Jedro

Nepristni poslovodja opravlja tuj posel v svojem interesu oziroma v svojo korist, čeprav ve, da je posel tuj. Tisti čigar posel je opravil, lahko zahteva obračun in izročitev posesti, ali pa vrnitev stvari v prejšnje stanje in povrnitev morebitne škode. Nepristni poslovodja nima povračilnega zahtevka, razen, če je tisti, čigar posel je opravil, pozneje odobril opravljeno delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu in izreku o pravdnih stroških (1. in 3. odst. izreka) sodba sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 248.679,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1993 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (razliko do 436.642,00 SIT) je kot neutemeljen zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo, da mora toženka povrniti tožniku 49.582,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi se pritožuje toženka. Izpodbija tisti del izreka, s katerim je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik opravljal adaptacijo njene sobe, hodnika in stranišča brez njenega naročila. Ker je toženka vlamljala v lastno sobo in nameščala na vrata svoje ključavnice, pa bi moralo ugotoviti, da je tožnik opravljal adaptacijo celo kljub njenemu nasprotovanju.

To je delal zato, ker je hotel adaptirano sobo uporabiti zase. Ob takem dejanskem stanju bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe 227. oziroma 226. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in zaključiti, da je tožnik ravnal kot nepristni poslovodja oz. celo v nasprotju s prepovedjo lastnika in da zato nima pravice do povrnitve nobenih stroškov, niti nujnih za ohranitev substance. Imel bi le pravico do povrnitve stroškov za dela, opravljena v stiski, takih del pa ni bilo. Od tožnikovega dela toženka ni imela nobene koristi, saj zaradi adaptacije ni dosegla višje cene pri prodaji.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je mnenja, da so materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, poleg tega pa ima tudi pomisleke v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik adaptiral sobo toženke, hodnik in sanitarije brez njenega naročila oz. dogovora z njo ter v svojo korist, ker je nameraval sobo uporabiti zase (3. odst. na tretji strani, 2. odst. na četrti strani in 2. odst. na peti strani sodbe). Na tako ugotovljeno dejansko stanje bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe o nepristnem poslovodstvu iz 227. čl. ZOR. Nepristni poslovodja je namreč tisti, ki opravlja tuj posel v svojem interesu oz. v svojo korist, čeprav ve, da je posel tuj. Tak poslovodja je dolžan gospodarju na njegovo zahtevo položiti račun (dati vse podatke o stroških in koristih) ter izročiti vse dosežene koristi, v primeru, da gospodar ne želi izročitve dosežene koristi, pa lahko zahteva vrnitev stvari v prejšnje stanje ter eventualno povrnitev škode, ki je pri tem nastala. Iz navedenih določil ne izhaja zaključek, da bi imel nepravi oz. nepristni poslovodja brez naknadne odobritve gospodarja pravico do povračila nujnih in za gospodarja koristnih stroškov, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Toženka tožnikovega dela ni naknadno odobrila, zato tožnika ni mogoče šteti za nazaj kot prevzemnika naročila po 228. čl. ZOR. Za zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, bi moral biti predhodno dokazan dogovor strank ali pa bi moralo biti dokazano, da gre za nujno in dovoljeno gestijo po 220. čl. ZOR, ali pa da gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve po 210. čl. ZOR. Ker dosedanji dokazi ne dajejo dovolj podlage za zaključek, da je tožnikov zahtevek utemeljen na podlagi določb o gestiji, bo moralo sodišče prve stopnje ponovno razčistiti vsa pravno odločilna dejstva in presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka še na ostalih možnih pravnih podlagah (dogovoru in neupravičeni pridobitvi). V ta namen bo predvsem moralo ponovno zaslišati pravdni stranki. Res je toženka z vlamljanjem v sobo jeseni 1984 pokazala svoje nestrinjanje z adaptacijo sobe, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vprašanje pa je, kakšen je bil (če je bil) sporazum oz. dogovor strank glede nakupa in adaptacije ter uporabe sobe pred tem. Tožnik namreč zatrjuje, da je bil dogovor o adaptaciji in uporabi sobe za laboratorij dosežen s toženko še tedaj, ko je bila v srednji šoli (izpoved na list. št. 24/2). Če je ta trditev tožnika resnična, pa se postavi vprašanje, ali je kasneje do pričetka adaptacije prišlo do spremembe tega dogovora in kdaj oziroma ob kateri priliki. Če tudi ob ponovnem sojenju zatrjevanju dogovor ne bo dokazan kot podlaga izvršenih adaptacij in povračilnega zahtevka tožnika, bo moralo sodišče prve stopnje presoditi še, ali so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve.

Sodišče druge stopnje je glede na vse navedeno utemeljeni pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica razveljavitve izpodbijanega dela sodbe in temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.