Jedro

Bodoča verjetna raba zemljišč ni eden od relevantnih kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča po 43. členu ZVEtL-1.

Skupne dovozne ceste in poti v soseskah, ki imajo značaja javne ceste in poti, so eden najbolj tipičnih primerov skupnih pripadajočih zemljišč. Takšnih dovoznih cest in poti že po naravi stvarni ni mogoče razdeliti po prostem preudarku, kajti s tem bi bila povsem izničena njihova bistvena (povezovalna) funkcija.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (I. in II. točka, del III. točke ter IV. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

- v I. točki izreka: ugotovilo, da so nepremičnine s parc. št. 2249, 2267/5, 2267/7, 2270, 2271/1, 2271/2 in 2272, vse k. o. X1 individualno pripadajoče zemljišče in imajo kot take pravni položaj skupnega dela stavbe v etažni lastnini ter lastninska pravica na njih učinkuje v korist vsakokratnih lastnikov stavbe z naslovom A. ulica 12, 12A, 14, 14A, 16, 16A, 18, 18A, 20 in 20A, B.2 (ID znak stavbe: X-1011),

- v II. točki izreka: ugotovilo, da je nepremičnina s parc. št. 2267/8 individualno pripadajoče zemljišče in ima kot taka pravni položaj skupnega dela stavbe v etažni lastnini ter lastninska pravica na njej učinkuje v korist vsakokratnih lastnikov stavbe z naslovom C. 1, B.3 (ID znak stavbe: X-145),

- v III. točki izreka: ugotovilo, da so nepremičnine s parc. št. 2248/2, 2254 in 2277 skupno pripadajoče zemljišče in imajo kot take pravni položaj skupnega dela stavbe v etažni lastnini ter lastninska pravica na njih kot skupna lastnina učinkuje v korist vsakokratnih lastnikov stavb z naslednjimi ID znaki: 1) X-1011 (na naslovu A. ulica 12 - 20A), 2) X-186 (na naslovu D. cesta 25), 3) X-189 (D. cesta 27) in 4) X-149 (D. cesta 29),

- v IV. točki izreka: zavrglo predloga devete udeleženke E. E. za ugotovitev, da parc. št. 2254 in 2277 nista pripadajoče zemljišče in za ugotovitev obstoja služnostne pravice.

Povzetki navedb iz pritožb

2.Zoper ta sklep so bile vložene štiri pravočasne pritožbe, ki so jih vložili: 1) prva nasprotna udeleženka Mestna občina F., 2) prva udeleženka - družba G. d. d. - v stečaju, 3) druga udeleženka H. H. in tretji udeleženec I. I. ter 4) deveta udeleženka E. E.

3.Prva nasprotna udeleženka Mestna občina F. se pritožuje zoper I. točko izreka sklepa glede parcel 2267/5 in 2267/7 ter zoper II. točko izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno v pritožbi navaja, da se ne strinja s korigiranim izvedenskim mnenjem izvedenke urbanistične stroke dr. J. J., ki je predhodno prišla do ugotovitve, da parcele 2267/5, 2267/7 in 2267/8 predstavljajo zemljišča v javni rabi. Kritizira tudi delo izvedenke geodetske stroke K. K., ki je ugotavljala primerno pripadajoče zemljišče na zahodni strani stavbe, kar ni bila njena naloga ter pri tem gotovo ni imela uvida v vse potrebne podatke. Ali je z vidika urbanistične stroke primerno, da bi se meja pripadajočega zemljišča na zahodu ugotovila po zunanjem robu granitnih kock, je vprašanje za investitorja stavbe. Preizkus primernosti meja nameravane gradnje je bil opravljen že v fazi načrtovanja stavbe. Sodišču očita, da iz izpodbijanega sklepa ni moč ugotoviti, na kateri pravni podlagi je prišlo do ugotovitve, da sta parceli 2267/8 in 2267/5 pripadajoče zemljišče obravnavane stavbe. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Prva udeleženka družba G. d. d. - v stečaju se pritožuje zoper tisti del I. točke izreka sklepa, v katerem je bilo ugotovljeno, da so parcele 2249, 2270, 2271/1, 2271/2 in 2272 individualno pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu A. ulica 12 - 20A (X-10114). Meni, da iz izvedenskega mnenja izvedenke urbanistične stroke dovolj jasno izhaja, da omenjene parcele predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče tudi k stavbi na naslovu C. 1 (stavba 145), ki je v njeni lasti. Sodišče je dolžno upoštevati, kako je bilo zemljišče določeno v prostorskih aktih. Ti akti ne dajejo nobene podlage za sklepanje, da bi bila sporna zemljišča namenjena zgolj etažnim lastnikom stavbe 1011. Trdi, da so tudi uporabniki stavbe 145 uporabljali sporne parcele za počitek, rekreacijo, odlaganje odpadkov in podobno. Ni najti utemeljenega razloga za sklepanje o razlikovanju položajev imetnikov poslovnih prostorov v stavbah 1011 in 145. Poudarja, da gre za stavbi znotraj istega območja, zgrajeni praktično v istem obdobju, po enakih standardih in na podlagi istih prostorskih dokumentov. Zato je treba sporno območje obravnavati kot zaključeno celoto. Sodišču očita prezrtje domneve iz drugega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), pri čemer opozarja na odločbo o lokacijskem dovoljenju in na gradbeno dovoljenje. Tudi v grafičnem prikazu na 18. strani izvedenskega mnenja so sporne parcele upoštevane kot funkcionalno zemljišče oz. gradbena parcela tudi k delu stavbe, označenem z lamelo F, to pa je stavba 145. Obrazložitev sklepa je zlasti v 40. in 41. točki bistveno pomanjkljiva, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se parcele 2249, 2270, 2271/1, 2271/2 in 2272 ugotovijo kot skupno pripadajoče zemljišče stavb 1011 in 145.

5.Druga udeleženka H. H. in tretji udeleženec I. I. se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očitata, da je zanemarilo njune pripombe v vlogi z dne 20. 12. 2018. Opozarjata, da sporna dovozna pot služi izključno za redno rabo stanovalcev stavb na naslovih D. cesta 25 (stavba 186) in D. cesta 27 (stavba 189). To izhaja tako iz ugotovljenega dejanskega stanja kot iz dveh prostorskih aktov (projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja iz februarja 1988 in junija 1988). Poudarjata, da stanovalci stavb 186 in 189 lahko dostopajo do parkirišča obeh stavb le preko teh parcel, te dovozne poti ne morejo uporabljati lastniki posameznih delov drugih stavb. Sporni parceli 2254 in 2277 sta tudi oddaljeni od drugih stavb. Parcela 2254 ni namenjena javni rabi in ne predstavlja servisne poti za vse stavbe na tem področju, dostop drugim osebam je tudi onemogočen z zapornico. Utemeljujeta, zakaj sporni parceli ne predstavljata skupnega pripadajočega zemljišča s stavbo na D. cesti 29 (stavba 149) niti s stavbo na A. ulici 12 - 20A (stavba 1011). Glede etažnih lastnikov stavbe 149 zlasti opozarjata, da so ravno oni na pot nastavili korita za rože, da so vedno dostopali izključno preko parcele 2241/1, da nikoli niso imeli daljincev od zapornice na parceli 2254 ter da je po tej poti do njihovega vhoda kar 125 m. Glede etažnih lastnikov stavbe 1011 pa opozarjata, da ti dostopajo s A. ulice, da nikoli niso uporabljali in vzdrževali parcel 2254 in 2277, da sedaj ta pot že leta ni več namenjena njihovemu odvozu odpadkov (kar je bila tudi njihova edina pretekla raba) ter da ta pot nikoli ni bila uporabljena kot intervencijska pot. Izražata bojazen, da bi v prihodnje lahko prišlo do spremenjene rabe parcel, saj bi imelo pravico dostopa več kot 100 etažnih lastnikov, kar bi obremenjevalo dovozno pot. Notranje dvorišče kareja bi lahko spremenili v zunanja parkirišča, uporabljali bi elektriko za delovanje zapornice, ki se obračunava le etažnim lastnikom stavbe 186; lahko bi zahtevali odstranitev zapornice ali kar sami uporabljali pot za parkiranje svojih vozil. Poudarjata, da je zazidalni načrt iz leta 1985 neskladen z dejansko realiziranim stanjem ter da etažni lastniki stavbe 186 niso nikoli dali soglasja k idejnemu načrtu iz 1987. Glede na to, da je bila v obstoječo sosesko naknadno umeščena nova stavba (1011) in je bilo načrtovanje njenega pripadajočega zemljišča v konfliktu s poprejšnjim načrtovanjem, bi moralo sodišče poiskati ustrezno sorazmerje med konkurirajočimi stavbami z urbanističnega in dejanskega vidika. Pri tem sta odločilna kriterija za razmejitev med posameznimi pripadajočimi zemljišči prostorska pogojenost in funkcionalna povezanost zemljišča s stavbo. Razmejitev pa mora biti tudi pravična, da se z njo ne ustvarjajo položaji bistvenih neenakosti. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj sklep spremeni tako, da predlog predlagateljice glede določitve parcel 2254, 2248 in 2277 kot skupnega pripadajočega zemljišča stavb 1011, 186, 189 in 149 v celoti zavrne oz. odloči, da predstavljata parceli 2254 in 2277 skupno pripadajoče zemljišče (zgolj) stavb 186 in 189, pri čemer naj v zvezi s tem razpiše obravnavo na sporni lokaciji. Podredno predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6.Deveta udeleženka E. E. sklep izpodbija glede IV. točke izreka. Povzema vsebino svojega predloga, v katerem je parceli 2254 in 2277, ki v naravi predstavljata dostopno pot, opredelila kot javno površino v ožjem mestnem središču (javno pešpot). Navaja, da nič ne ve o pozivu sodišča k dopolnitvi njene vloge. Trdi, da je iz njene vloge razvidno, kaj je predlagala in na kaj opozorila, zato sodišče njene vloge ne more zavreči. Odločitev nasprotuje tudi ugotovitvam izvedenke, ki je jasno opredelila, da sporni parceli predstavljata tudi dovoz do več parcel. Z odločitvijo so parcele in objekti na njih ostali brez javno dostopne poti, interesenti pa so napoteni na negotovo pot, ki se zagotovo ne more končati brez ustreznih sodnih postopkov. Sodišču očita, da je ravnalo v nasprotju z načelom racionalnosti vodenja postopkov, saj je odprlo vrsto novih sodnih postopkov in medsosedskih sporov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep dopolni oz. spremeni tako, da na parcelah 2254 in 2277 določi tudi služnost dovoza do parcel 2244, 2255, 2251, 2278, 2279, 2280, 2282 in 2284.

Odgovori na pritožbe

7.Vloženih je bilo pet odgovorov na pritožbe: 1) prva udeleženka G. d. d. - v stečaju v odgovoru na ostale tri vložene pritožbe predlaga njihovo zavrnitev; 2) druga udeleženka H. H. in tretji udeleženec I. I. sta vložila le odgovor na pritožbo devete udeleženke E. E.; 3) predlagateljica ter 10. do vključno 17. udeleženec v odgovoru na vse štiri vložene predlagajo njihovo zavrnitev, pri čemer navajajo obsežne protiargumente; 4) druga nasprotna udeleženka L., d. o. o., odgovarja zgolj na pritožbo prve nasprotne udeleženke Mestne občine F. in na pritožbo prve udeleženke G. d. d. - v stečaju; 5) enajsta (pravilno: sedma) udeleženka Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu D. cesta 29 odgovarja le na pritožbo druge udeleženke H. H. in tretjega udeleženca I. I. ter na pritožbo devete udeleženke E. E., pri čemer predlaga zavrnitev obeh pritožb.

Glede utemeljenosti pritožb

8.Pritožbe niso utemeljene.

Presoja pritožbenega sodišča

9.V tem nepravdnem postopku je sodišče prve stopnje na predlog Skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu A. ulica 12 - 20A (1011)5 ugotavljalo, katere parcele predstavljajo pripadajoča zemljišča k tej stavbi. Z izpodbijanim sklepom je nekatere parcele določilo kot individualno pripadajoče zemljišče - I. točka izreka (gre za nekatere parcele na zahodnem in severnem zunanjem robu stavbe ter parcele v notranjem dvorišču med omenjeno stavbo in drugimi, vzhodneje ležečimi parcelami), nekatere parcele (gre za dovozno pot od D. ceste do začetka prej omenjenega notranjega dvorišča) je določilo kot skupno pripadajoče zemljišče več stavb znotraj istega okoliša (III. točka izreka), eno parcelo pa je določilo kot individualno pripadajoče zemljišče sosednje stavbe 145 z naslovom C. ulica 1 (II. točka izreka). Odločilo je tudi o predlogu devete udeleženke (solastnice bližnje, vzhodno ležeče parcele 2282) za ugotovitev neobstoja pripadajočega zemljišča in za ugotovitev služnostne pravice (IV. točka izreka). Zoper vse omenjene odločitve so bile vložene pritožbe.

Splošno glede vseh pritožb

10.Izpodbijani sklep vsebuje jasne, sistematične in prepričljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo ustrezne materialnopravne določbe. Med drugim je v zadostni meri utemeljilo tudi, zakaj sta parceli 2267/8 in 2267/5 pripadajoče zemljišče (k različnima stavbama) in ne javna površina, ter zakaj parcele 2249, 2270, 2271/1, 2271/2 in 2272 (po večini notranje dvorišče) niso skupno pripadajoče zemljišče k stavbama 1011 in 145, temveč zgolj (individualno) pripadajoče zemljišče k stavbi 1011. Poleg tega je pojasnilo, zakaj pripombe druge udeleženke in tretjega udeleženca iz njune vloge z dne 20. 12. 2018 niso utemeljene, saj se je opredelilo do bistva teh pripomb. Očitani absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)6) zato nista podani.

Posebej glede pritožbe prve nasprotne udeleženke (sporne parcele 2267/5, 2267/7 in 2267/8)

11.Sodišče prve stopnje je v 21. in 22. točki obrazložitve sklepa v zadostni meri pojasnilo, zakaj je sledilo na naroku korigiranemu mnenju izvedenke urbanistične stroke dr. J. J. Po tem mnenju so parcele 2267/5, 2267/7 in 2267/8 pripadajoče zemljišče7 in ne zemljišča v javni rabi, kot je sprva v pisnem mnenju ocenila ista izvedenka. Pritožba se ne sooči niti s povzetimi novimi pojasnili izvedenke,8 ki jih je ta podala na naroku 9. 12. 2021, niti z dodatno utemeljitvijo sodišča (zakaj je treba ugotoviti večji obseg pripadajočega zemljišča in zakaj s tem ni poseženo v javno rabo zemljišča). Zgolj pritožbeno ponavljanje ugotovitev izvedenke iz prvotnega (pisnega) izvedenskega mnenja pa s strani pritožbenega sodišča ne terja dodatne argumentacije.

Ne drži, da je izvedenka geodetske stroke K. K. ugotavljala primerno pripadajoče zemljišče na zahodni strani stavbe, kar ni bila njena naloga ter da pri tem gotovo ni imela uvida v vse potrebne podatke. Ta izvedenka je le v naravi premerila razdalje in ugotovila potek novih parcelnih meja novo ugotovljenih pripadajočih zemljišč (za potrebe evidentiranja novih parcel), vse upoštevaje predhodne ugotovitve izvedenke urbanistične stroke in usmeritve sodišča (primerjaj drugi odstavek 12. člena ZVEtL-1); uporabila je samo dane (že znane) podatke in ni sama ugotavljala nobenih novih dejstev v nasprotju z nalogo, ki ji je bila dana.

Pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča je pomembnih več dejavnikov, ki so med seboj enakovredni (glej merila, ki so primeroma navedena v štirih alinejah prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1).9 Ni pomembno zgolj, kako je bilo zemljišče načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih (prvi kriterij iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ki ga v pritožbi izpostavlja prva nasprotna udeleženka). Treba je upoštevati tudi kriterij funkcionalnosti spornih parcel in kriterij pretekle redne rabe, ki ju je sodišče v konkretnem primeru štelo za izkazana in jima prva nasprotna udeleženka v pritožbi vsebinsko ne oporeka.

Posebej glede pritožbe prve udeleženke (sporne parcele 2249, 2270, 2271/1, 2271/2 in 2272)

Zakaj parcele 2270, 2271/1, 2271/2 in 2272 niso skupno pripadajoče zemljišče k stavbama 1011 in 145, temveč individualno pripadajoče zemljišče k stavbi 1011, ni pojasnjeno zgolj v 40. in 41. točki obrazložitve (kot navaja pritožnica), temveč je obširno in prepričljivo argumentirano predvsem v 24. in 25. točki obrazložitve.

Kot že prej navedeno, sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča ni dolžno upoštevati le, kako je bilo sporno zemljišče določeno v prostorskih aktih. Prva udeleženka v pritožbi povsem prezre pojasnila izvedenke urbanistične stroke, s katerimi je ta kot manj pomembno ovrgla njeno sklicevanje na prostorske akte, upravna dovoljenja in gradbeno dokumentacijo ter razvrednotila pomen argumentov o tem, da sta bili stavbi 145 in 1011 skupaj del prvotno načrtovane stavbe L2 ter da so za obe veljali enaki urbanistični standardi. Četudi gre res za stavbi znotraj istega območja, zgrajeni v istem obdobju (v letu 1988), po enakih standardih in na podlagi istih prostorskih dokumentov, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre prezreti naslednjih pravno pomembnih okoliščin za določitev pripadajočega zemljišča: 1) z notranjega dvorišča, na katerem se nahajajo sporne parcele, ni nobenega vhoda v stavbo 145 (s tega dvorišča vodijo le vhodi v stanovanjske dele stavbe 1011), 2) sporne parcele že ves čas od izgradnje stavb vzdržujejo in zanje skrbijo etažni lastniki stavbe 1011, ter 3) lastniki oz. uporabniki stavbe 145 niso uporabljali spornih parcel (konkretnih trditev v tej smeri niso podali). Prostorska povezanost zemljišč s stavbo, njihova namembnost in dejanska pretekla redna raba torej ne kažejo na takšno povezanost spornih parcel s stavbo 145, kot je nedvomno izkazana s stavbo 1011.

Tudi ni moč slediti pritožbeni kritiki glede neutemeljenega razlikovanja položajev imetnikov poslovnih prostorov v obeh sosednjih stavbah. Imetnikom poslovnih prostorov v stavbi 1011 notranje dvorišče ni bilo namenjeno nič bolj kot lastnikom oz. uporabnikom stavbe 145 - oboji so kot pripadajoče zemljišče uporabljali zemljišče pred vhodi v svoje poslovne prostore na zahodni in severni strani stavbe 1011 (parceli 2267/7 in 2267/5) oz. na skrajnem jugozahodnem robu te stavbe, kjer je vogal med A. in C. ulico (parcela 2267/8). Slednja parcela je bila v tem postopku določena kot individualno pripadajoče zemljišče k stavbi 145, ki je v lasti prve udeleženke, kar ta v pritožbi povsem prezre.

Trditve o tem, da so tudi uporabniki stavbe 145 uporabljali sporne parcele za počitek, rekreacijo, odlaganje odpadkov in podobno, ostajajo na nivoju pavšalnega zatrjevanja in tudi sicer predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP).

Ker je bilo z uporabo meril po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 dokazano drugače, ni utemeljeno sklicevanje na prezrtje zakonske domneve iz drugega odstavka istega člena.

Glede parcele 2249, ki se nahaja na skrajnem severovzhodnem robu stavbe 1011, pa prva udeleženka v pritožbi sploh ne utemelji, zakaj bi morala biti določena kot individualno pripadajoče zemljišče k njeni stavbi 145. Ob tem gre dodati, da se parcela 2249 nahaja na diagonalni strani kareja in je od stavbe 145 zelo oddaljena.

Posebej glede pritožbe druge udeleženke in tretjega udeleženca (sporni parceli 2254 in 2277, ki predstavljata dovozno pot)

Sodišče prve stopnje ni povsem zanemarilo pripomb pritožnikov v njuni vlogi z dne 20. 12. 2018, saj se je opredelilo do samega bistva teh pripomb - glede nesporne pretekle redne rabe:10 sporno dovozno pot, ki poteka po parceli 2254 (in parceli 2277) uporabljajo tudi etažni lastniki stavbe 1011, in sicer kot dostop za intervencijska, komunalna in dostavna vozila. Gre torej za nekoliko drugačno namensko rabo, kot jo v svojo korist zatrjujeta pritožnika (vsakodnevni dostop z osebnimi vozili), vendar pa je tudi to še vedno nesporna (le manj pogosta) redna raba poti.

Skupne dovozne ceste in poti v soseskah, ki nimajo značaja javne ceste in poti, so eden najbolj tipičnih primerov skupnih pripadajočih zemljišč.11 Sporni parceli, ki predstavljata interno dovozno pot od D. ulice do notranjosti kareja, se nahajata v gosto poseljenem oz. namensko do potankosti izkoriščenem prostoru v središču mesta, kjer veljajo specifična urbanistična in prometna pravila. Bistveni namen te dovozne poti je ravno povezava stavb, ki zaradi svoje lege niso zlahka dostopne, z javno prometno mrežo. Glede na navedeno oddaljenost spornih parcel od posameznih stavb v konkretnem primeru ne more biti relevanten kriterij za (ne)ugotovitev pripadajočega zemljišča.

Upoštevaje navedeno in dejstvo, da je bila sporna dovozna pot zgrajena ravno zaradi gradnje in dostopa do stavbe 1011, tej stavbi ne gre oporekati te poti kot pripadajočega zemljišča. Četudi se smeti od te stavbe sedaj ne odvažajo več po tej poti (ker se zbirajo v potopnih smetnjakih na A. ulici, torej na zahodni strani stavbe), je bilo med udeleženci nesporno, da so se do leta 2011 odvažale z vzhodne strani (torej po sporni dovozni poti), za odločanje glede obsega pripadajočega zemljišča pa je relevantno stanje do 25. 7. 1997 (ko je začel veljati Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL)) in ne sedanje stanje. Da bi imeli etažni lastniki stavbe 1011 ustrezno intervencijsko in dostavno pot zagotovljeno kje drugje, ni bilo zatrjevano; so pa etažni lastniki te stavbe prepričljivo pojasnili, zakaj jim takšna povezava ni (bila) zagotovljena preko podzemne garažne hiše, ki ima vhod s C. ulice. Glede na arhitekturno zasnovo stavbe in lokacijo stanovanjskih vhodov na njeni vzhodni strani, je tudi povsem logičen dostop za intervencijska in dostavna vozila s te strani stavbe.

Bodoča verjetna raba zemljišč ni eden od relevantnih kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča po 43. členu ZVEtL-1. Predmet takšnega postopka je namreč ex post ugotavljanje, katero zemljišče je po preteklih pravilih že postalo last lastnika stavbe ali stavb (prvi in drugi odstavek 42. člena ZVEtL-1).12 Zato ni relevantno sklicevanje pritožnikov na verjeten način rabe dostopne ceste v prihodnosti (ex ante) ter ugibanje, kako utegnejo etažni lastniki stavbe 1011 škodovati etažnim lastnikom ostalih stavb, s katerimi si delijo omenjeno pot.

Izvedenka urbanistične stroke je ugotovila, da je dovozna pot predstavljala povezavo z D. ulico tudi za stavbo 149 (D. ulica 29), za katero je očitno, da v zadnjem delu (parcela 2277) leži v njeni neposredni bližini. Kot že rečeno, je za ugotovitev pripadajočega zemljišča relevantno stanje do 25. 7. 1997 in ne kasneje. Zato niso pravno pomembne navedbe pritožnikov, s katerimi pretežno utemeljujeta le, zakaj ta dovozna pot v zadnjem času ne predstavlja več pripadajočega zemljišča k omenjeni stavbi.13 Zakaj naj bi bili za (ne)ugotovitev pripadajočega zemljišča pomembni dejstvi, da je bil zazidalni načrt iz leta 1985 realiziran nekoliko drugače (to je celo bližje stavbi 149!), ter da etažni lastniki stavbe 186 (katere etažna lastnika sta tudi pritožnika) niso nikoli dali soglasja k idejnemu načrtu iz 1987, pa ni jasno in na ta dva pritožbena očitka ni mogoče odgovoriti.

Sporne dovozne ceste že po naravi stvari ni mogoče razdeliti po prostem preudarku (kakor gre razumeti končno pritožbeno zavzemanje pritožnikov - glej tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1), kajti s tem bi bila povsem izničena njena bistvena (povezovalna) funkcija.14 Ustrezno sorazmerje med konkurirajočimi stavbami je tako najti ravno v tem, da dovozna pot predstavlja pripadajoče zemljišče k več stavbam, katerim je bila namenjena in jim je dejansko tudi služila (drugi odstavek 42. člena ZVEtL-1).

Glede pritožbe devete udeleženke (zavrženje njenih predlogov)

Odločitev o zavrženju predlogov devete udeleženke za ugotovitev neobstoja pripadajočih zemljišč in za ugotovitev obstoja služnostne pravice je pravilna, prav tako so pravilni njeni razlogi15: pritožnica ni izpolnila procesnih pogojev za uveljavljanje negativnega ugotovitvenega zahtevka (prvi odstavek 56. člena ZVEtL-1) niti ni ustrezno konkretizirala in dopolnila predloga za ugotovitev obstoja služnostne pravice (tretji odstavek 47. člena ZVEtL-1), k čemur je bila pravilno pozvana. Tem razlogom glede na pritožbeno kritiko, ki brez dodatne argumentacije zgolj vztraja pri svojih zmotnih nasprotnih stališčih, ni kaj dodati.

Ker sta bila oba predloga zavržena že iz procesnih razlogov, tudi ni potreben odgovor na pritožbeno utemeljevanje, zakaj sta bila oba predloga po vsebini utemeljena. Nedovoljenih oz. nepopolnih predlogov se namreč ne presoja vsebinsko.

Sklepno

Vse ostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP).

Odločitev pritožbenega sodišča

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev, je vse štiri obravnavane pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in sklep v izpodbijanih delih potrdilo (2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP).