Jedro

Zatrjevane niso bile ne okoliščine, ki bi omogočale zaključek o toženkini nevarni dejavnosti ali nevarni stvari, niti okoliščine, ki bi omogočale zaključek o toženkinem nedopustnem ravnanju. Očitno je tožnik menil, da za obstoj toženkine odškodninske odgovornosti zadostuje dejstvo, da se je poškodoval pri delu, pri raznašanju pošte. Delovnopravna zakonodaja obravnavani škodni dogodek sicer res opredeljuje kot delovno nezgodo, vendar po civilnopravnih predpisih ta okoliščina ne zadostuje za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca oziroma toženke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 11. januarja 2003 poškodoval na delovnem mestu pri dostavljanju poštnih pošiljk. Od toženke, pri kateri je bil zaposlen kot pismonoša, je zahteval plačilo 2,200.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in povrnitev pravdnih stroškov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženki prisodilo pravdne stroške. Proti prvostopenjski sodbi je tožnik vložil pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

Tožnik v pravočasno vloženi reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

V pretežnem delu obširne revizije (dobesedno) povzema svoje pritožbene navedbe glede procesnih kršitev. Tako navaja, da je v pritožbi uveljavljal, da je prvostopenjsko sodišče sodbo razglasilo na naroku za glavno obravnavo 14. januarja 2004, na katerem je storilo več kršitev pravil postopka:

(1) ob začetku obravnavanja ga ni obvestilo, da je prejelo toženkino vlogo z 8. januarja 2004 s priloženim zapisnikom o poškodbi pri delu in mu vloge ni vročilo (vročena mu je bila šele dva dni po razglasitvi sodbe), ampak je sodnik njegovemu pooblaščencu toženkino vlogo brez priloge zgolj pokazal in ni ugodil prošnji, da se mu določi poseben rok za odgovor nanjo, niti ni prekinil naroka za glavno obravnavo, da bi si vlogo v miru prebral, ter mu tako ni omogočil, da se seznani s toženkino vlogo in izjavi o njej, kar pomeni kršitev načela obojestranskega zaslišanja in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), (2) sodišče je sodbo arbitrarno razglasilo med samim narokom, predenj je odločilo, da je glavna obravnava končana, kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 291. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso, (3) sodnik je naredil nepristen zapisnik o glavni obravnavi, saj je po razglasitvi sodbe samovoljno odredil, da se zapis "glavna obravnava se konča" prestavi, s čimer je toženki omogočil priglasitev, v resnici prepozno priglašenih, pravdnih stroškov in ji te stroške tudi nepravilno in nezakonito prisodil, zato tudi obstoji neskladje med razglašeno in pisno izdelano sodbo ter (4) sodišče na naroku za glavno obravnavo ni sklenilo, da sodba izide pisno in tega ni zapisalo v zapisnik. Višjemu sodišču očita, da se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb o procesnih kršitvah ter da ima njegova sodba takšne pomanjkljivosti, da se sploh ne more vsebinsko preizkusiti, saj nima popolnih razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba zlasti nima pravno relevantnih razlogov o procesni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da toženkina vloga ne vsebuje dejanskih, pač pa formalne navedbe in zatrjevano kršitev opredelilo kot relativno bistveno kršitev, glede katere v pritožbi ni navedel povezave med kršitvijo pravil postopka ter pravilnostjo in zakonitostjo sodbe, kar pa ne drži, saj je v pritožbi jasno zatrjeval to vzročno zvezo.

Tožnik pritožbenemu sodišču tudi očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb o zmotni uporabi materialnega prava, ter (dobesedno) povzema te navedbe. Tako navaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da se je v soboto 11. januarja 2003 poškodoval pri opravljanju svojega dela. Splošno znano dejstvo je, da je bil tega dne v Ljubljani hud mraz ter velika zasneženost in poledenelost cest, pločnikov in stopnišč, prav tako je splošno znano dejstvo, kakšne so delovne obveznosti pismonoše. Glede na to, da je moral po pogodbi o zaposlitvi peš raznašati pošto po zasneženem, zaledenelem in spolzkem terenu, pri čemer je dodaten pritisk predstavljala teža pošte v poštarski torbi, ki ni bila manjša od običajne, predstavlja njegovo izvrševanje dela za toženko nevarno dejavnost v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in je zato toženka za nastalo škodo objektivno odškodninsko odgovorna. Poleg tega je za škodo odgovorna tudi krivdno. Dejstvo, da se ni poškodoval v toženkinih prostorih, ni pomembno, saj je utrpel poškodbo pri delu. Poškodoval se je v ekonomski in interesni sferi toženke, ko je kljub težkim delovnim pogojem in nevarnim vremenskim razmeram na dan škodnega dogodka v njenem imenu in za njen račun raznašal pošto, kot je bil dolžan po pogodbi o zaposlitvi. Vzrok za njegovo poškodbo pri delu je vrsta opustitev toženke, ki jih tožnik opiše. Na njegovi strani ni nobene krivde, saj je v času delovne nesreče uporabljal delovno uniformo, službena obuvala in predpisano zaščito ter je bil v dobrem psihofizičnem stanju.

Revident še uveljavlja, da mu je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je sodbo razglasilo med samim narokom, predenj je razglasilo, da je glavna obravnava končana, onemogočilo, da do konca glavne obravnave navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze glede tožbenega zahtevka, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Možnost, da navede vsa dejstva in predlaga dokaze, je dejansko imel šele v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa je to prezrlo in mu očitalo, da so v pritožbi uveljavljana dejstva in dokazi, s katerimi je dodatno pojasnil in specificiral svoje dotedanje tožbene navedbe, nedovoljene pritožbene novote.

Revizija je bila vročena toženki in stranski intervenientki na njeni strani, Adriatic Zavarovalni družbi d.d., Koper, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da izpodbijana sodba nima popolnih razlogov, ne drži. Drugostopenjska sodba vsebuje izčrpne in jasne razloge o vseh odločilnih okoliščinah spornega razmerja in pravni podlagi, ki sta jo nižji sodišči uporabili za svojo odločitev. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Tudi relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP, ki jo tožnik vsebinsko uveljavlja z revizijsko trditvijo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb o procesnih kršitvah in zmotni uporabi materialnega prava, sodišče druge stopnje ni storilo. Tožnikova pritožba je bila obširna, pritožbene trditve pa so se večkrat ponavljale. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo korektno povzelo in vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, tudi presodilo ter nanje tožniku odgovorilo. Podalo je pravilne in popolne razloge, zato jih revizijsko sodišče ne bo ponavljalo. Iz revizije razvidno tožnikovo nesprejemanje odgovorov pritožbenega sodišča oziroma razlogov izpodbijane sodbe ne pomeni, da pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev, niti da tožnik na svoje pritožbene navedbe ni dobil odgovora, kot zmotno meni tožnik v reviziji.

Nižjima sodiščema tudi ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Toženka je že v odgovoru na tožbo (pa tudi v pripravljalni vlogi z dne 8.1.2004) opozarjala na pomanjkljivost tožbenih navedb. Poleg tega je sodišče na začetku naroka za glavno obravnavo 14. januarja 2004 v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnika pozvalo, naj navede ustrezna relevantna dejstva za krivdno ali objektivno odškodninsko odgovornost toženke, saj iz tožbe ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Vendar se tožnik na to ni ustrezno odzval. Tožnikove trditve v zvezi s podlago tožbenega zahtevka, ki so pravilno povzete v sodbi sodišča druge stopnje (glej četrto in peto stran izpodbijane sodbe), so ostale pomanjkljive in ne utemeljujejo toženkine odškodninske odgovornosti. Zatrjevane niso bile ne okoliščine, ki bi omogočale zaključek o toženkini nevarni dejavnosti ali nevarni stvari, niti okoliščine, ki bi omogočale zaključek o toženkinem nedopustnem ravnanju. Očitno je tožnik menil, da za obstoj toženkine odškodninske odgovornosti zadostuje dejstvo, da se je poškodoval pri delu, pri raznašanju pošte. Delovnopravna zakonodaja obravnavani škodni dogodek sicer res opredeljuje kot delovno nezgodo, vendar po civilnopravnih predpisih ta okoliščina ne zadostuje za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca oziroma toženke. Skratka, tožnikove trditve v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženke so ostale pomanjkljive zaradi tožnikovega materialnopravno zmotnega pogleda na zadevo in ne zato, ker mu nižji sodišči nista omogočili navajanja dejstev in predlaganja dokazov, potrebnih za utemeljenost tožbenega zahtevka. Glede na taka dejstva tožniku ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, nižji sodišči pa sta pravilno uporabili materialno pravo (določbe OZ o povzročitvi škode - členi od 131 do 189), ko sta zaključili, da toženka tožniku ni odškodninsko odgovorna.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člena ZPP). Odločitev o reviziji zajema tudi zavrnitev tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).