Jedro

Tožena stranka je prevzela poroštvo za vse pogodbene (in izvenpogodbene) obveznosti družbe T. d.o.o. do N. d.d., ki so ali še bodo nastale. Takšno izjavo je tožena stranka lahko podala, saj je na podlagi 2. odstavka 1001. člena ZOR poroštvo mogoče prevzeti tudi za določene bodoče obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča, opr. št. I 320/2001 z dne 28.5.2001, ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter toženi stranki v plačilo naložilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 57.692,00 SIT, vse v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča razveljavi in tožeči stranki v plačilo naloži pravdne stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba napačna zlasti iz materialnopravnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je menično izjavo štelo za pravni akt, s katerim se je tožena stranka zavezala jamčiti za podjetje T. d.o.o., to izjavo štelo za poroštevno izjavo. Ta ugotovitev pa je napačna, ker je menična izjava povsem nejasna in protislovna, poroštvo pa mora biti jasno in nedvoumno. Prav tako je poroštvo povsem nedoločeno po obsegu in višini jamčevanja, saj naj bi krilo vse obveznosti (sedanje in bodoče) iz kateregakoli pogodbenega in izvenpogodbenega naslova. Tak obseg pa je v izrazitem nasprotju s

1001. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki v drugem odstavku določa, da je mogoče poroštvo prevzeti le za določeno bodočo obveznost. V tem primeru pa prevzete obveznosti niso določene in so nastale po izstavitvi menične izjave. Nenazadnje je tudi tožeča stranka izjavila, da ni bilo nobenega poroštva. Glede na navedeno se zastavlja vprašanje temelja zaveze tožene stranke. V konkretnem primeru je menica kavzalni papir, kar pomeni, da mora za nastanek menične izjave obstajati temeljni posel, ki je v obravnavanem primeru lahko samo poroštvo. Poroštvo pa že iz navedenih razlogov ni nastalo, saj gola menična izjava za menično zavezo ne zadošča. Tožena stranka zato s tožečo stranko ni v nikakršnem pravnem razmerju. Navedena dejstva je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo.

Poleg tega je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z določbami

997. in 998. člena ZOR. Glede podobnih meničnih izjav se je opredelilo že Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. III Ips 138/98. Pisnost po mnenju revizijskega sodišča pomeni, da mora biti opredeljena tudi obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Po mnenju tožene stranke pa obveznosti tožene stranke niso bile točno opredeljene, saj izjava tožene stranke z dne 14.5.1998 nima nobenega podatka o tem, kakšne so njene obveznosti. V omenjeni revizijski sodbi se navaja, da tožena stranka z izstavitvijo bianko akceptnih nalogov ni mogla prevzeti neke povsem poljubne obveznosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da tožena stranka kreditne pogodbe z dne 14.5.1998 ni podpisala in da v tej pogodbi zavarovanje z menico družinskega člana ni bilo dogovorjeno, štelo, da se je toženka veljavno zavezala kot porok za plačilo vseh in vsakršnih bodočih obveznosti tožene stranke. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je menično izjavo pripravila tožeča stranka, jo je potrebno tolmačiti kot v primeru nejasnih določil, torej v škodo tožeče stranke. Prav tako si razlogi sodbe v odločilnih dejstvih nasprotujejo in so v nasprotju s spisno dokumentacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitve, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka, niso podane, prav tako pa tudi ne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da se je tožena stranka z menično izjavo z dne

14.5.1998 zavezala za poravnavo pogodbenih in izvenpogodbenih obveznosti družbe T. d.o.o. iz kateregakoli naslova in s tem tudi za poravnavo obveznosti te družbe po kreditnih pogodbah, sklenjenih s tožečo stranko dne 19.5.1999, 1.9.1999 in 31.1.2000. V pritožbi tožena stranka tem ugotovitvam oporeka in zatrjuje, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker njene menične izjave z dne

14.5.1998 ni mogoče šteti za poroštveno izjavo v smislu 998. člena ZOR, vendar pa se pritožbeno sodišče s pritožbenimi izvajanji tožene stranke ne strinja.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bilo v obravnavanem primeru v vseh zgoraj navedenih kreditnih pogodbah, ki sta jih sklenili družba T. d.o.o. in tožeča stranka, dogovorjeno zavarovanje z bianko lastno menico družinskega člana. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenim stališčem, da je v teh primerih tožena stranka lahko nastopala le kot porok in da je v razmerjih med izdajateljem menice in meničnim upnikom pomembno, za zavarovanje plačila katere obveznosti je bilo pooblastilo za izpolnitev menice dano, ker obveznost iz menice med njima ni abstraktna. Vendar pa ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da temeljnega posla v obravnavanem primeru ni, ker obveznosti v menični izjavi tožeče stranke niso jasno in določno opredeljene. Vsekakor je menično izjavo tožene stranke z dne 14.5.1998, v delu, ki govori o obveznostih, v zavarovanje katerih je tožena stranka menica izročila, potrebno po vsebini šteti za poroštveno izjavo. Pri tem pritožbeno sodišče samo pripominja, da pravna naziranja tožeče stranke, na katera opozarja pritožba, za odločitev v tej zadevi niso pomembna, saj sodišče na pravno podlago, ki jo navedejo stranke, ni vezano.

Temeljni posel, na katerega opozarja tožena stranka, tako v obravnavanem primeru predstavlja poroštvena izjava z dne 14.5.1998, s katero se je tožena stranka (kot porok) tožeči stranki zavezala, da bo poravnala obveznosti družbe T. d.o.o. iz kateregakoli pravnega naslova, in v ta namen tožeči stranki izročila bianko menico. Ta izjava tožene stranke je po oceni pritožbenega sodišča vsebinsko dovolj opredeljena, da je mogoče ugotoviti obseg obveznosti, za katere je bilo v konkretnem primeru poroštvo prevzeto. Kot izhaja iz te izjave, je tožena stranka dne 14.5.1998 prevzela poroštvo za vse pogodbene (in izvenpogodbene) obveznosti družbe T. d.o.o. do N. d.d., ki so ali še bodo nastale. Takšno izjavo je tožena stranka lahko podala, saj je na podlagi 2. odstavka 1001. člena ZOR poroštvo mogoče prevzeti tudi za določene bodoče obveznosti. Na to zakonsko določbo sicer opozarja že tožena stranka v pritožbi in zatrjuje, da v poroštveni izjavi z dne 14.5.1998 njene obveznosti sploh niso določene, zato takšna izjava ni v skladu z omenjenim določilom ZOR.

Pritožbeno sodišče se z navedenim ne strinja, saj je iz menične izjave tožene stranke z dne 14.5.1998 jasno razvidno, da se poroštvo razteza na vsa (izven)pogodbena razmerja med družbo T. d.o.o. in N. d.d.. Po mnenju pritožbenega sodišča je zahtevam omenjene zakonske določbe zadoščeno že z opredelitvijo strank pogodbenih razmerij, iz katerih izvirajo terjatve, za katere se poroštvo daje, in ni potrebno, da bi bila pri tem navedena tudi višina teh obveznosti. Na ta način so bodoče obveznosti, za katere je v skladu z 2. odstavkom

1001. člena ZOR mogoče prevzeti poroštvo, dovolj določno opredeljene.

Ker je menična izjava z dne 14.5.1998 v celoti sestavljena v pisni obliki, v izjavi pa je opredeljen tudi obseg obveznosti, za katere se zavarovanje daje, je zadoščeno tudi zahtevi po pisnosti poroštvene izjave, ki jo predpisuje 998. člen ZOR, in ki naj bi poroka varovala pred nepremišljenostjo. Pritožbenih očitkov, da je poroštvena izjava tožene stranke nejasna in nedoločena po obsegu jamčevanja ter kot taka neustrezna glede na določila ZOR, ki urejajo poroštvo, pa glede na vse obrazloženo ni mogoče sprejeti.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na določbo 100. člena ZOR, saj je iz vsebine menične izjave z dne 14.5.1998 tožene stranke jasno razvidno, glede katerih obveznosti je tožena stranka prevzela poroštvo. Z navedeno izjavo se je tožena stranka zavezala kot porok in sicer v obsegu, kot ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Če želi tožena stranka dokazati, da poroštvene obveznosti v takšnem obsegu, kot je bil ugotovljen, ni imela namena prevzeti, pa tega ni mogoče doseči s sklicevanjem na določbo 100. člena ZOR, temveč bi se tožena stranka v takšnem primeru lahko sklicevala kvečjemu na napake volje, ki bi jih morala uveljavljati v skladu z določili ZOR.

Menična izjava tožene stranke z dne 14.5.1998 torej ima vsebino, kakršno mora po določbah 997., 998. in 1001. člena ZOR imeti vsaka poroštvena izjava. Glede na to, da se je tožena stranka z njo kot porok zavezala poravnati tudi obveznosti družbe T. d.o.o. do tožeče stranke iz naslova kreditnih pogodb, ki so bile med njima sklenjene, in da obveznosti po teh kreditnih pogodbah niso bile v celoti poravnane, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, pravilna tako iz dejanskega kot materialnega vidika.

V pritožbi se tožena stranka sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. III Ips 138/98 in pri tem zavzeta pravna stališča, vendar pa je potrebno v zvezi z navedenim opozoriti, da so odločitve sodišč vselej vezane na okoliščine konkretnega primera in da iz vsebine omenjene sodbe ni razvidno, da bi sodišči obravnavali povsem identično dejansko stanje. Iz navedenih razlogov sklicevanje na razloge omenjene sodbe Vrhovnega sodišča RS ni utemeljeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, in svoje dejanske ter pravne zaključke ustrezno obrazložilo. Pri tem pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo nasprotij v razlogih sodbe in med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v tem postopku, ter med samimi listinami oziroma zapisniki.

Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom

165. člena ZPP), odločitev o tem pa je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.