Jedro

Zmotno je stališče toženke, da je v okoliščinah konkretnega primera potrebno uporabiti definicijo poškodbe pri delu, kot jo opredeljuje ZPIZ-2 in ne ZPIZ-1. Za pravno kvalifikacijo vzroka telesne okvare je odločilen predpis, veljaven v času, ko je prišlo do poškodbe. V okoliščinah konkretnega primera torej ZPIZ-1. ZPIZ-2 za poškodbe, nastale v času veljavnosti ZPIZ-1, ni mogoče uporabiti. Prehodne določbe ZPIZ-2 vzroka telesne okvare ne urejajo retroaktivno drugače kot ZPIZ-1. Torej da bi poškodbo, za katero je ugotovljeno, da je nastala pri delu, bilo mogoče od uveljavitve ZPIZ-2 dalje s 1. 1. 2013 šteti, da gre za poškodbo izven dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna na račun prvostopenjska sodišča v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožničine stroške odgovora na pritožbo v višini 107,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti odpravilo zavrnilni odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 3. 2015 in ... z dne 8. 9. 2015 (I. tč. izreka) ter tožnici priznalo pravico do invalidnine za 60 % telesno okvaro zaradi posledic poškodbe pri delu od 1. 6. 2014 dalje v višini 66,32 EUR z nadaljnjimi uskladitvami (II. tč. izreka). Toženo stranko je hkrati zavezalo, da v 15 dneh na račun prvostopenjska sodišča plača 369,86 EUR tožničinih stroškov postopka.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo v smeri stroškovne zavrnitve zahtevka, oziroma podrejeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ni sporno, da je pri tožnici podana 60 % telesna okvara (TO), nastala 31. 7. 2013 zaradi poškodbe na poti z dela dne 15. 12. 2011, sporna pa je pravna podlaga za določitev vzroka tako ugotovljene TO. Postopek za uveljavitev pravice do invalidnine za TO se pričel 13. 11. 2014, tedaj pa je od 1. 1. 2013 že veljal ZPIZ-2. Zadeve zato ni mogoče reševati po prehodnih in končnih določbah 389. ali 390. člena ZPIZ-2. Z razlago 3. odst. 403. člena ZPIZ-2 se ne strinja. Ta določba ne omogoča uporabe 63. člena ZPIZ-1. TO, ki je ZPIZ-2 več ne ureja, je mogoče upoštevati le, če je posledica poškodbe pri delu, kot jo opredeljuje 1. ali 2. alineja 1. odst. 66. člena ZPIZ-2. Iz navedene določbe izhaja, da se poškodba na poti na delo in z dela šteje za poškodbo pri delu le v primeru, da delodajalec organizira prevoz svojih zaposlenih na delovno mesto ali nazaj, ne pa v primeru redne poti na delo in z dela, kot je urejal ZPIZ-1. Tožničine poškodbe zato ni mogoče obravnavati po 2. alineji 1. odst. 66. člena ZPIZ-2 in se ne more šteti za poškodbo pri delu, saj je vzrok nastanka ugotovljene 60 % TO lahko le posledica poškodbe izven dela.

3. Tožnica v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo. S stališčem tožene stranke glede interpretacije materialnega prava se ne strinja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo leta 2011, ko je še veljal ZPIZ-1 in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je vzrok 60 % TO poškodba pri delu, kot so jo opredeljevali predpisi, veljavni v času škodnega dogodka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo preizkusilo v mejah pritožbenega razloga in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP). Ugotavlja, da je izpodbijana ugoditvena sodba o priznani pravici do invalidnine v višini 66,32 EUR mesečno od 1. 6. 2014 dalje za 60 % TO zaradi posledic poškodbe pri delu, izdana ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

6. Za pritožbeno rešitev zadeve je odločilno, da je pri tožnici od 31. 7. 2013 ugotovljena 60 % TO, kot posledica poškodbe, zadobljene na poti z dela dne 15. 12. 2011. Teh dejstev, razen pravne kvalifikacije vzroka TO, tožena stranka niti ne prereka. Pritožuje se izključno zaradi presoje sodišča, da je vzrok TO poškodba pri delu, saj meni da je v okoliščinah konkretnega primera potrebno uporabiti definicijo poškodbe pri delu, kot jo opredeljuje Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-2) in ne ZPIZ-1. 7. Vendar je toženkino materialno pravno naziranje zmotno in zato nesprejemljivo. Pritožbeno sodišče je v dosedanji sodni praksi(3) , ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS(4) , že nekajkrat poudarilo, da je za pravno kvalifikacijo vzroka TO odločilen predpis, veljaven v času, ko je prišlo do poškodbe. V okoliščinah konkretnega primera torej ZPIZ-1. ZPIZ-2 za poškodbe, nastale v času veljavnosti ZPIZ-1, ni mogoče uporabiti. Prehodne določbe ZPIZ-2 vzroka TO ne urejajo retroaktivno drugače kot ZPIZ-1, oz. z veljavnostjo za nazaj. Torej da bi poškodbo, za katero je ugotovljeno, da je nastala pri delu, bilo mogoče od uveljavitve ZPIZ-2 dalje s 1. 1. 2013 šteti, da gre za poškodbo izven dela.

8. Vrhovno sodišče RS v zadevi z istovrstnim predmetom spora in enakim materialnopravnim vprašanjem izpostavlja tudi 9. odstavek 429. člena prehodne določbe ZPIZ-2. Ta do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov eksplicitno določa uporabo 143. do 149. člena ZPIZ-1, ki urejajo pravico do invalidnine za TO zaradi poškodbe pri delu in poklicne bolezen. Ker se na podlagi 429. člena ZPIZ-2 še vedno uporablja 145. člen ZPIZ-1, ki izrecno določa, da se invalidnina odmeri glede na vzrok TO v času njenega nastanka, je po stališču revizijskega sodišča pri ugotavljanju, ali gre za poškodbo pri delu ali ne, relevanten vzrok TO v času njenega nastanka, kar posredno odkazuje na uporabo definicije iz 63. člena ZPIZ-1, če vzrok nastane pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Prehodni določbi 3. odst. 403. člena in 9. odst. 429. člena ZPIZ-2, ki določata uporabo ZPIZ-1 le za poškodbo pri delu in poklicno bolezen, ne določata, da mora iti za poškodbo pri delu v skladu z novo definicijo po ZPIZ-2. Vzrok TO je potrebno na podlagi navedenih prehodnih določb ZPIZ-2 ugotavljati v skladu s predpisom, veljavnim v času, ko je prišlo do poškodbe pri delu, katere posledica je TO.

9. Zaradi predhodno obrazloženega, ko torej uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, niti v okoliščinah konkretnega primera ni odločilno sklicevanje na 389. ali 390. člen ZPIZ-2, je potrebno pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče je hkrati odločilo, da je tožena stranka v 15-ih dneh od prejema te sodne odločbe dolžna na račun prvostopenjska sodišča za tožničino zastopanje iz naslova brezplačne pravne pomoči povrniti 107,10 EUR(5) stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(3) Npr. sodbi Psp 649/2015 z dne 3. 3. 2016 ter Psp 453/2015 z dne 14. 1. 2016. (4) Sodba VIII Ips 206/2016 z dne 7. 2. 2017. (5) Kot je bilo pooblaščencu že priznano in odmerjeno s sklepom BPP 521/2016 z dne 2. 12. 2016.