Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita že zato, ker delavca najmanj 5 dni zaporedoma ni bilo na delo, pa o razlogih za svojo odsotnost delodajalca ni obvestil, ampak bi moral biti za zakonitost odpovedi izpolnjen tudi pogoj, da glede na interese pogodbenih strank in vse okoliščine primera z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2008, za reintegracijo, za obračun ter izplačilo pripadajočih plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne neto plače v plačilo do plačila po predhodnem odvodu predpisanih dajatev, za vpis delovne dobe v delovno knjižico in za povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke (pravilno 15. točke) člena 339/2 ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sklicuje se na ugotovitev sodnega izvedenca medicinske stroke, ki je ugotovil, da je imel tožnik zaradi težav z zdravjem (bolečine v hrbtenici...) tudi v obdobju od 3. 1. 2008 do 30. 1. 2008 po vsej verjetnosti popolnoma enako klinično sliko kot prej in potem (ko mu je bil sicer odobren bolniški stalež), zato po ugotovitvi sodnega izvedenca tožnik tudi v obdobju od 3. 1. 2008 do 30. 1. 2008 ni bil sposoben za opravljanje svojega dela na PU liniji I. Vsega tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožena stranka je ves čas dobro vedela, da je bil tožnik v bolniškem staležu in da je bil nezmožen za delo. Zdravljenje tožnika je trajalo v nekaterih segmentih 401 dan in se mu tudi v času od 3. 1. 2008 do 30. 1. 2008 ni moglo čudežno izboljšati tako, da bi bil nenadoma dela zmožen. Tožnik je čakal na MRI preiskavo, tožena stranka je to zagotovo vedela, zato ni bilo nobene potrebe, da bi se ji še posebej javljal. Tožnik se zaradi težav s hrbtenico zdravi že od leta 1992, tako da ni točen podatek v sodbi, da ima težave s hrbtenico le tri leta. Tožnik je napotnico za specialista radiologa prejel od ortopeda v decembru 2007, na pregled pri radiologu se je naročil že decembra 2007, o terminu pregleda je bil obveščen po telefonu v začetku januarja 2008, 15. 1. 2008 je opravil pregled, na izvid pa je čakal še deset dni. Takoj, ko je prejel izvid, to je bilo 29. oziroma 30. 1. 2008, ga je odnesel k svoji zdravnici, ta pa ga je napotila na komisijo na Ravne na Koroškem. Ker je bil tožnik prepričan, da ima odobren bolniški stalež, se ni javljal niti svoji zdravnici. Zaradi slabega zdravstvenega stanja je pri hoji potreboval bergle in niti približno ni bil sposoben za kakršnokoli delo. Ugotoviti je potrebno, da tožniku ni mogoče očitati nobene kršitve pogodbenih obveznosti in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, še najmanj pa takšne, ki bi imela za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik bi bil tudi v času od 3. 1. 2008 do 30. 1. 2008 upravičen do bolniškega staleža, to dejstvo je tožena stranka poznala, vendar pa je na neetičen in nepošten način izkoristila okoliščino, da je bil tožnik pet dni zaporedoma odsoten z dela in da ji ni javil, kaj je z njim. Skrajno nehumano je, da se bolnega delavca odpusti iz službe le zato, ker delodajalcu ni javil, kaj je z njim, kljub temu, da je ta ves čas dobro vedel, da je tožnik v bolniškem staležu, tako da tožnik delodajalcu ni imel kaj javljati, kje je. Različne strokovne ocene zdravnikov glede sposobnosti tožnika za delo ne morejo in ne smejo imeti pravnih posledic za tožnika.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 206/2008 z dne 18. 6. 2009 tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodilo. Zoper to odločitev je tožena stranka vložila pritožbo, ki ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 898/2009 z dne 28. 1. 2010 prvostopenjsko sodbo razveljavilo glede odločitve o reintegraciji, reparaciji in pravdnih stroških in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede ugotovitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2008 pa je pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 151/2010 z dne 9. 1. 2012 ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo napotkom Vrhovnega sodišča RS iz citiranega sklepa z dne 9. 1. 2012 in po izvedenih dokazih v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Kljub temu pa je ta odločitev po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsaj preuranjena, saj prvostopenjsko sodišče zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, kar vse bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožnik v pritožbi očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer ne konkretizira in le pavšalno navaja, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja, zato je omenjena pritožbena navedba neutemeljena.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2008 po 3. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker tožnik več kot 5 dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožniku 3. 1. 2008 iztekel bolniški stalež, tožnik pa kljub temu po navedenem datumu na delo k toženi stranki ni prišel, niti ni o razlogih za svojo odsotnost obvestil tožene stranke. Zaključilo je, da bi o nameravanem podaljšanju bolniškega staleža, (ki mu sicer za obdobje od 4. 1. 2008 do 30. 1. 2008 po pristojnem zdravniku ni bil odobren) moral obvestiti toženo stranko in da bi to tudi lahko storil, saj sam ni navedel nobenega razloga, ki bi mu to onemogočal. Tožnik je interno navodilo tožene stranke o javljanju bolniških odsotnosti poznal, ker pa je bil do spornega obdobja že večkrat v bolniškem staležu, je vedel tudi, kako funkcionira sistem odobravanja staleža do 30 dni in nad 30 dni.

Glede na zgornje ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni vsi pogoji iz 3. alineje člena 111/1 ZDR, torej da je obstajal odpovedni razlog, ki ga opredeljuje citirana določba. Poleg tega je ugotovilo tudi (čemur sicer tožnik v pritožbi niti ne oporeka), da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz člena 110/1 ZDR in da je bil tožniku omogočen zagovor, skladno s členom 83/2 ZDR. Kljub temu, da iz dokaznega postopka izhaja (izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke), da tožnik tudi v obdobju od 4. 1. 2008 do 30. 1. 2008 zaradi zdravstvenih težav ni bil sposoben za delo, je glede na dikcijo kršitve, kot jo opredeljuje 3. alineja člena 111/1 ZDR in glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sklep opr. št. VIII Ips 151/2010 z dne 9. 1. 2012, sklep opr. št. VIII Ips 305/2010 z dne 9. 1. 2012, sklep opr. št. VIII Ips 85/2011 z dne 5. 3. 2012, sklep opr. št. VIII Ips 66/2011 z dne 20. 3. 2012) pravilno zaključilo, da je tožnik storil kršitev iz že omenjene 3. alineje člena 111/1 ZDR, saj razlog izostanka v zvezi s samo kršitvijo ni odločilnega pomena.

Glede na to so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožnika, da tožena stranka tožniku ne bi smela podati izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji člena 111/1 ZDR, ker je tožnik v času po 3. 1. 2008 do 30. 1. 2008 iz dela izostal zato, ker za delo ni bil sposoben, torej iz upravičenih razlogov. Tožnik v pritožbi nadalje zatrjuje, da se mu ni bilo potrebno javljati toženi stranki, ker naj bi ta dobro vedela, da je tožnik v bolniškem staležu in da je nezmožen za delo. Tega v pritožbi zatrjevanega dejstva pa izvedeni dokazi ne podpirajo. Kot je bilo že ugotovljeno, tožnik v spornem obdobju bolniškega staleža ni imel odobrenega, toženi stranki pa ni sporočil razlogov za svojo odsotnost niti po tem, ko je prejel odločbo ZZZS, da po 3. 1. 2008 nima več bolniškega staleža. Tožnik je sicer zatrjeval, da je bil prepričan, da mu bo bolniški stalež odobren tudi za sporno obdobje, vendar pa bi moral kljub temu (tudi z ozirom na bolniški red pri toženi stranki) toženi stranki sporočiti razlog svoje odsotnosti.

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz enega od razlogov, naštetih v 1. odstavku 111. člena ZDR, pa mora biti izpolnjen tudi pogoj iz člena 110/1 ZDR. Z ozirom na navedeno določbo je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če se ugotovi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Ta pogoj sestavljata dva elementa (vse okoliščine primera, interesi pogodbenih strank). Prvi element je objektivne narave, ugotavlja pa se predvsem glede na vrsto, težo in posledice kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Drugi element je subjektivne narave, bistveno za njega pa je, na kakšen način je kršitev vplivala na medsebojne odnose obeh pogodbenih strank (zaupanje, nadaljnja možnost sodelovanja,...). Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če je (poleg storjene kršitve po eni od alinej iz člena 111/1 ZDR) ugotovljeno, da tako iz objektivnega kot tudi subjektivnega elementa izhaja, da med delavcem in delodajalcem ni možno nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005, sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 120/2009 z dne 24. 1. 2011 in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 183/2010 z dne 9. 1. 2012,...).

Sodišče prve stopnje pa obstoja navedenega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo, saj je zmotno štelo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že zato, ker tožnik najmanj 5 dni zaporedoma ni prišel na delo in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral storiti in bi to tudi lahko storil. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z obstojem pogoja iz člena 110/1 ZDR (ki je prav tako odločilen za zakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) sploh ni ugotavljajo, je pritožbeno sodišče ocenilo, da z ozirom na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. Pri tej odločitvi je upoštevalo tudi dejstvo, da zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred pritožbenim sodiščem, stranki nimata na razpolago nobenega pravnega sredstva. Dejansko stanje v zvezi z obstojem tega pogoja pa bi se v postopku ugotavljalo prvič.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz člena 110/1 ZDR, torej če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 305/2010 z dne 9. 1. 2012, sklep VIII Ips 66/2011 z dne 20. 3. 2011...) in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških strank tega individualnega delovnega spora.

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka strank tega individualnega delovnega spora ni odločalo, ker niso bili priglašeni.