Jedro

V postopku denacionalizacije stranka lahko razširja in dopolnjuje zahtevek samo v smislu premoženja, ki je predmet denacionalizacije, vendar pa mora biti obseg tega premoženja pravočasno zahtevan, to je do poteka roka iz 64. člena ZDen. Tudi če bi v obravnavanem primeru šlo za pritikline glavne stvari, določba drugega odstavka 18. člena ZDen še ne pomeni, da vračila pritiklin ni treba posebej zahtevati.

Izrek

I. Revizija se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 4. 2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Ptuj z dne 16. 6. 2005, s katerim je bila zavržena zahteva za denacionalizacijo zaplenjenega premičnega premoženja v k.o. A., k.o. B. in k.o. C. z dne 10. 6. 2005, v korist D.D. kot upravičenca. Zahteva je bila zavržena kot prepozna, ker ni bila vložena v roku iz prvega odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Ugotavlja, da so bile določbe 62. in 64. člena ZDen pravilno uporabljene. Pravilno je bilo ugotovljeno, da v zahtevi za denacionalizacijo, vloženi dne 11. 11. 1992, premičnine niso bile zahtevane. Tožnik brez podlage zatrjuje, da je zahtevek za premično premoženje nadomestil z listino, ki jo je priložil zahtevi za denacionalizacijo, saj so listine v denacionalizacijskem postopku namenjene izkazovanju pogojev za priznanje denacionalizacije, ne morejo pa nadomestiti izostanka zahtevka za določeno premoženje. Cenilni zapisnik z dne 5. 5. 1994, ki ga je tožnik predložil sodišču v dokazne namene z naknadno vlogo, je v tem postopku pravno nerelevanten. Upoštevanje tega cenilnega zapisnika ne bi moglo vplivati na drugačno presojo in na drugačno odločitev sodišča glede tega, ali je bil pravočasno postavljen zahtevek za vračilo podržavljenega premičnega premoženja.

3. Tožnik v pritožbi, sedaj reviziji, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ocenjevalo denacionalizacijski zahtevek njegovega pravnega prednika z dne 9. 11. 1992. Vlagatelj je v ta zahtevek vpisal med drugim, da zahteva denacionalizacijo „stanovanjsko – gospodarskega poslopja“. Sporni del zahtevka, ki se nanaša na premičnine, pa predstavlja pritikline in opremo tega stanovanjsko-gospodarskega poslopja. Ker je vlagatelj zahtevku priložil tudi zapisnik popisa zaplenjenih premičnin, je bil njegov namen popolnoma jasen - zahtevati denacionalizacijo nepremičnega in premičnega premoženja. Vloga za vrnitev premičnin ne bi smela biti zavržena, upravni organ bi moral pozvati vlagatelja na njeno dopolnitev. O zahtevku za vrnitev premičnin je bilo odločeno formalistično, če že ne birokratsko. Upravni organ je imel dvojna merila pri odločanju o zahtevku. Glede istega zahtevka je pri nepremičninah zahtevek obravnaval skupaj s prilogami kot celoto, glede premičnin pa so po ugotovitvah prvostopnega sodišča vse priloge oziroma dokazila nerelevantne. Z izpodbijano sodbo je bila zato kršena tudi njegova ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo, sedaj revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zahtevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1 obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po presoji revizijskega sodišča se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na določbe 62. člena ZDen, ki predpisujejo podatke, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo in listine, ki ji morajo biti priložene, ter na prvi odstavek 64. člena ZDen, v katerem je določen rok za vlaganje zahtev. Postopek za denacionalizacijo se začne in vodi po volji in na zahtevo stranke ter v okviru njenega materialnega zahtevka (prvi odstavek 61. člena ZDen). Zato je pristojni organ na zahtevek vezan in mora ravnati po njem.

9. V obravnavani zadevi izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, da zahteva za denacionalizacijo, ki je bila vložena 11. 11. 1992, med zahtevanim premoženjem premičnega premoženja ne navaja in se ne nanaša na premičnine, ki jih je tožeča stranka zahtevala z vlogo z dne 10. 6. 2005. V zadevi ne gre za nepopolno zahtevo za denacionalizacijo, da bi moral upravni organ pozivati vlagatelja k njeni dopolnitvi. V postopku denacionalizacije stranka lahko razširja in dopolnjuje zahtevek samo v smislu premoženja, ki je predmet denacionalizacije, vendar pa mora biti obseg tega premoženja pravočasno zahtevan, to je do poteka roka iz 64. člena ZDen. Ker je morala biti po določbi prvega odstavka 64. člena ZDen zahteva za denacionalizacijo, da bi bila pravočasna, vložena najkasneje v 24-ih mesecih po uveljavitvi ZDen (to je za fizične osebe do izteka 7. 12. 1993), je tožnik z vlogo z dne 10. 6. 2005 navedeni materialni prekluzivni rok zamudil. 10. Neutemeljen je revizijski ugovor, da naj bi bila s tem, ko je bil zahtevana vrnitev stanovanjsko gospodarskega poslopja, zahtevana tudi vrnitev premičnin, ki so bile podržavljene skupaj s poslopjem, ker da te premičnine predstavljajo pritikline navedenega poslopja kot glavne stvari. Po določbi drugega odstavka 18. člena ZDen pritikline, ki so bile podržavljene skupaj z glavno stvarjo, delijo usodo glavne stvari. Ne da bi se revizijsko sodišče spuščalo v to, ali gre v obravnavanem primeru pri podržavljenih premičninah sploh za pritikline, in tudi če bi to bile, pa določba drugega odstavka 18. člena ZDen še ne pomeni, da vračila pritiklin ni treba posebej zahtevati.

11. Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, tožniku ni bila kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

13. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.