Jedro

Pravni učinki spornega akta so bili časovno omejeni, zato sporni akt zaradi poteka časa ne bi mogel več pravno učinkovati, tudi če bi sodišče reviziji ugodilo, revident pa tudi ni navedel, katere pravne koristi bi s spremembo izpodbijane sodbe dosegel, zato ne izkazuje pravno varovanega interesa kot ene izmed procesnih predpostavk za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US RS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo rektorja Univerze z dne 2.7.2007 (1. točka izreka) ter zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Z odpravljeno odločbo je rektor Univerze z dnem 2.7.2007, tožnika predčasno razrešil s funkcije v.d. dekana F. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je rektor univerze kot razlog tožnikove razrešitve navedel rezultat glasovanja članov Akademskega zbora F. na izredni seji dne 13.6.2007, ki po rektorjevem mnenju kaže na to, da tožnik kot v.d. dekan ne uživa več večinskega zaupanja pedagoškega in znanstveno-raziskovalnega osebja na fakulteti ter, dodatno, da tožnik noče izvršiti zakonitega sklepa Akademskega zbora F., sprejetega na navedeni izredni seji oziroma očitno ravna v nasprotju z njim. Akademski zbor F. je z navedenim sklepom tožniku, kot v.d. dekanu fakultete, naložil, da v roku 8 dni poda na Senatu Univerze pobudo za razpustitev Senata F., sicer bo Akademski zbor F. od rektorja univerze zahteval tožnikovo razrešitev in imenovanje novega v.d. dekana. Po presoji sodišča pa tako navedeni razlogi ne predstavljajo zakonitih razlogov za razrešitev s funkcije v.d. dekana, kot jih določa 229. člen v zvezi s 337. členom Statuta univerze (SUM, Uradni list RS, št. 22/2007-UPB3). Glede na določbo 10. odstavka 3. člena Splošnega akta o sestavi, volitvah oblikovanju in delovanju Senatov članic Univerze v M. (Obvestila, XXIII-3-2006), ki dekana pooblašča za vlaganje pobud za razpustitev Senata fakultete, je po mnenju sodišča odločitev o tem, ali bo dekan Senatu univerze podal tak predlog, v izključni sferi dekana. Dekan kot strokovni vodja fakultete je namreč pri svojem delu samostojen in ni vezan na navodila drugega organa, kako naj izvršuje pooblastila in odgovornosti, ki mu jih nalagata zakon in SUM ter drugi akti, izdani na njuni podlagi. Ker je tožnik, kot v.d. dekan, v obravnavanem primeru očitno presodil, da ne obstoji potreba po razpustu Senata fakultete, kljub izrecni zahtevi ni bil dolžan izvršiti sklepa Akademskega zbora, ki ga niti zakon niti SUM (21 a. Člen ZViS in 310. člen SUM) ne pooblaščata za sprejem tovrstnih zahtevkov, ki po svoji naravi predstavljajo poseg v avtonomijo dela dekana fakultete. Ker sam rezultat glasovanja članov Akademskega zbora F. tudi ne predstavlja zakonit razlog za predčasno razrešitev, je sodišče izpodbijani akt odpravilo. Ker bi tožniku, če ne bi bil predčasno razrešen, mandat za opravljanje funkcije v.d. dekana v času trajanja sodnega postopka v vsakem primeru že potekel (razrešen je bil mesec dni pred potekom mandata), sodišče zadeve ni vrnilo toženki v ponovno odločanje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revizijo tožena stranka. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1, in kot pomembno pravno vprašanje navaja vprašanje pravilnosti stališča sodišča prve stopnje o brezpogojnem avtonomnem delovanju dekana v odnosu do drugih organov fakultete. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Zahteva povrnitev nadaljnjih stroškov revizijskega postopka.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US RS) je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje. Za njeno dovoljenost morajo biti izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji (2. odstavek 83. člena ZUS-1). Ne glede na izpolnjevanje v 2. odstavku 83. člena ZUS-1 določenih pogojev, pa je revizija, glede na določbo 3. odstavka 83. člena ZUS-1, vedno izključena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Tako revizijo vrhovno - revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrže (89. člen ZUS-1).

Obstoj pravnega interesa je torej ena izmed procesnih predpostavk za dovoljenost revizije, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pravni interes za revizijo pa mora biti jasen, določen in neposreden, kar pomeni, da mora ugoditev reviziji za revidenta predstavljati določeno konkretno pravno korist. V obravnavani zadevi je sporen akt o tožnikovi predčasni razrešitvi s funkcije v.d. dekana, izdan dne 2.7.2007. Z dnem izdaje so nastopili tudi njegovi pravni učinki. Tožniku pa bi funkcija, s katere je bil predčasno razrešen, v vsakem primeru prenehala dne 3.8.2007. Pravni učinki spornega akta so bili zato časovno omejeni do dne 3.8.2007. Revident v reviziji sicer predlaga, da revizijsko sodišče o reviziji vsebinsko odloči tako, da sodbo spremeni in tožbo zavrne. Vendar tudi, če bi sodišče reviziji ugodilo, sporni akt zaradi poteka časa ne bi mogel več pravno učinkovati v smislu ustvarjanja ali urejanja pravic in obveznosti. Zaradi časovne omejitve pravnih učinkov spornega akta revident tako z revizijo dejansko uveljavlja le ugotovitev zakonitosti spornega akta. Ugotovitev zakonitosti spornega akta pa po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi na pravni položaj revidenta ne bi imela nobenega pravnega učinka. Ker revident tudi ne navaja, katere konkretne pravne koristi bi s spremembo izpodbijane sodbe dosegel, po presoji revizijskega sodišča ne izkazuje pravno varovanega interesa kot ene izmed procesnih predpostavk za dovoljenost revizije.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

Ker revident z revizijo ni uspel, na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 - UPB-3 in 45/08), ki ga je sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.