Jedro

Čeprav pravna teorija ni naklonjena sočasnosti obeh pobotnih ugovorov (materialnopravnega in procesnega), ju sodna praksa dopušča. S tem, ko je svojo nasprotno terjatev uveljavljala v obliki materialnopravnega pobota, ki se lahko uveljavlja le brezpogojno, je tožena stranka konkludentno priznala terjatev tožeče stranke.

Trditve o uveljavljanju izvenpravdnega pobota se izključujejo s trditvami o nenastanku ali prenehanju tožbene terjatve.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v III. in V. točki izreka) potrdi.

II. Tožena stranka trpi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v višini 842,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v tripartitnem izreku ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 60.575,83 EUR z zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2014 do plačila in terjatev za izvršilne stroške v višini 172,44 EUR z zamudnimi obrestmi od 9. dne po prejemu sklepa o izvršbi do plačila (I. točka izreka), ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 42.388,88 EUR in da ne obstoji njena terjatev do tožeče stranke v znesku 18.186,95 EUR (II. točka izreka). Obe terjatvi je pobotalo in sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi glede plačila glavnice tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 18.359,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2014 dalje (III. točka izreka). V preostalem delu glavnice, to je za 42.216,44 EUR z zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2014 in v celotnem stroškovnem delu je sklep o izvršbi razveljavilo (IV. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 3.075,31 EUR stroškov postopka (V. točka izreka).

2. Tožena stranka s pritožbo sodbo izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih razlogov v III. (pobot terjatev in dolžnost plačila) in V. (stroškovni del) točki izreka. Navaja, da je ves čas postopka enotno zatrjevala, da tožeči stranki ne dolguje ničesar in da je svoje obveznosti izpolnila že ob vložitvi predloga za izvršbo oziroma tekom postopka. Te trditve je utemeljevala z izpovedjo priče K. Č., ki je vodila računovodski servis tožene stranke, kar je natančno opisala v pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2019, predložila pa je tudi konto kartico. Tako je obrazložila, da je bilo v spornem obdobju toženi stranki s strani družbe M. od prodaje lesa nakaznih 287.000 EUR, tretjina, ki pripade tožeči stranki pa znaša skupaj z DDV 95.700 EUR. Terjatev tožeče stranke je torej v celoti poplačana s presežkom, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav je navedlo, da je verjelo pričanju priče K. Č. Ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, sta podani bistveni postopkovni kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Drugi pritožbeni ugovor se nanaša na dokazno oceno sodišča glede dveh izvedenskih mnenj, ki jih je tožena stranka predložila kot dokazni listini, saj sta bili izdelani v drugih postopkih med pravdnima strankama, in na podlagi katerih je dodatno utemeljevala svoj pobotni ugovor. Iz mnenj izhaja, da je tožena stranka kot izvajalka sanitarne sečnje upravičena do plačila vseh stroškov in ji pripada tudi plačilo storitev, katerih sodišče po petih računih, ki jih je uveljavljala v pobot, ni priznalo. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče njenemu pobotnemu ugovoru v celoti ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka najprej poudarja, da tožena stranka izpodbija samo III. in V. točko izreka sodbe, kar pomeni, da so I., II. in IV. točka izreka postale pravnomočne. Glede na to, da je pravnomočno odločeno glede obstoja in višine medsebojnih terjatev, tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje III. točke izreka, pa tudi, če bi pravni interes imela, je vsebina te izpodbijane točke pravilna, saj je v njej opravljen le pobotni izračun. Nadalje navaja, da se sodišče pravilno ni spuščalo v razčiščevanje dejstev o tem, ali je obstajal dolg (le) v višini 95.700 EUR, in je pravilno zaključilo, da je tožena stranka uveljavljala materialnopravni pobot, s tem pa priznala terjatev tožeče stranke po temelju in višini. Poleg tega predložena dokazila tožene stranke (konto kartica) po naroku 14. 3. 2019 zapadejo prekluziji. Glede izvedenskih mnenj je navedla, da iz njih izhaja ravno nasprotno, kot je zatrjevano v pritožbi, in sicer, da sanitarna sečnja obsega sečnjo, izdelavo, spravilo lesa in odvoz lesa posekanega in poškodovanega drevja, zato sodišče prve stopnje drugih stroškov pravilno ni priznalo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je lastnica do tretjine tim. ... gozdov oziroma posesti, tožena stranka pa je iz razloga, ker med tremi solastniki ni soglasja o skupnem upravljanju, kar je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, izvajalka sanitarne sečnje in drugih nujnih del. Za obdobje od januarja do maja 2014 je tožeča stranka toženi stranki izdala račun št. 2014-00001 (priloga A 3) za terjatev od prodaje lesa, pridobljenega s sanitarno sečnjo, v višini 140.838,98 EUR, skupaj z 22 % DDV v višini 30.984,59 EUR pa znesek po računu znaša 171.823,57 EUR. V izvršilnem postopku je tožena stranka navajala, da je tožeči stranki plačala 111.247,47 EUR, kar ni bilo sporno, zato je izvršilno sodišče postopek v tem delu ustavilo. Za preostalih 60.575,83 EUR, ki so še v tem pravdnem postopku sporni, je tožena stranka uveljavljala izvenpravdni (materialni) pobot po petih računih, ki se nanašajo na stroške sanitarne sečnje in drugih nujnih del (priloge B 120, B 124, B 129, B 146 in B 166), ter je navajala, da je tožeči stranki poslala pogodbo o kompenzaciji št. 1-2014 (priloga B 5), s katero je enostranski pobot izvršila na dan 5. 7. 2014. 6. Sodišče prve stopnje materialnopravnega pobota ni priznalo, saj je ugotovilo, da na dan 5. 7. 2014 terjatev tožeče stranke še ni dospela. Ta je dospela 8. 8. 2014 (račun v prilogi A 3). Čeprav pravna teorija ni naklonjena sočasnosti obeh pobotnih ugovorov (materialnopravnega in procesnega) pa ju sodna praksa dopušča,1 zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi procesni pobotni ugovor tožene stranke. Priznalo ga je za znesek 42.388,88 EUR in sicer iz naslova upravljanja 200 EUR mesečno ter iz naslova poseka in spravila lesa. Zavrnilo pa ga je v znesku 18.186,95 EUR, saj je ugotovilo, da tožena stranka glede na pravno podlago poslovodstva brez naročila ni dokazala, da so bili preostali stroški potrebni in koristni ter da so nastali iz naslova sanitarne sečnje in drugih nujnih del. 7. Sodišče prve stopnje je o procesnem pobotnem ugovoru tožene stranke pravilno odločalo s tripartitnim izrekom (I., II. in III. točka izreka). Tožena stranka je pritožbo vložila le zoper III. točko izreka in posledično v stroškovnem delu (V. točka izreka) in tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da sta I. in II. točka izreka postali pravnomočni. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Če se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP). Tožena stranka je v pritožbi v uvodu na dveh mestih izrecno navedla, da pritožbo vlaga le zoper III. in V. točko izreka izpodbijane sodbe. Četudi bi pritožbeno sodišče smiselno štelo, da jo izpodbija tudi zoper I. točko, ki jo je navedla na 2. strani pritožbe, je ponovno navedla (že tretjič), da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, kjer ji je naloženo plačilo glavnice v znesku 18.359,39 EUR in stroškov v višini 3.075,31 EUR, to pa sta III. in V. točka izreka. Zato gre ugotoviti, da je odločitev sodišča v I., II. in IV. točki izreka sodbe postala pravnomočna. Navedbe v odgovoru na pritožbo, da tožena stranka nima interesa za pritožbo, ker je izpodbijala zgolj III. in V. točko izreka, niso utemeljene, saj njen interes obstoji, ker ji je z izpodbijanima odločitvama naloženo plačilo denarnih zneskov. Ima pa tožeča stranka prav, da pritožba zoper točko III. izreka ni utemeljena. Da bi tožena stranka uspela uspešno izpodbiti III. točko izreka, bi morala izpodbijati celoten tripartitni pobotni izrek. Ob pravnomočnih ugotovitvah, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini glavnice 60.575,83 EUR in za izvršilne stroške v višini 172,44 EUR z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 42.388,88 EUR in ne obstoji terjatev v višini 18.186,95 EUR (II. točka izreka), izrek v III. točki pomeni zgolj pobotni poračun pravnomočno ugotovljenih terjatev. Takšen poračun v III. točki izreka pa je pravilen. Že iz tega razloga je bilo treba pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti. Ker se v stroškovnem delu (V. točka izreka) tožena stranka pritožuje le v zvezi z uspehom v pravdnem postopku, je pritožba neutemeljena tudi zoper stroškovni del. 8. Tudi če bi pritožbeno sodišče štelo, da bi lahko tožena stranka s pritožbo zgolj zoper III. točko izreka izpodbijala celotni tripartitni pobotni izrek, gre ugotoviti, da njene pritožbene navedbe niso utemeljene. S prvim pritožbenim ugovorom tožeča stranka napada ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje o obstoju terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 60.575,83 EUR. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je protispisna pritožbena navedba, da je tožena stranka ves čas predmetnega pravdnega postopka enotno trdila in zatrjevala, da tožnici ne dolguje ničesar in da je svoje obveznosti izpolnila že ob vložitvi predloga za izvršbo oziroma tekom sodnega postopka. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala materialnopravni oziroma izvenpravdni pobot, podredno pa procesni pobot. Pravilno je zaključilo, da navedeno pomeni, da je s tem, ko je svojo nasprotno terjatev uveljavljala v obliki materialnopravnega pobota, ki se lahko uveljavlja le brezpogojno, konkludentno priznala terjatev tožeče stranke.2 Takšno stališče sta zavzeli tako pravna teorija kot sodna praksa,3 in sicer, da se trditve o uveljavljanju izvenpravdnega pobota izključujejo s trditvami o nenastanku ali prenehanju tožbene terjatve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve in se tožena stranka v konkretnem primeru ne more več utemeljeno sklicevati, da je terjatev prenehala na drug način, to je s plačilom, kot zatrjuje.

9. Sicer niso pravilne navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je tožena stranka svoje trditve o tem, da je za vtoževano obdobje tožeči stranki dolgovala le 95.700 EUR (z že vključenim DDV), podala prepozno, saj je te trditve podala na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče pa je za vložitev naslednjih pripravljalnih vlog obema strankama določilo rok. Zato niso ne predložena konta kartica, niti nadaljnje trditve v zvezi z različnimi zneski poplačil prepozne. So pa glede na zgoraj navedeno stališče neutemeljene. Tožena stranka je še v četrti pripravljalni vlogi zatrjevala, da uveljavlja pobotni ugovor. Sodišče prve stopnje se zato pravilno ni spuščalo v razjasnjevanje obstoja terjatve tožeče stranke po temelju in višini, ampak je pravilno štelo, da je dokazano, da njena terjatev v višini 60.575,83 EUR obstoji4 in so vse pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri neutemeljene.

10. Drugi pritožbeni ugovor tožene stranke se nanaša na dokazno oceno sodišča v zvezi z dvema izvedenskima mnenjema sodnega cenilca in izvedenca gozdarske stroke M. U., pri čemer je sodišče upoštevalo njegovo izvedensko mnenje z dne 31. 10. 2017, ki sta ga predložili obe pravdni stranki (prilogi A 28 in B 239), izrecno se do njegovega izvedenskega mnenja z dne 11. 2. 2017, ki ga je predložila tožena stranka (priloga B 238) ni izreklo, a so ugotovitve izvedenca v dveh (drugih) postopkih, kjer je izvedenski mnenji izdelal, identične. Sodišče prve stopnje je izvedenski mnenji pravilno upoštevalo kot del trditvene podlage obeh strank. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da računovodske in odvetniške storitve ter stroški dela zaposlenih pri toženi stranki ne predstavljajo direktno in v celoti opravil sanitarne sečnje in drugih nujnih del. Po vpogledu v izvedensko mnenje (prilogi A 28 in B 239), ki ga obe stranki v pritožbi in odgovoru na pritožbo različno tolmačita, iz 3. točke izhaja, da večina opravil računovodskega servisa, dela U. L. in I. G. ter storitev odvetniške pisarne, ni povezana s sanitarno sečnjo, del opravil pa je take narave, ki je posredno povezan s sanitarno sečnjo oziroma je posledica takšne sečnje. V 9. točki je izvedenec svoj odgovor ponovil in navedel, da so dela oziroma stroški odvetniških in računovodskih storitev ter stroški dela navedenih oseb, stroški, ki so posledica izvedbe sanitarne sečnje in tudi redne sečnje, a nikakor vsi navedeni stroški ne odpadejo na sanitarno sečnjo in nujna dela. Sodišče prve stopnje zato preostalih stroškov (razen stroškov upravljanja in poseka ter spravila lesa) skladno z izvedenskim mnenjem pravilno ni priznalo, saj je bila tožena stranka tista, ki je bila v konkretnem primeru dolžna za vsak posamezni strošek, naveden v petih spornih računih, dokazati, da je bil potreben in koristen za sanitarno sečnjo in nujna opravila, pa je svoj dokazni predlog po postavitvi izvedenca gozdarske stroke umaknila. Čeprav bi bilo iz posameznih računov sklepati, da bi se določeni stroški, npr. popravilo ceste (priloga B 124), čiščenje ceste (priloga B 129), čiščenje ceste in sanacija udora ceste K. (priloga 146), čiščenje cest, ograja, žaganje hlodovine – most (priloga B 166), lahko nanašali tudi na izvedbo sanitarne sečnje in drugih nujnih del, bi morala tožena stranka to dokazati z izvedencem, predvsem pa, da so ti stroški nastali v vtoževanem obdobju od januarja do maja 2014. Pritožbene navedbe so tudi v tem delu neutemeljene.

11. Ob povedanem je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, trpi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške in sicer znaša nagrada za postopek 670,40 EUR, materialni stroški 20 EUR, skupaj 690,40 EUR. 22 % davek na dodatno vrednost znaša 151,88 EUR, vse skupaj 842,28 EUR.

1 Prim. VSRS sodba III Ips 166/2007 in sklep II Ips 125/2004, prim. tudi Tadeja Zima Jenull: Materialnopravni in procesni vidiki pobota, MP, Pravosodni bilten 2/2017, str. 117, točka 3.4. 2 17. in 18. točka obrazložitve. 3 Prim. zgoraj navedeni članek Tadeje Zima Jenull, točka 3.3., prim. tudi VSRS sodba III Ips 166/2007 in VSL sodba I Cpg 580/2017. 4 24. točka obrazložitve.