Jedro

S svojimi izjavami ("takšno dejanje moje žene podpiram" in "sedaj so vrata odprta in bodo odprta tudi nadalje, če bo vse v redu, sicer bodo ponovno zaprta") in odklonitvijo mirne restitucije je toženec nedvomno pokazal, da kljub temu, da sam ni sam zamenjal ključavnice na vhodnih vratih hiše in tako tožniku odvzel posest, odobrava motilno dejanje in ga tudi sam šteje v svojo korist. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da je tudi napram tožencu mogoče utemeljeno zahtevati posestno varstvo v skladu z določili 75. do 80. čl. ZTLR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se ne dovoli sprememba tožbe in zavrnilo predlog za združitev obravnavane zadeve s postopkom, ki se vodi pod opr. št. II P 245/99. Nato je ugotovilo, da je toženec motil tožnika v posesti stanovanja v 2. nadstropju stanovanjske hiše na s tem, da je zamenjal ključavnico na vratih te hiše. V bodoče mu je prepovedalo takšna ali podobna motilna dejanja in mu naložilo, da povrne tožniku 164.047,56 SIT pravdnih stroškov. Del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja, je zavrnilo.

Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP/99).

Tožena stranka je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje opozarjala, da toženec ni pasivno legitimiran, zaradi česar je tožeča stranka tudi "razširila" tožbo na novo toženo stranko. Toženec motilnega dejanja ni storil, kot to pove tudi sodišče prve stopnje, v nasprotju s tem pa v izreku pod II. zapiše, da je toženec storil motilno dejanje. Gre za nasprotja med ugotovitvami in dispozitivom odločbe, med listinami in sodnimi navedbami, torej za pritožbeni razlog iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP/99. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj napačno zaključuje, da gre v konkretnem primeru za situacijo, ko je možno tožbo naperiti zoper tistega, v čigar korist je bilo dejanje storjeno in ki ima stvar v posesti namesto deposediranega. Dejanje, ki ga je storila Z.K., ni bilo v "korist" toženca in zaradi tega toženec ni pridobil posesti. Šlo je za njeno samostojno odločitev in ravnanje. Dejanje je storila po svoji volji in "v lastno korist" oziroma zaradi zavarovanja svojih lastninskopranvih upravičenj brez vednosti toženca (kot solastnica in stanovalka v objektu, v katerega je tožnik z nezakonito adaptacijo posegel preko vseh meja, ji povzročil škodo ter poškodoval tudi skupne dele objekta). Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek ali pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka se v svoji pritožbi sklicuje na določila novega ZPP/99, vendar pa se po njegovem 1. odst. 498. čl. v primeru, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih. Postopek se je končal s sklepom prve stopnje z dne 7.7.1999, ZPP/99 pa je začel veljati 14.7.1999 (503. čl.), torej pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve sklep prve stopnje presoja v skladu z določili ZPP/77. Bistvena kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77 naj bi bila po mnenju pritožnika podana, ker je sodišče kljub ugotovitvi, da je ključavnico na vratih hiše zamenjala toženčeva žena, ugotovilo (in tudi v izreku zapisalo), da je motilno dejanje storil toženec.

Pritožnik si torej "motilno dejanje" razlaga zelo ozko: zgolj zamenjavo ključavnice (samo izvršitev dejanja). Vendar pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa povsem jasno in pravilno obrazložilo, da motenje posesti izvrši ne le tisti, ki je dejanje sam storil, temveč tudi tisti, v čigar korist je bilo dejanje storjeno.

Če pa je tako, potem tudi ta z odklonitijo mirne restitucije poseže v posest drugega. Izrek sklepa torej ni v nasprotju z obrazložitvijo in tudi ne razlogi sklepa, s katerimi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je ključavnico zamenjala sicer toženčeva žena, da pa je tudi toženec motilec tožnikove posesti. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana, pa tudi ne druge iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 381. čl. ZPP).

V čem naj bi bilo dejansko pstanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, pritožnik, četudi ta pritožbeni razlog uveljavlja, ne pojasni, pritožbeno sodišče pa na to kršitev pazi le v okviru v pritožbi navedenih razlogov (365. čl. ZPP). Tudi iz tega razloga zato pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Končno pa ni podan niti uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. S svojimi izjavami ("takšno dejanje moje žene podpiram" na naroku dne 16.4.1999; "... so sedaj vrata odprta in bodo odprta tudi nadalje, če bo vse v redu, sicer bodo ponovno zaprta" na naroku dne 18.5..1999) in odklonitvijo mirne restitucije (na naroku dne 16.4.1999 je izjavil, da se mu ni zdelo potrebno, da bi tožniku omogočil vstop, kot že omenjeno, pa je kasneje opozoril še na možnost ponovnega zaprtja vhodnih vrat v hišo) je nedvomno pokazal, da kljub temu, da sam ni sam zamenjal ključavnice na vhodnih vratih in tako tožniku odvzel posest, odobrava motilno dejanje in ga tudi sam šteje v svojo korist. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da je tudi napram tožencu mogoče utemeljeno zahtevati posestno varstvo v skladu z določili 75. do 80. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Ker je torej pritožba tožene stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP).