Jedro

Če sodišče ugotovi, da eden od elementov odškodninske obveznosti ni dokazan (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda), je dokazovanje ostalih brez pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu tožena stranka plača odškodnino v znesku 5.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je uveljavljal 1.500.000,00 SIT odškodnine iz naslova izgubljenega dobička, 3.500.000,00 SIT pa iz naslova negmotne škode zaradi pri njem opravljene hišne preiskave.

Zoper tako sodbo se je pritožil tožnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ocenjevalo priče brez njihovega zaslišanja. Zavrnilo je izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika, čeprav bi lahko izpovedal, da je prijavo dala njegova bivša žena, s katero je bil v slabih odnosih. Povedal bi tudi o svojih duševnih bolečinah, pradvsem pa o strahu, kako bo preživljal svoje otroke. Sodišče je zaslišalo samo M. L.. Tožnik meni, da ni bilo utemeljenega suma, da ima orožje. Priča je izpovedala, da naj bi puško videli ali o njej slišali L. B., A. J., J. M., Z. M. in drugi, vendar niso bili zaslišani na sodišču. Tožnik meni, da sta bila utemeljen su in s tem podlaga za hišno preiskavo podana na osnovi vaških govoric. Navaja še, da je sodišče prve stopnje tožnikove dokazne predloge zavrnilo brez obrazložitve.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, svojo odločitev pa v celoti obrazložilo, ne da bi pri tem storilo katero od bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Sodišče druge stopnje tako sledi razlogom sodišča prve stopnje o tem, da je bila hišna preiskava pri tožniku opravljena v skladu s takrat veljavnimi določbami Zakona o prekrških (ZP, Ur. l. SRS, št. 25/83 - 5/93, in RS, št. 10/91 - 66/93) in Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94), policisti PP Cerkno pa ne pri predlaganju uvedbe postopka o prekršku ne pri pridobitvi odredbe o hišni preiskavi niso ravnali protipravno. Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti podani vsi njeni elementi, in sicer protipravno ravnanje, škoda in vzročna zveza ter krivda oškodovalca. Kolikor sodišče ugotovi, da eden od teh ni podan, zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen in je nadaljnji dokazni postopek nepotreben. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na podlagi vpogledanih listin, vsebovanih v spisu sodnika za prekrške v Idriji, in na izpovedi priče M. L.. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ocenjevalo priče, ne d bi jih zaslišalo. Osebe B. S., L. B., A. J. idr., ki jih sodišče prve stopnje navaja v obrazložitvi, v pravdi niso sodelovale kot priče niti ni sodišče prve stopnje ocenjevalo resničnosti njihovi izjav, temveč je le povzelo poročilo policije, ki vsebuje tudi obvestila, pridobljena od teh oseb. Tožnik ni ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi navajal, da te osebe obvestil sploh niso dale ali da so jih policisti pridobili na nedovoljen način Medtem pa je za dopustnost odreditve hišne preiskave brez pomena, ali je vsebina teh obvestil resnična, ali je bilo pri preiskavi orožje najdeno in da je bil postopek o prekršku kasneje ustavljen. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo razliko med dokazanostjo in verjetnostjo kot dvema različnima stopnjama prepričanosti organa, ki vodi postopek, o odločilnih dejstvih. Obrazložilo je tudi, da je za odreditev hišne preiskave potrebna verjetnost, da se bodo pri njej našli predmeti, ki bi lahko bili pomembni za postopek (1. odstavek 145. člena ZP), ter s čim je bila ta verjetnost izkazana. Izkazana je prav z obvestili zgoraj navedenih oseb, da so orožje bodisi videle pr tožniku bodisi jim je sam povedal, da ga ima, in kje v hiši se nahaja s tem pa je zadoščeno kriterijem določne izrazljivosti, specifičnosti in konkretiziranosti odločilnih dejstev. Tako je neutemeljena pritožbena trditev, da je bila hišna preiskava odrejena le na podlagi vaških govoric. Sodišče druge stopnje le še dodaja, da Zakon o prekrških pojma utemeljenega suma ne pozna. Sam predlog za uvedbo postopka o prekršku bi bil protipraven le, če bi bilo dokazano, da gr za šikaniranje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno kot nepotrebno zavrnilo zaslišanje tožnika. Hišna preiskava niti ni bila odrejena zgolj na podlagi prijave njegove bivše žene. Ker pa je sodišče izključilo protipravnost ravnanja organov za notranje zadeve, tudi ni bilo potrebno ugotavljati, ali je tožniku nastala škoda. Prav tako ni bilo potrebno zaslišanje priče D. F. o tem, da je bil tožnik pri njem dne, ko mu je bila očitana posest orožja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo pojem posesti orožja in da ni pomembno, kje se je tožnik času očitane mu storitve prekrška nahajal ter ali je imel orožje pri sebi. Drugih dokazov, razen spisa Sodnika za prekrške v Idriji, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo, pa tožnik niti ni predlagal. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.