Jedro

Cestno podjetje odgovarja za povzročeno škodo krivdno z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da je dokazno breme glede ekskulpacije na njegovi strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da sta prva tožena stranka Cestno podjetje Novo mesto in druga tožena stranka Zavarovalnica Triglav d.d. Ljubljana, OE Krško dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 170.502,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.7.1993 dalje do plačila. Plačati morata tudi stroške pravdnega postopka v znesku 90.797,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe 21.6.1999. Proti sodbi se pritožuje druga tožena stranka Zavarovalnica Triglav, d.d. Ljubljana, OE Krško in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP/77. V pritožbi navaja, da druga tožena stranka ne oporeka načinu, kako se je zgodila prometna nezgoda in ne oporeka razlogom, zakaj je do prometne nezgode prišlo. Za nezgodo in škodo, ki je takrat nastala, pa ne odgovarja prva tožena stranka in zato tudi ne druga tožena stranka. Cestno podjetje ne odgovarja objektivno. Sodna praksa je izrekla, da Cestno podjetje odgovarja krivdno. Prva tožena stranka je nadzirala ceste in sicer je takrat imela organizirano dežurstvo na domu po principu intervencije in kontrolo cestišča. Ob redni kontroli cestišča na mestu nezgode ni bilo oljnega madeža, saj bi ga sicer prva tožena stranka sanirala. Pozneje prva tožena stranka tudi ni bila obveščena o oljnem madežu na cestišču in ga tudi ni mogla sanirati. Zato ni kriva za prometno nezgodo. Pritožba ni utemeljena. Uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka druga tožena stranka v svoji pritožbi ne obrazloži, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitve 2. odst. 354. čl. ZPP ni ugotovilo. Pritožba izrecno navaja, da ne oporeka načinu, kako se je zgodila prometna nesreča in razlogom zanjo. Zato ni pomislekov zoper dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da je sin tožnikov in lastnikov avtomobila KK G1-003 dne 4.7.1993 na Prešernovi cesti - Papirniški cesti v Krškem na ovinku pri mostu čez Savo zapeljal v varnostno ograjo zaradi razlitega motornega olja na cestišču. Ugotovljeno je bilo razlito olje v dolžini okrog 100 m in v širini okrog 0,5 m, ki so ga po nesreči očistili gasilci, navedeni oljni madež pa je bil na kritičnem mestu vsaj že pol ure pred sporno nesrečo. Ugotovljena je ustrezna hitrost vožnje D. P. in tak položaj oljnega madeža na cestišču, da ga navedeni ni mogel pravočasno opaziti. V takih okoliščinah je prvostopno sodišče ugotovilo ustrezno vožnjo voznika osebnega avtomobila in neustrezno ravnanje cestnega podjetja kot vzdrževalca ceste, ki bi moralo nadzorovati prevoznost ceste, jo redno vzdrževat in pravočasno odstraniti oljni madež. Druga tožena stranka v pritožbi navaja, da cestno podjetje ne odgovarja objektivno, kot je razsodilo prvostopno sodišče, sicer pa cestno podjetje ni bilo obveščeno o oljnem madežu na cestišču in zato ni krivo za prometno nezgodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je druga tožena stranka spregledala, da je prvostopno sodišče zadevo obravnavalo po načelu krivdne odgovornosti (1. odst. 154. čl. ZOR). Razen napačne navedbe 177. čl. ZOR je prvostopno sodišče v celoti pravilno štelo, da cestno podjetje odgovarja za povzročeno škodo krivdno z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da je dokazno breme glede ekskulpacije na njegovi strani. V skladu s takim izhodiščem prvostopnega sodišča je tudi zaključek, da se tožena stranka ni razbremenila odgovornosti, saj ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Pri tem prvostopno sodišče pravilno navaja določbe v času nesreče veljavnega Zakona o cestah in Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu ceste, ki sta cestnemu podjetju nalagala vzdrževanje, nadzor in čiščenje ceste. Izpodbijana sodba ugotavlja opustitev ustreznega nadzora in čiščenja spornega dela cestišča, zaradi česar je podana krivdna odgovornost cestnega podjetja kot prve tožene stranke in druge tožene stranke kot zavarovalne organizacije, pri kateri je imela prva tožena stranka svojo dejavnost zavarovano. Prva tožena stranka je v dopistu (A 9) navedla, da je imela kritičnega dne (bila je nedelja) organizirano dežurstvo na domu, kar pa nikakor ne zadošča za ugotovitev, da je storila vse, kar je mogoče, za redno vzdrževanje sporne ceste. Toženi stranki nista predložili nobenih dokazov o načinu izvajanja nadzora in o pregledih sporne ceste ter o obveščanju, tako da nista ponudili dokazov o tem, da je cestno podjetje pri izvajanju svoje obveznosti, kot jih nalaga zakon in pravilnik, ravnalo s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. V zvezi s sporno nesrečo je bil nadzor ceste nedvomno pomanjkljiv, dolžni ukrepi cestnega podjetja so izostali, zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča o krivdni odgovornosti cestnega podjetja za škodni dogodek. V postopku na prvi stopnji toženi stranki nista niti poskušali s pravilno razbremenitvijo odgovornosti, pritožbene trditve druge tožene stranke v tej smeri pa so zgolj pavšalne in brez dokazov ter zato neupoštevne. Izpodbijana sodba, s katero je v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku, ob tem, ko ni ugovorov glede višine škode, je zato v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Zaključiti je torej, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu (v razmerju do druge tožene stranke) potrdilo (268. čl. ZPP/77).