Jedro

Pritrditi pa je pritožbi tožencev glede upoštevanja uspeha pri stroškovni odločitvi. Glede na več različnih zahtevkov tožnice zoper različna toženca, ki ju je zastopal isti odvetnik, in glede na različen uspeh strank pri sprejeti odločitvi je potrebno v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP upoštevati vse okoliščine primera ter sprejeti takšno stroškovno odločitev, ki ni zgolj matematična operacija, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična, sodišče prve stopnje pa tega ni storilo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka ugodi tako, da se za besedilom „in živina – škotsko govedo en bikec in dve telici“ dodajo še identifikacijske oznake le teh, in sicer „SI 14361045, SI 94400269 in SI 14592236“.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da glasi: Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti stroške prve tožene stranke v višini 757,91 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča na Ptuju št. 01100-6370422459, sklic 00 100-383-2018, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti stroške druge tožene stranke v višini 568,43 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča na Ptuju št. 01100-6370422459, sklic 00 100-422-2018, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Druga tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti stroške tožeče stranke v višini 699,91 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča na Ptuju št. 01100-6370422459, sklic 00 100-128-2018, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 6. 1. 2020 izdalo sodbo, s katero je naložilo drugi toženi stranki (v nadaljevanju drugi toženki), da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plača znesek 11.353,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2018 (I. točka izreka), ugotovilo obseg skupnega (premičnega) premoženja tožnice in prve tožene stranke (v nadaljevanju prvega toženca) ter njune deleže na le-tem (II. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku (III. točka izreka) in naložilo tožnici, da v roku 15 dni povrne stroške v znesku 705,64 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka), ter sklep, s katerim je dovolilo spremembo tožbe.

2. Tožnica s pravočasno pritožbo zoper uvodoma navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sodišče prve stopnje odločitve o zavrnitvi prvega dela tožbenega zahtevka zoper prvega toženca, ker naj tožnica pričakovane lastninske pravice prvega toženca ne bi uspela dokazati, ni obrazložilo, ni naredilo dokazne ocene in ni navedlo razlogov, ki so pripeljali do sprejete odločitve. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da so navedbe tožnice v tej smeri pomanjkljive, bi jo v okviru materialno procesnega vodstva moralo pozvati na dopolnitev. Odločitev glede povrnitve vlaganj v nepremičnino prvega toženca katastrska občina G. parcela 474 izpodbija z navedbami, da je bila lesena lopa zgrajena v času trajanja zveze med tožnico in prvim tožencem na nepremičnini slednjega, zato je tožnica upravičena le do obligacijskega zahtevka, sploh glede na vrednost objekta. Dejanska podlaga zahtevka po 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je dokazano povečanje premoženja na strani neupravičeno obogatenega in zmanjšanje premoženja na strani neupravičeno prikrajšanega. Sodišče prve stopnje tudi te odločitve ni obrazložilo, ni naredilo dokazne ocene in navedlo razlogov, ki so pripeljali do sprejete odločitve. Navaja še, da je izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na škotsko govedo neizvršljiva, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem kmetijske stroke in zavezalo prvega toženca k predložitvi identifikacijskih podatkov. Odločitev, da je dolžna tožnica povrniti stroške v korist proračuna RS, je po mnenju pritožbe prav tako zmotna, saj tožnica v predmetnem postopku ni ničesar prejela, le svoj delež ustvarjenega premoženja, prav tako pooblaščenka tožnice še ni priglasila stroškov službi za brezplačno pravno pomoč, ki bi odmerila stroške. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tudi toženca s pravočasno pritožbo uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Druga toženka izpodbija odločitev v I. točki izreka z navedbami, da le-ta temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Navaja, da tožnica in prvi toženec nista imela sredstev, ki bi jih vlagala v nepremičnino, temveč so bila vlaganja opravljena iz njenih sredstev in sredstev njenega moža, pri čemer je toženka v postopku pred sodiščem, prve stopnje tudi določno pojasnila vir sredstev za financiranje prizidka in adaptacij hiše v kasnejšem obdobju. Če bi sodišče prve stopnje opravilo predlagan dokaz s poizvedbo pri banki, bi v tej zvezi lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje za zavrnitev izvedbe navedenega dokaza ni navedlo zadostnih razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne samo, da tožnica ni dokazala, da bi imela na razpolago sredstva za investicijo, drugi toženki je bil neutemeljeno zavrnjen dokazni predlog, s katerim bi dokazala, da tožnica in prvi toženec nista imela razpoložljivih sredstev. Po prepričanju druge toženke je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker izpodbijana sodba nalaga drugi toženki, da tožnici plača nekaj, za kar slednja ni izkazala, da je vložila v premoženje druge toženke. Razlogi izpodbijane sodbe, da bi se lahko vlaganja toženke v lastne nepremičnine upoštevala kot skupno premoženje tožnice in prvega toženca pa prav tako ne prestanejo logičnega preizkusa. Druga toženka je v svojih izpovedbah opozorila, da je postala lastnica sporne nepremičnine šele takrat, ko sta bila tožnica in prvi toženec že vseljena v hišo. Če bi dejansko šlo za vlaganja prvega toženca, zagotovo ne bi bil sklenjen dedni dogovor, na podlagi katerega je toženka postala izključna lastnica sporne nepremičnine. Iz izpodbijane sodbe izhaja tudi, da naj bi denarna sredstva prispevala babica prvega toženca, kar nima opore ne v izpovedbah ne v izpovedbi, saj je bilo med strankama sporno, kateri stranki je babica dala certifikat. S poizvedbami pri banki pa bi se razjasnila tudi ta okoliščina, saj je bil denar nakazan na banko. Toženka še meni, da so ji bile z izpodbijano odločitvijo kršene ustavne pravice iz 14., 22., 23. in 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Prvi toženec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede pohištva kuhinje z opremo in navaja, da je le-to plačal njegov oče iz sredstev, ki sta jih imela z drugo toženko, kar bi sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo s poizvedbo pri banki. Zaradi navedenega je dejansko stanje tudi v tem delu zmotno in nepopolno ugotovljeno ter je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako se toženca ne strinjata s stroškovno odločitvijo in navajata, da ker sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo uspeha strank. Tožnica je v celoti izgubila pravdo proti prvemu tožencu glede I. točke tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje pa tega v izpodbijani sodbi ni ustrezno upoštevalo. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

4. Nobena od pravdnih strank ni odgovorila na pritožbo nasprotne stranke.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zavzelo jasne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da je izpodbijano določitev mogoče preizkusiti. Podane niso niti preostale pritožbeno zatrjevane oziroma uradoma upoštevne kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. V okviru pravočasno ponujenega procesnega gradiva (286. člen ZPP), na katerega je pri pravnem sklepanju, skladno z razpravnim načelom sodišče vezano (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP), je sodišče prve stopnje pravno relevantno dejansko stanje pravilno razjasnilo in pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede goveda in pravdnih stroškov.

7. Senat pritožbenega sodišča je ob obravnavanju predmetne pravdne zadeve na seji dne 13. 10. 2020 sprejel odločitev, da je potrebno dopolniti postopek v smeri dopolnitve dejanskega stanja oziroma pribave dokazov ter da se v skladu s petim odstavkom 347. člena ZPP zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici - poročevalki, saj ne gre za zapleteno zadevo v dejanskem in pravnem smislu in od odločitve tudi ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ugotovljeno dejansko stanje je bilo potrebno dopolniti zgolj glede identifikacijskih znakov goveda, ki pritožbeno nesporno spadajo v skupno premoženje tožnice in prvega toženca. V ta namen je pritožbeno sodišče po pravočasnem dokaznem predlogu tožnice pribavilo in prebralo listine, o katerih sta se imeli pravdni stranki možnost izjaviti. Po navedenem je pritožbeno sodišče ob upoštevanju načel pospešitve, gospodarnosti in smotrnosti vodenja postopka zaključilo, da ni potreben razpis naroka za pritožbeno obravnavo, katere namen je, da se pravdnim strankam v skladu z načeli neposrednosti, ustnosti in kontradiktornosti omogoči izjavljanje o navedbah nasprotne stranke (prvi odstavek 347. člena ZPP).

8. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti, v skladu s katerim mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (prvi odstavek 5. člena ZPP). Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da navaja dokaze in načelna dolžnost sodišča, da te dokaze izvede. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, vendar mora biti zavrnitev (ustavno) upravičena ter ustrezno obrazložena. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče tako zavrne izvedbo dokaza, če je ta: 1. nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, 2. nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, 3. popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali 4. prepozen, pavšalen ali nesubstanciran.1 Toženca sta v pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2019 predlagala, da sodišče opravi poizvedbe pri N.B.M d.d. o sredstvih na računih obeh tožencev, in navedla, da bo iz podatkov pri banki razvidno, da je imela druga toženka prihranke od odpravnine, da je prvi toženec najemal kredite le za opremo in za premostitev trenutnih potreb za življenjske stroške, verjetno pa bo razvidno tudi, kdaj sta M.G. in druga toženka prodali vrednostne papirje od certifikatov, ki so bili vloženi v sklad N.B.M. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožencev tako o obstoju sredstev staršev in babice prvega toženca (odpravnina, sredstva iz prodaje certifikata, zavarovalnina) kot o vlaganjih teh sredstev (talne obloge, kuhinja, prizidek, fasada). (Pravilno) oceno, da sta tudi tožnica in drugi toženec nekaj prispevala k investicijam, pa je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da sta v relevantnem času prejemala določene dohodke, in izpovedbo prvega toženca da je pri financiranju investicij prispeval kak regres ali dohodnino. Tako se izkaže, da je bil dokaz s poizvedbo pri banki nepotreben in ga je sodišče prve stopnje kot takega tudi pravilno zavrnilo, s čimer ni zagrešilo v pritožbi očitane kršitve določb postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena.

9. Poleg prispevka staršev in babice prvega toženca je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi prispevek staršev tožnice (fizična dela, pohištvo v otroški sobi, letvice za balkon, ploščice za teraso). Glede na pritožbeno neprerekano ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila vlaganja v sporno nepremičnino opravljena z namenom, da v njej živita tožnica in prvi toženec z otroki ter glede na to, da pravdni stranki nista navajali, da bi bili navedeni prispevki namenjeni le enemu od njiju, je sodišče prve stopnje te prispevke pravilno štelo kot darila obema.2 Odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe je tako po mnenju pritožbenega sodišča pravilna, pritožba druge toženke pa je tudi z navedbami, da dedni dogovor, na podlagi katerega je druga toženka postala izključna lastnica sporne nepremičnine, ne bi bil sklenjen, če bi prvi toženec kaj vlagal, ne more izpodbiti. Po navedenem tako pritožbeno sodišče ne najde razlogov, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da so bile drugi toženki kršene ustavne pravice, in sicer pravica do enakosti pred zakonom (14. člen URS), pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS), pravica do sodnega varstva (23. člen URS) in pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen URS).

10. Kot je povzelo že sodišče prve stopnje, je tožnica pričakovano lastninsko pravico prvega toženca utemeljevala z navedbami, da sta toženca dne 26. 6. 2002 sklenila pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja. Po tej naj bi prvi toženec po smrti druge toženke prejel v last nepremičnino katastrska občina G. parcela 472/5 (ID xxx), v korist druge toženke pa naj bi bila na navedeni nepremičnini vknjižena služnostna pravica dosmrtnega brezplačnega stanovanja in realno breme preužitka v smislu in obsegu pogodbe. Po tem, ko je druga toženka v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnice glede pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja, navedla, da je sama lastnica sporne nepremičnine do celote in se sklicevala na zemljiškoknjižno stanje, tožnica v tej zvezi ni podala nobenih dodatnih navedb oziroma dokaznih predlogov. Zemljiškoknjižno stanje (redna izpisa iz zemljiške knjige za navedeno nepremičnino, prilogi A5 in B5 spisa), na katerega sta se sklicevali tako obe pravdni stranki kot sodišče prve stopnje, ne potrjuje tožničinih navedb, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni dokazala zatrjevane pričakovane lastninske pravice prvega toženca. Pri tem je še dodati, da materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.3

11. Glede povrnitve vlaganj v nepremičnino prvega toženca katastrska občina G. parcela 474, pritožba neutemeljeno vztraja da je tožnica upravičena le do obligacijskega zahtevka po 190. členu OZ. V primeru vlaganja v nepremičnino, ki je posebno premoženje enega zakonca, je predmet skupnega premoženja vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja toženca. Čeprav v skupno premoženje spada obligacijska pravica, gre še vedno za (stvarnopravni) spor o obsegu skupnega premoženja. S tem, ko tožnica zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njenega deleža na skupnem premoženju, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja. Kljub uveljavljanju dajatvenega (denarnega) zahtevka tako spor ne izgubi stvarnopravne narave oziroma podlage v 51. členu ZZZDR.4 Sodna praksa izjemoma omogoča, da nekdanji zakonec z zahtevkom doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku. To stori tako, da poleg ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža na skupnem premoženju kot celoti, zahteva še izplačilo protivrednosti svojega deleža na skupnem premoženju ali kar oblikovanje solastnine v ustreznem deležu na posameznih nepremičninah, ki spadajo v skupno premoženje, in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis v zemljiško knjigo.5 Odločitev sodišča prve stopnje tako skladna z navedeno sodno prakso in tudi ustrezno obrazložena, pritožba tožnice pa je v tem delu neutemeljena.

12. Pritrditi pa je pritožbenim navedbam tožnice, da izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na škotsko govedo, ni izvršljiva, saj ne vsebuje identifikacijskih številk, s katerimi bi bilo govedo določno opredeljeno. Zaradi dopolnitve dejanskega stanja je tako pritožbeno sodišče na predlog tožnice od prvega toženca zahtevalo predložitev listin z navedenimi podatki (227. člen v zvezi s 355. členom ZPP). Ker je prvi toženec predložil podatke iz Centralnega registra goveda na dan 1. 9. 2017 in na dan 1. 9. 2020 ter seznam premikov za obdobji 2. 2. 2017 do 1. 9. 2017 in 2. 2. 2020 do 1. 9. 2020 je pritožbeno sodišče ob upoštevanju prepovedi spremembe na slabše6 (v tem delu se je pritožila le tožnica) od Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin po uradni dolžnosti pridobilo identifikacijske podatke goveda na gospodarstvu na dan 27. 9. 2016 (ko je prenehala zunajzakonska skupnost tožnice in prvega toženca), kot je predlagala tožnica v tožbi (226. člen v zvezi s 355. členom ZPP).

13. Nazadnje obe stranki grajata odločitev o pravdnih stroških.

14. Argumenti, s katerimi tožnica izpodbija stroškovno odločitev so neutemeljeni, saj ne gre za vračilo prejete brezplačne pravne pomoči v smislu 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), pri kateri je dejansko prejeto premoženje relevantna okoliščina, temveč gre za povračilo stroškov nasprotne stranke, ki niso predmet brezplačne pravne pomoči (9. člen ZBPP7).

15. Pritrditi pa je pritožbi tožencev glede upoštevanja uspeha pri stroškovni odločitvi. Glede na več različnih zahtevkov tožnice zoper različna toženca, ki ju je zastopal isti odvetnik, in glede na različen uspeh strank pri sprejeti odločitvi je potrebno v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP8 upoštevati vse okoliščine primera ter sprejeti takšno stroškovno odločitev, ki ni zgolj matematična operacija, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična, sodišče prve stopnje pa tega ni storilo.

16. Glede na pritožbeno neprerekano odmero stroškov je tožnici nastalo 2.363,91 EUR odvetniških stroškov in 1.403,93 EUR stroškov izdelave izvedenskih mnenj (od tega za sodnega izvedenca za lesarstvo 495,43 EUR, za sodnega izvedenca za gradbeništvo pa 908,50 EUR), tožencema pa skupaj 1.894,78 EUR odvetniških stroškov. Glede vse okoliščine primera je po mnenju pritožbenega sodišča šteti, da je z zahtevkom za povračilo vlaganj v nepremičnino katastrska občina G. parcela 472/5 (ID xxx), ki ga je tožnica uperila zoper oba toženca strankama nastalo 80 odstotkov odvetniških stroškov in stroški izvedenca za gradbeništvo9, z ostalimi zahtevki, ki jih je tožnica uperila le zoper prvega toženca pa 20 odstotkov odvetniških stroškov in stroški izvedenca za lesarstvo10. 17. Tožnica je z zahtevkom za povračilo vlaganj v nepremičnino katastrska občina G. parcela 472/5 zoper prvega toženca v celoti propadla, zoper drugo toženko pa uspela v 25 odstotkih, kar pomeni, da je uspeh druge toženke 75 odstotni. Glede na vse navedeno ter ob upoštevanju določil tretjega odstavka 46. člena ZBPP11 (vse stranke so upravičene do brezplačne pravne pomoči) mora tožnica v korist proračuna RS povrniti 757,91 EUR stroškov prvega toženca in 568,43 EUR stroškov druge toženke, druga toženka pa 699,91 EUR stroškov tožnice.

18. Zahtevki zoper toženca se nanašajo na njuno skupno premoženje in kot taki že sami po sebi glede na materialnopravna določila ZZZDR niso obračunski zahtevki, poleg tega je razrešitev spornega razmerja v interesu obeh pravdnih strank, zato matematični izračun uspeha posamezne stranke ni mogoč. Poleg tega, da je uspeh tožnice manjši od uspeha prvega toženca12, je potrebno upoštevati tudi, da so tožnici nastali višji stroški, zato je po oceni pritožbenega sodišča v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločiti, da v tem delu krije vsaka stranka svoje stroške.

19. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbam delno ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (355. člen in peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Toženca nista uspela s pritožbo v glavni stvari, tožnica pa je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu glede glavne stvari (glede identifikacije goveda), pri čemer z obravnavanjem tega dela niso nastali posebni stroški. Pravdni stranki zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).

1 VSL Sklep II Cpg 230/2019 z dne 18.06.2019. 2 VSL sodba II Cp 1533/2012 z dne 3. 4. 2013: Pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih . To velja, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu. 3 Primerjaj VSRS sodba III Ips 35/2012 z dne 15.04.2014, VSRS sodba III Ips 34/2013 z dne 20.1.2015. 4 VSRS sodba II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010, VSRS sodba II Ips 152/2011 z dne 13. 3. 2014. 5 VSRS sodba II Ips 232/2018 z dne 26. 9. 2019, VSL sodba I Cp 2380/2019 z dne 15. 4. 2020. 6 359. člen ZPP: »Sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. 7 Dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. 8 Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. 9 Tožnici torej 1.891,13 EUR odvetniških stroškov in 908,50 EUR stroškov za izvedenca za gradbeništvo. Ker toženca zastopa skupni pooblaščenec, je v skladu s stališčem sodne prakse uporabiti analogijo s prvim odstavkom 161. člena ZPP, po kateri so sosporniki upravičeni do stroškov po enakih delih, torej vsak 757,91 EUR odvetniških stroškov. 10 Tožnici torej 472,78 EUR odvetniških stroškov in 495,43 EUR stroškov izvedenca za lesarstvo, prvemu tožencu pa 378,96 EUR odvetniških stroškov. 11 O višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. 12 Tožnica uspela v ugotovitvenem delu glede obsega skupnega premoženja (razen glede osebnega avtomobila) in glede deležev, propadla pa v dajatvenem delu (tako glede vlaganj v nepremičnino prvega toženca kot glede izplačila polovice vrednosti premičnega skupnega premoženja).