Jedro

Kolektivni delovni spor po 7. tč. 6. čl. ZDSS (v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata) lahko po 2. odst. 47. čl. ZDSS sproži le tisti sindikat, ki mu pristojno ministrstvo ni priznalo rezprezentativnosti sindikata po Zakonu o reprezentativnosti sindikatov. Za vložitev predloga je upravičen le tisti, ki je subjekt razmerja, za katero gre in s tem tudi udeleženec postopka v materialnem smislu. Če vloži predlog neupravičena oseba, ga sodišče kot nedovoljenega zavrže. O tem sodišče odloči s sklepom, proti kateremu je dopustna pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog, da se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02049/00001/2004-004z dne 20.4.2004, s katero je Policijskemu in uslužbenskemu sindikatu Slovenije določil reprezentativnost v dejavnosti javna varnost, zakonitost in red, zavrglo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje predlagatelj zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče najprej odločiti o tožbi zaradi hrambe statuta in iz tega vidika je tudi zahteva za začasno zadržanje izvajanja odločbe utemeljena.

Predlaga pa tudi, da sodišče odloči o tožbi zaradi hrambe Statuta. Če bi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani odločilo s sklepom opr. št. Kd 6/2004 tudi o tej tožbi, ne pa samo o drugem in tretjem predlogu, bi lahko ugotovilo, da je odločba, o kateri je odločalo, nična.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predlagatelj kolektivnega spora Policijski sindikat Slovenije, ki ga je sprožil po 7. tč. 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS). Po citirani zakonski določbi gre za posebno vrsto kolektivnega spora v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata. Pogoje za priznanje statusa reprezentativnosti sindikata določa Zakon o reprezentativnosti sindikata (Ur.l. RS št. 13/93 - v nadaljevanju ZRS). Po 10. členu citiranega zakona reprezentativnost sindikata, ki deluje na območju države, ugotavlja z odločbo minister, pristojen za delo, medtem ko reprezentativnost sindikata v podjetju ali zavodu sprejme delodajalec. Vsebinski pogoji za določitev reprezentativnosti pa so določa zakona o reprezentativnosti sindikata v 6. do 9. členu.

Zakon določa tudi, da je za spore v zvezi z navedenimi odločitvami zagotovljeno sodno varstvo v postopku pred sodišči, pristojnimi za spore iz delovnih razmerjih, kar pa pomeni, da je ta spor treba v skladu s 7. tč. 6. člena ZDSS obravnavati kot kolektivni delovni spor. Za te spore pa veljajo drugačna pravila kot za individualni delovni spor.

Predlog za uvedbo postopka v zvezi z reprezentativnostjo sindikata lahko po 2. odstavku 47. člena ZDSS vloži le tisti sindikat, za katerega minister z odločbo ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev za določitev reprezentativnosti, kar pomeni, da spora v zvezi z reprezentativnostjo sindikata ne more sprožiti nek drugi sindikat, ki se z odločitvijo pristojnega ministra ne strinja. Takemu sindikatu daje zakon pravico do sodnega varstva tudi v primeru molka organa. Če pristojni minister v roku dveh mesecev ne odloči o vloženi zahtevi sindikata, ki zahteva reprezentativnost, se po 3. odstavku 47. člena ZDSS smiselno uporablja določba 32. člena, ki določa, da se v takem primeru sproži spor, kot da bi bila sprejeta negativna odločitev.

Zakonska presumcija negativne odločitve daje takemu sindikatu v primeru molka organa pravico sprožiti kolektivni spor, v katerem bo zahteval odločitev sodišča, da nadomesti izostalo odločbo ministra. Tudi pravice do sproľitve spora v pri molka organa nima tisti sindikat, ki ni sodeloval v postopku v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata, ampak samo tisti, ki je zahteval izdajo odločbe pristojnega ministra po 10. členu ZRS.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi 44. člena ZDSS po predsedniku senata, brez naroka, predlog za sprožitev obravnavanega kolektivnega spora zavrglo, saj je ugotovilo, da predlagatelj - Policijski sindikat Slovenije - PSS ni upravičen za izpodbijanje odločbe, s katero je bilo drugemu sindikatu podeljen status reprezentativnosti.

Z navedenimi pravnimi zaključki soglaša tudi pritožbeno sodišče. Kolektivni delovni spor po 7. tč. 6. člena ZDSS (v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata) lahko po 2. odstavku

47. člena sproži le tisti sindikat, ki mu pristojno ministrstvo ni priznalo reprezentativnosti sindikata po zakonu o reprezentativnosti sindikata. Iz navedene pravne ureditve jasno izhaja, da je za vložitev predloga upravičen le tisti, ki je subjekt razmerja, za katero gre in s tem tudi udeleženec v postopka v materialnem smislu. Če vloži predlog neupravičena oseba, ga sodišče kot nedovoljenega zavrže. O tem sodišče odloči s sklepom, proti kateremu je dopustna pritožba. Enako ureditev vsebuje tudi 22. člen Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86), ki določa, kako postopa nepravdno sodišče, če predlog vloži neupravičena oseba. Tudi nepravdni postopek, za katerega veljajo precej podobna načela postopka kot v postopku pred delovnimi sodišči za reševanje kolektivnih delovnih sporih, se začne na predlog ali po uradni dolžnosti za obravnavanje razmerij, pri katerih je poudarjen javni interes. Nepravdno sodišče pa ne odloča o utemeljenosti tožbenih zahtevkov, ki so jih postavile stranke, kar je značilno za pravdni postopek in tudi za individualne delovne spore, v katerih veljajo tudi določbe pravdnega postopka, ampak ureja razmerja med prizadetimi osebami, ki so udeleženci postopka. To pa velja tudi za kolektivne delovne spore, saj sodišče v teh sporih odloča o kolektivnih delovnih razmerjih, ki so tisti del delovnega prava, ki ureja kolektivne pravice in pravna razmerja, v katerih so udeleženi kolektivni predstavniki delavcev in delodajalcev. Zato so tudi določbe ZDSS, ki v posebnem poglavju urejajo pravila, ki veljajo za te spor, precej podobne določbam zakona o nepravdnem postopku. Glede na navedeno ureditev je predsednica senata zato, ker je spor sprožila neupravičena oseba, predlog pravilno s sklepom zavrglo.

Ni tudi utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni odločilo o tožbi zaradi hrambe statuta. Delovno socialno sodišče v Ljubljani se je s sklepom R 25/2004, z dne 20.5.2004 izreklo za stvarno in krajevno nepristojno za reševanje tovrstnega spora in zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču RS v Ljubljani. Da je za spor v zvezi s hrambo statuta podana pristojnost upravnega in ne delovnega sodišča, pa je pritožbeno sodišče že odločilo v sklepu VDSS opr. št. Pdp 151/99, z dne

12.2.1999, v zvezi s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kd 246/98, z dne 4. 1. 1999. Glede na navedeno pravno ureditev v 2. in 3. odstavku 47. člena ZDSS, ki določa, kdo lahko vloži predlog za sprožitev kolektivnega spora v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.