Jedro

Podjetniško dejavnost sicer razumljivo spremlja riziko poslovnega neuspeha, vendar pritožnikovo hkratno zadolževanje v zelo kratkem času, pri več upnikih, zaradi izvedbe različnih poslovnih dejavnosti in v okviru različne pravne organiziranosti pritožnikovega poslovnega udejstvovanja, ki so vse po vrsti propadle v zelo kratkem časovnem obdobju (so končale v stečaju), predstavlja, gledano v celoti, prekomerno, negospodarno in nerazumno zadolževanje, kar je nasprotje od standarda vestnega in poštenega dolžnika iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na ugovor upnika A., d. o. o. (v nadaljevanju: Upnik) ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Dolžnik se je proti sklepu pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor proti odpustu obveznosti zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: zloraba pravice do odpusta obveznosti; tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik v zadnjih petih letih prevzemal obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem. Pri tem je upoštevalo tudi sosledje vseh pomembnih dogodkov (kar bo višje sodišče povzelo v nadaljevanju) in zaključilo, da je dolžnik ravnal nevestno oziroma nepošteno. Višje sodišče se strinja z nosilnimi razlogi sodišča prve stopnje, ne strinja pa se, da je že samo prevzemanje obveznosti do Upnika predstavljalo zakonski dejanski stan zlorabe pravice do odpusta obveznosti.

7. Pritožnik se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da najetje posojila pri Upniku pomeni ravnanje, ki ustreza zlorabi pravice do odpusta obveznosti. Pritožnik obširneje povzema odločbe višjega sodišča (Cst 495/2015, Cst 60/2011, Cst 541/2016, Cst 468/2017 in Cst 213/2017) in povzema skupen zaključek, da se Upnik ne more sklicevati na lahkomiselno in neodgovorno ravnanje dolžnika, če je v prvi vrsti sam ravnal neodgovorno in lahkomiselno. Pritožnik navaja, da Upnik pred sklenitvijo dveh časovno povezanih posojilnih pogodb ni preveril premoženjskega stanja stečajnega dolžnika, ki je bil porok za obveznosti M., d. o. o. (kasneje S., d. o. o.; v nadaljevanju: M., d. o. o.). Stečajni dolžnik že takrat ni imel pomembnega neobremenjenega premoženja (zlasti ne v višini posojenih zneskov), pa Upnik ni zahteval nobenega zavarovanja, čeprav bi povprečno poslovno skrbna oseba, kar Upnik je, saj se ukvarja z investiranjem denarja, verjetno zahtevala neko vrsto realnega zavarovanja (na primer vpis hipoteke na prvem mestu). Upnik ni preveril niti dolžnika M., d. o. o. niti stečajnega dolžnika kot poroka. Pritožnik nadalje navaja, da M., d. o. o. sploh ni iskala posojila, do njega je pristopil Upnik sam. M., d. o. o. pri banki takrat sploh ne bi dobila posojila, ker je bila ustanovljena malo pred tem (25. 1. 2016). Upnik se za poslovanje M., d. o. o. sploh ni zanimal, čeprav mu je pritožnik želel pokazati način poslovanja in organizacijo dela, temveč je samo želel podpisati posojilno pogodbo.

8. Pritožnik želi Upnika prikazati kot tistega, ki je ravnal neskrbno, ker je dal posojilo M., d. o. o., ki ga ni niti potrebovala, in si je pri tem zagotovil zgolj osebno zavarovanje pritožnika, kar očitno ni bilo zadosti. Vendar s tem višjega sodišča ne more prepričati. Da in zakaj (zaradi širitve prodajnega trga) je M., d. o. o. potrebovala denarna sredstva, je pritožnik sam pojasnil, ko je bil zaslišan kot stranka (zapisnik naroka z dne 14. 10. 2019). Dejstvo, da Upnik išče priložnosti za investiranje, ni nič neobičajnega in s tem pritožnik, če želi Upnika pred višjim sodiščem očrniti, ne more uspeti. Investiranje v gospodarsko družbo, tudi takšno kot je bila M., d. o. o. (pravkar ustanovljena gospodarska družba, katere namen je bil opravljanje spletne prodaje, poslovno svetovanje, prodaja in zastopanje kozmetičnih izdelkov in organizacija izobraževanja za podaljševanje trepalnic), predstavlja normalno gospodarsko dejavnost. Tako kot je na drugi strani pritožnikovo podjetniško udejstvovanje na dolžniški strani nekaj normalnega. Podjetnik lahko kapital za svoje podjetje zagotovi tako, da vanj vloži lasten kapital ali pa družbi zagotovi dolžniški kapital. In to je storil pritožnik, ki je nastopal kot družbenik in direktor M., d. o. o. ter porok za tako prevzete obveznosti družbe. V tem ni nič spornega. Kot izhaja iz dokaznega postopka, pa pritožnik Upniku pri tem tudi ni nič skrival, celo povabil ga je, da bi se o posojilu odločil šele na podlagi pregleda podjetja, pa ta tega ni storil. Da bi v tej (sklenitveni) fazi zadeve tekle nepregledno, Upniku prikrito, Upnik pravzaprav v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjeval. Tudi v zvezi s premoženjskim stanjem pritožnika ne. Ob takšnih okoliščinah pritožniku ni mogoče očitati nevestnega ali nepoštenega ravnanja, temveč opravljanje gospodarske dejavnosti, ki se je, kot se je izrazilo sodišče prve stopnje, izjalovila. Pritožnikov poslovni model, ki je temeljil na takojšnjem plačilu dobaviteljev in dolgih dobavnih rokih, se ni izšel. Pritožnik navaja, da se projekta spletne prodaje ni lotil nepremišljeno, naivno, v ozadju je bila ekonomska logika. Ker pa v tem postopku ni bilo treba odgovoriti na vprašanje realnosti pritožnikovega poslovnega modela spletne prodaje, to ne more biti pomembno. Na drugi strani pa za odločitev tudi ni odločilno ravnanje Upnika pri dajanju posojila. To bi bilo odločilno samo, če bi že pritožnikovo ravnanje pred tem predstavljalo zlorabo pravice do odpusta obveznosti, pa ni. Končno pa, ko pritožnik navaja, da se Upnik ni brigal za M., d. o. o. in pritožnika samega, to nikakor ne more držati. Priča B. C. je večkrat pojasnil, da je na predlog pritožnika on poiskal Upnika, ker mu je (pritožniku) zaupal, ker ga je poznal. Kot je pojasnil, je bilo posojilo dano zaradi osebe pritožnika, pritožniku je zaradi dolgoletnega poznanstva, prijateljstva zaupal, zato ga je tudi priporočil Upniku kot zanesljivega partnerja. Zato zatrjevana kršitev pravil postopka, ki jo izpostavlja pritožnik, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo pisno izjavo D. E. (ta naj bi povedala, kako je preverjala pritožnika in M., d. o. o.), ne da bi jo na dolžnikovo zahtevo zaslišalo, ni mogla vplivati na pravilnost odločitve; višjemu sodišču se do tega dela pritožbe ni bilo treba opredeliti več kot toliko (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP).

9. Za odločitev je bistveno naslednje. Sodišče prve stopnje je namreč v nadaljevanju pravilno upoštevalo vse okoliščine primera. Okoliščine, ki jih je povezalo v celoto, pa vseeno pokažejo, da je pritožnik v zadnjih petih letih pred uvedbo stečajnega postopka ravnal nevestno in nepošteno in to v obsegu, ki utemeljuje odločitev sodišča prve stopnje.

10. Pritožbeno ni prerekana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje glede pritožnikovega ravnanja po sklenitvi posojilnih in poroštvenih pogodb z Upnikom.

11. Pritožnik je kot zakoniti zastopnik M., d. o. o. in porok in plačnik (kot samostojni podjetnik) prvo posojilno in poroštveno pogodbo z Upnikom sklenil 5. 10. 2016 (130.000,00 EUR; odplačilni rok 12 mesečnih obrokov od 10. 5. 2017 do 10. 4. 2018). Drugo, prav tako posojilno in poroštveno pogodbo, je pritožnik kot zakoniti zastopnik M., d. o. o. in porok in plačnik (kot samostojni podjetnik) sklenil 3. 3. 2017 (50.000,00 USD, rok vračila do 15. 3. 2018).

12. M., d. o. o. je poplačala le del obresti. Glavnice ni plačala. Ker obveznosti ni mogla izpolniti, je pritožnik Upniku predlagal novo ureditev plačilne dinamike (7. 11. 2017). Upnik je proti pritožniku in M., d. o. o. sprožil izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine, v katerem se je pritožnik (tudi kot zakoniti zastopnik M., d. o. o.) branil z argumentom negativnega dejstva – da terjatev ne obstoji, da mu terjatev ni znana, niti mu ni znano, iz katerega pravnega naslova izhaja – nato pa je čez cca. pol leta v pravdnem postopku I Pg 28/2018 dne 29. 5. 2018 sklenil sodno poravnavo, po kateri je skupaj z M., d. o. o. dolžan Upniku plačati 200.000,00 EUR v desetih obrokih od 1. 12. 2018 do 1. 9. 2019. Na tej podlagi je bil ustavljen kazenski postopek, ki se je začel po Upnikovi kazenski ovadbi proti pritožniku. Pritožnik obveznosti kljub temu ni v ničemer izpolnil. Po podpisu sodne poravnave sta bili na pritožnikovemu solastnemu deležu ½ na nepremičnini, ki je bila sicer predhodno že obremenjena s hipoteko upnika banke X., d. d., na podlagi sklepov o izvršbi 21. 2. 2018 in 28. 5. 2018 vknjiženi še hipoteki za zavarovanje terjatev banke Y., d. d. in Republike Slovenije. Pritožnik ima sicer pravico v sodnih postopkih uporabiti pravna sredstva, kot se je izrazil, zaslišan na naroku, si je s tem kupoval čas, vendar način, na katerega je to storil, prestavlja zlorabo pravice, na kar je Upnik v ugovoru proti odpustu pravilno opozoril. Zlorabo pravice predstavlja tudi nasprotovanje očitno utemeljenim zahtevkom (prim. J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 103). Višje sodišče dodaja, da terjatev tudi v tem stečajnem postopku velja za ugotovljeno. Zato pritožbeno vztrajanje, da bi bil Upnik zadosti skrben, če bi si zagotovil zavarovanje na realnem, tj. nepremičnem pritožnikovem premoženju (natančneje: na solastnem deležu ½) z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, ne more prestati pritožbenega preizkusa. Pravzaprav prav nasprotno. Še sedaj, pred pritožbenim sodiščem, pritožnik jasno kaže nekritičen odnos do svojega ravnanja. Višje sodišče sicer razume, da pritožnik to uporablja kot obrambno sredstvo, s katerim skuša prepričati višje sodišče v svoj prav, vendar ne more biti uspešno očitanje Upniku, kaj vse si ni zagotovil, pa bi si moral (pri čemer v obligacijskem pravu veljata načeli vestnosti in poštenja [5. člen Obligacijskega zakonika – OZ] in dolžnosti izpolnitve obveznosti [9. člen OZ], na spoštovanje katerih s strani dolžnika se je Upnik upravičeno zanesel), ko hkrati na drugi strani sam navaja, da takrat nekega omembe vrednega neobremenjenega premoženja ni imel, prejemal je le plačo od 1.000,00 do 1.300,00 EUR, poleg tega potem ko je Upnik v pravdi vendarle dosegel izvršilni naslov, pritožnik svoje obveznosti ni izpolnil niti v najmanjšem delu, vmes je bila nepremičnina še dodatno obremenjena (v izvršilnem postopku). Nasprotno, medtem se je kot podjetnik še dodatno izdatno zadolžil in to v dobrega pol leta. Takšno ravnanje pritožnika v zvezi z uveljavitvijo terjatve, zlasti v povezavi s povedanim v nadaljevanju, pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti po generalni klavzuli iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

13. Pritožnik v ničemer ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da ko je skušal v dogovoru z Upnikom le-temu plačati obveznost tako, da bi družbi F., d. d. prodal poslovni delež v M. d. o. o. in z dobljeno kupnino poplačal Upnika, je namesto kupnine v denarju dobil delnice, ki so bile že obremenjene. Pa tega Upniku takrat ni razkril, kar je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Za takšen dogovor je Upnik izvedel šele v kasnejšem stečajnem postopku. Prej je od pritožnika dobil le prodajno pogodbo, ki je bila v večjem delu prekrita zaradi poslovnih skrivnosti. Prekrit je bil tudi del pogodbe, iz katerega je bilo razvidno, da pritožnik za prodani poslovni delež ne bo dobil denarja. Pritožnik z zastavljenimi delnicami Upnika ni mogel poplačati.

14. Vmes je pritožnik prevzemal še dodatne obveznosti, kot ugotavlja sodišče prve stopnje: pri G., d. o. o. se je kot porok zavezal za obveznosti druge pritožnikove gospodarske družbe, in sicer H., d. o. o. (9. 3. 2017; 53.000 EUR, terjatev je dokončno priznana v tem stečajnem postopku v višini 60.829,48 EUR, pod razveznim pogojem, če terjatev poravna H., d. o. o. - v stečaju); pri banki Z., d. d. se je kot samostojni podjetnik zavezal vrniti posojilo (14. 3. 2017; 20.000,00 EUR, terjatev je dokončno priznana v tem stečajnem postopku v višini 22.422,78 EUR); pri banki Y., d. d. (5. 4. 2017; 30.000,00 EUR); pri banki Z., d. d. se je osebno zavezal k vračilu posojila (19. 4. 2017; 35.000,00 EUR). Tudi zadnji terjatvi sta v tem postopku ugotovljeni.1 Pritožnik je pojasnil, da je s tem financiral poslovanje svojih drugih družb. Sredstva od G., d. o. o. so bila namenjena za H., d. o. o. zaradi odprtja restavracije v lokalu V. v M.; sredstva banke Z., d. d. (20.000,00 EUR) in banke Y., d. d. si je izposodil kot samostojni podjetnik, ker se je v tem času ukvarjal tudi z dejavnostjo ulične prehrane. Bil je imetnik J. franšize. Konkretno si je sredstva izposodil zaradi vzpostavitve enote v Ljubljani. Sredstva so bila porabljena za nakup osnovnih sredstev, preureditev prostorov, plačilo varščine, najemnin in drugih operativnih stroškov. Posojilo od banke Z., d. d. v višini 35.000,00 EUR je delno uporabil za pokritje manjšega osebnega kredita do banke X., d. d. ter za nakup stanovanjske opreme. Pritožnik tudi v pritožbi vztraja, da te obveznosti prikazuje kot nekakšne ločene obveznosti v smislu, da se Upnika ne tičejo, ter da jih je prevzemal zaradi drugih podjemov, drugih obveznosti, kot je ta, ki jo ima do Upnika. Vendar je takšno pravno naziranje po prepričanju višjega sodišča zmotno. Višje sodišče poudarja, da ugotovljeno dejansko stanje pokaže, da se je dolžnik v zelo kratkem obdobju izdatno zadolžil kot podjetnik in potrošnik, pri tem pa so posli vsi po vrsti propadli, kar pokaže na negospodarno prevzemanje dodatnih obveznosti. Tako je pritožnik na zaslišanju na primer glede lokala v Ljubljani za izvajanje J. franšize pojasnil, da je lokal nastavil, vendar nikoli ni začel obratovati. In to dodatno zadolževanje je bilo izvedeno v času, ko je bil že dolžan izpolniti izdatno obveznost do Upnika. Pritožnik tudi višjega sodišča ni uspel prepričati, da takšno zadolževanje ni bilo nesorazmerno. V tej fazi ni šlo več zgolj za izjalovitev poslovnega podjema, temveč za negospodarno zadolževanje. Povedano drugače. Podjetniško dejavnost sicer razumljivo spremlja riziko poslovnega neuspeha, vendar pritožnikovo hkratno zadolževanje v zelo kratkem času, pri več upnikih, zaradi izvedbe različnih poslovnih dejavnosti in v okviru različne pravne organiziranosti pritožnikovega poslovnega udejstvovanja, ki so vse po vrsti propadle v zelo kratkem časovnem obdobju (M., d. o. o., H., d. o. o. in dolžnik so končali v stečaju, nič bolje tudi ni z družbo J. d. o. o., kot izhaja iz pritožnikih trditev), predstavlja, gledano v celoti, prekomerno, negospodarno in nerazumno zadolževanje, kar je nasprotje od standarda vestnega in poštenega dolžnika iz prvega odstavka 399. člena ZFIPPIPP.

15. Višje sodišče je že v več podobnih zadevah odločilo, da brezplačno opravljanje funkcije direktorja v kapitalski družbi predstavlja odpoved premoženjski pravici, to je pravici do plačila za opravljeno delo (VSL sklepi Cst 161/2017, Cst 494/2017, Cst 88/2018). Dolžnik bi z začetkom postopka osebnega stečaja upraviteljico in sodišče moral obvestiti, da opravlja funkcijo direktorja in za nadaljnje brezplačno opravljanje le-te pridobiti soglasje sodišča. Ker tega ni storil, je tudi to sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi kot razlog za zavrnitev predloga za odpust obveznosti. Dolžnik je kršil obveznosti iz tretje alineje 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP, kar je ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

16. Pritožnik sicer meni, da funkcije poslovodenja v J., d. o. o. ni opravljal brezplačno. Plačilo je bilo pogodbeno sicer dogovorjeno, vendar dejansko ni bilo izvedeno, ker niso nastopila tista dejstva, ob nastopu katerih je bil po Pogodbi o poslovodenju z dne 10. 10. 2017 upravičen do plačila; to je, da bilančni dobiček preseže 7.000,00 EUR (upravičen bi bil do plačila 12 % bilančnega dobička, upravičen pa je bil tudi do povračila stroškov). V letu 2017 je bilančni dobiček znašal 463,54 EUR, leto kasneje 3.173,88 EUR, družba od sredine 2018 ne posluje več (sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je pritožnik poslovodja tudi v času odločanja sodišča). Družbenici te družbe v času sklenitve Pogodbe o poslovodenju sta bili takratna pritožnikova življenjska partnerka in njena sestra. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da dejanska okoliščina, da družba sploh ni več poslovala od sredine leta 2018, ni odločilnega pomena. Pritožnik je bil poslovodja in bi moral za nadaljnje brezplačno opravljanje funkcije direktorja prositi za soglasje sodišča. Pogodba o poslovodenju pa je bila takšna, da je pritožnik funkcijo poslovodje le _de iure_ opravljal brezplačno, saj je bila družinska družba v smislu, da sta jo obvladovala in financirala pritožnik in njegova bivša žena.

17. Višje sodišče se strinja z ugotovitvijo, da pritožnik s tem, ko ni prijavil, da spada premoženje v družbi J., d. o. o. v skupno premoženje, ni podal popolnega seznama premoženja, kar je prav tako ugovorni razlog proti odpustu obveznosti (2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP) in skupaj z zgoraj povedanim tvori zadostno podlago za odločitev sodišča. Četudi je bila družba ustanovljena s kapitalom, ki ga je pritožnikovi takratni ženi in njeni sestri podaril njun brat, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pritožnikov prispevek v tej družbi. Pritožnik je bil njen poslovodja in je vodil njene posle. Družba je, kot pritožnik sam navaja, izkazala bilančni dobiček v dveh letih. Pritožnik v družbo ni prispeval samo delo (poslovodenje), temveč je v posel vložil tudi lastna sredstva. Za potrebe družbe je kot samostojni podjetnik pri banki banki Z., d. d. in banki Y., d. d. v marcu in aprilu 2017 najel posojilo v skupni višini 50.000 EUR, ki je bilo uporabljeno za nakup osnovnih sredstev, plačilo najemnin, varščin ... Pravilno je torej ugotovilo sodišče prve stopnje, da je pritožnikova žena v posel investirala osnovni vložek za ustanovitev, pritožnik pa svoje delo in sredstva. Družba J., d. o. o. je bila ustanovljena leta 2017 (na najemanje posojila pri Upniku in ostalih upnikih prav v tem časovnem obdobju je višje sodišče zgoraj že opozorilo), kar je bilo v času trajanja zakonske zveze, ki je trajala od 2008 do 2018. Sodišče prve stopnje je 56. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR pravilno uporabilo. Prišlo je do tako imenovanega pomešanja premoženja. V skupno premoženje zakoncev spada tudi morebitno vlaganje v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, če gre za vlaganje dela ali sredstev, ki jih lahko štejemo v skupno premoženje. V tem primeru v skupno premoženje spada vrednost skupnih vlaganj v posebno premoženje zakonca, ki so bila izvedena iz skupnih sredstev v času zakonske zveze (prim. sklep VSL I Cp 1380/2015). In končno, da so razlogi sodišča tudi v tem delu pravilni, kaže pritožnikovo podredno stališče, da sicer dopušča tudi pravilnost upraviteljičinega stališča, da je njegov delež v tej družbi 25 %, kar pa zanj, tako navaja, itak ni pomembno, saj poslovni delež ni nič vreden.

18. Višje sodišče je odgovorilo na tisti del pritožbenih navedb, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Višje sodišče dodaja, da iz pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev izhaja, da ima pritožnik ugotovljene terjatve v višini 498.700,65 EUR; seštevek obveznosti do finančnih upnikov (z. št. 10, 22-1, 23-1. 24, 26-1, 26-2, 26-3, 27 končnega seznama sklepa o preizkusu terjatev) znaša 459.588,90 EUR.