na naslovih ... (parcela št. 1798 k.o. ...),(parcela št. 1198/1 k.o. ...), (parcela 154/1 k.o. ...) in (parcela 1701/3 k.o. ...). Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ njeno pritožbo z odločbo št. DT-499-13-415/2010-2 z dne 31.8.2010 zavrnilo. V obrazložitvi odločb upravna organa navajata, da odločitev temelji na določilih Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Maribor (MUV, št. 16/2005, v nadaljevanju Odlok) ter Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 s spremembami), ki se še vedno uporablja v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Po določbi drugega odstavka 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih se nadomestilo plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Glede na komunalno opremljenost in možnost priključitve na objekte in naprave individualne in skupne rabe so bili poslovni prostori na naslovu ... (parc. št. 154/1 k.o. ...) točkovani s po 15 točkami za vodovod in elektriko, torej skupaj s 30 točkami. Navedbe o možnosti priključitve dokazujeta dopisa Mariborskega vodovoda d.d. z dne 6.9.2007 in Elektra Maribor d.d. z dne 6.9.2007 ter dopis Javnega podjetja za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči (JPGZS) z dne 25.3.2010 s priloženimi dopisi Elektra Maribor d.d. in Mariborskega vodovoda d.d., iz katerih izhaja, da se je na električno in vodovodno omrežje mogoče priključiti v točkah, ki so manj kot 50 metrov oddaljene od objekta.

V zvezi s tožničinim ugovorom, da je mnenje JPGZS, na podlagi katerega je bilo odmerjeno nadomestilo, brez kakršnekoli razjasnitve dejanskega stanja, oziroma da se opira le na že predhodno pridobljeno dokumentacijo upravljalcev komunalne infrastrukture in da Elektro Maribor d.d. v svojem dopisu z dne 6.9.2007 ne govori o relevantnih podatkih, je ministrstvo pojasnilo, da se po določilih prvega odstavka 19. člena občinskega odloka za izračun in odmero nadomestila uporabljajo uradni podatki in evidence, ki jih obdeluje in hrani JPGZS. Po določbi drugega odstavka 7. člena občinskega odloka se šteje, da ima stavbno zemljišče možnost priključka na javno kanalizacijo, vodovod, plinovod, elektriko in daljinsko ogrevanje, če je sekundarno omrežje, na katerega se je možno priključiti, oddaljeno od meje stavbnega zemljišča največ 50 metrov in obstaja tudi dejanska možnost priključevanja in koriščenja teh komunalnih objektov in naprav. Drugostopni organ ugotavlja, da iz mnenja JPGZS z dne 11.6.2010 in pojasnila Elektra Maribor d.o.o. z dne 30.4.2010 izhaja, da je za objekt na naslovu ... na parceli s št. 154/1 k.o. ... možna priključitev na električno omrežje in sicer iz obstoječega nizkonapetostnega omrežja T-187, ki je od severnega dela objekta oddaljeno 32,50 metra. Pri tem je odločilna oddaljenost in opremljenost s sekundarnim komunalnim omrežjem in ne s primarnimi vodi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v izpodbijani odločbi napačno citirana parcelna št. 161/1 k.o. ..., namesto pravilno 154/1 k.o. ... Razen tega meni, da ni zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča s parcelno št. 154/1 k.o. ..., ker predmetno zemljišče komunalno ni tako opremljeno, da bi bilo zaračunavanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča upravičeno. V oddaljenosti 50 metrov namreč ni možnosti priključitve ne na vodovodno ne na električno omrežje, zemljišče pa tudi ni dostopno z javne ceste. V dopisu Elektra Maribor d.d. z dne 6.9.2007 je sicer navedeno, da je oddaljenost obstoječega omrežja, na katerega je možen priklop, 40 metrov, vendar pa je tožnica z mnenjem izvedenca geodetske stroke dokazala, da je oddaljenost večja od 50 metrov. Novo pridobljenega dopisa Elektra Maribor d.d. z dne 30.4.2010 izpodbijana odločba ne obrazlaga in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Razen tega je treba upoštevati, da gre za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2006 in je torej treba upoštevati možnosti priključitve v tem letu, ne pa v letu 2010. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 2.2.2011 predložila še soglasje za priključitev izdano s strani Elektra Maribor z dne 28.1.2011, za predložitev katerega se je zavezala že v tožbi, in ki potrjuje njene tožbene navedbe, da je priklop možen le iz T – 187, ta pa je oddaljen več kot 50 metrov.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano prvostopno odločbo je bilo že v tretje odločeno o obveznosti tožeče stranke za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2006 za objekt na naslovu ... Prvič je bilo o tem odločeno z odločbo št. 4224-2078/2006 z dne 16.2.2006, ki je bila z drugostopno odločbo št. DT-499-13-260/2006-2 z dne 21.6.2007 v celoti odpravljena. V drugo je bilo o tem odločeno z odločbo št. DT 4224-368/06 – (09041-11)-3 z dne 29.6.2007, ta pa je bila z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-13-106/2009-2 z dne 8.10.2009, odpravljena v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od poslovnega objekta na naslovu ... (parcela št. 161/1 k.o. ... v izmeri 1297 m2), in je bila zadeva v tem delu vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Z v tem upravnem sporu izpodbijano prvostopno odločbo pa je bilo ponovno odločeno o obveznosti tožeče stranke za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2006 razen za objekt na naslovu ..., tudi za objekte na naslovih ... , čeprav je bilo o tem že odločeno s prvostopno odločbo z dne 29.6.2007, saj je bila ta odločba z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-13-106/2009-2 z dne 8.10.2009 odpravljena samo glede objekta na naslovu ..., v ostalem delu pa je torej postala prvostopna odločitev pravnomočna. Ker je glede obveznosti tožeče stranke za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2006 za objekte na naslovih ... že dokončno in pravnomočno odločeno, o tem ne v upravnem ne v sodnem postopku ni več dopustno odločati (224. in 225. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami). S tem, kot sta upravna organa o tem ponovno odločila, sta storila bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUP, zato je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUP izpodbijano odločbo glede zgoraj navedenih zemljišč, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, odpravilo.

Iz v nadaljevanju navedenih razlogov pa je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo tudi glede objekta na naslovu ..., v tem obsegu pa je zadevo vrnilo v nov postopek, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Tožeča stranka se v tožbi sicer neutemeljeno sklicuje na napako v navedbi parcele, na kateri stoji objekt na naslovu ... V prvostopnih odločbah z dne 16.2.2006 in 29.6.2007 je bila res napačno navedena parcela št. 161/1 k.o. ..., vendar pa je bila ta napaka z izpodbijano odločbo odpravljena in je v odločbi pravilno navedena parcela št. 154/1 k.o. ...

V obravnavanem primeru je sporno, ali so za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nepremičnino na naslovu ... (parc. št. 154/1, k. o. ...) izpolnjeni pogoji določeni v 3. členu Odloka. V skladu z navedeno določbo Odloka se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na celotnem območju Mestne občine Maribor, če je stavbno zemljišče opremljeno vsaj z vodovodnim in električnim omrežjem. Pri tem se šteje, da je zemljišče opremljeno z vodovodnim in električnim omrežjem, če je omrežje oddaljeno od meje stavbnega zemljišča največ 50 metrov in obstaja tudi dejanska možnost priključitve. Navedena določba torej določa več pogojev, na podlagi katerih je ob njihovem izpolnjevanju mogoče odmeriti nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Osnovni pogoj je, da mora biti stavbno zemljišče opremljeno vsaj z vodovodnim in električnim omrežjem. Predpis določa tudi, kdaj se šteje, da je zemljišče opremljeno z navedenim infrastrukturnim omrežjem. Ta pogoj je izpolnjen v primeru, če je vodovodno in električno omrežje oddaljeno od meje stavbnega zemljišča največ 50 m. Pri tem pa zgolj ustrezna oddaljenost omrežja še ne zadošča, temveč mora obstajati tudi dejanska možnost priključitve.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je davčni organ na podlagi dopisov Mariborskega vodovoda z dne 19.10.2009 ter Elektra Maribor z dne 6.9.2007 in 30.4.2010 zaključil, da je možno objekt, ki sicer ni bil priključen na omrežje, priključiti na javno vodovodno in elektroenergetsko omrežje na razdalji, ki je manjša od 50 m, vendar pa pri tem natančna točka priključitve ni bila ugotovljena. To pa za odločitev v predmetni zadevi ne zadošča, saj morata po določilu iz 3. člena Odloka biti izpolnjena oba pogoja kumulativno, to je, da je omrežje oddaljeno od stavbnega zemljišča največ 50 metrov in da obstaja tudi dejanska možnost priključitve. Te za odločitev relevantne okoliščine pa ne prvostopni ne drugostopni organ nista razjasnila, kar velja tako glede priključka na električno kot tudi glede priključka na vodovodno omrežje. Pri tem pa se sodišče strinja tudi s stališčem tožeče stranke, da morajo biti navedene, za odločitev bistvene okoliščine, ugotovljene za leto 2006, torej leto, na katerega se nanaša obveznost tožeče stranke za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Ker navedene za odločitev relevantne okoliščine niso bile razjasnjene in so torej v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena ter je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami) izpodbijani akt odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba, ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), dopolniti ugotovitveni postopek in razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri. Natančno bo torej treba ugotoviti točko dejanske možnosti priključitve ter razdaljo od te točke do predmetnega zemljišča in nato po tako dopolnjenem postopku ponovno odločiti o zadevi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) in ne v višini, kot jih je priglasila tožeča stranka očitno po Odvetniški tarifi. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 €, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).