Jedro

Dogovor zakoncev, da bo eden prispeval h gradnji hiše, drugi pa k nabavi otroške opreme, je veljaven. Takšno delitev sodišče upošteva pri odločanju o revizijskem zahtevku na plačilo stroškov za otroka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in izpodbijano sodbo potrdilo. Toženec je tako dolžan plačati na temelju verzije prvi tožnici zneska 19.284,00 SIT in 23.816,00 SIT, drugemu tožniku pa še ne plačane zneske preživnine za čas od marca do decembra v zneskih od 1.500,00 do 4.000,00 SIT, od 1.1.1993 dalje pa mesečno preživnino v znesku 10.000,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo tožeči stranki. Uveljavljata vse revizijske razloge. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku tožečih strank ugodi v celoti, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji prva tožeča stranka zatrjuje, da si stranki nista razdelili razpolaganja s skupnim denarjem tako, kot to ugotavljata sodišči. Tožnica je o tem drugače izpovedala. Poleg tega je tudi sama prispevala k adaptaciji hiše, kar sodišče ni upoštevalo. Toženčevega prispevka k adaptaciji ni mogoče upoštevati v tem postopku, ker je to stvar postopka, v katerem se ugotavlja skupno premoženje prejšnjih zakoncev. Sodišči sta tako glede verzijskega zahtevka zmotno uporabili materialno pravo in sprejeli napačno dokazno oceno. Prenizko pa je tudi odmerjena preživnina za ves čas. Zneski do 1.1.1993 so napačno izračunani, od 1.1.1993 pa bi toženec upoštevaje njegove dohodke zmogel plačevati preživnino v znesku 15.000,00 SIT. V zvezi s tem so tudi stroški postopka odmerjeni prenizko.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da po 3. odstavku 385. člena ZPP zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Zato tožeča stranka na revizijski stopnji ne more uveljavljati zmotne dokazne ocene, revizijsko sodišče pa mora izhajati iz predpostavke, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Tožeča stranka pa tudi ne more zgolj pavšalno uveljavljati revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji mora opredeliti, katero kršitev uveljavlja in to kršitev tudi ustrezno utemeljiti. Gre za pravnomočno in izvršljivo odločbo, ki jo je dopustno izpodbijati le v točno določenem obsegu in iz omejenih razlogov. Sicer revizijsko sodišče preizkusi le, ali je bila storjena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Tožeča stranka tako ni ravnala. Zgolj splošna trditev, da so preživninski zneski do 1.1.1993 napačno izračunani ne zadošča. Kršitve ZPP, na katero revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa ni bilo.

Revizijsko sodišče je tako lahko presojalo le, ali je bilo na prvi in drugi stopnji pravilno uporabljeno materialno pravo. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo o verzijskem zahtevku, ker po njenem mnenju dogovora o razdelitvi stroškov, ki sta jih zakonca pred rojstvom otroka imela z nakupom otroške opreme in adaptacijo hiše, ni mogoče upoštevati. Razlog za to naj bi bilo dvojno vrednotenje tega prispevka na strani tožene stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta takšen dogovor upoštevali. Pravdni stranki sta se smeli dogovoriti o takšni delitvi stroškov. Dogovor sam po sebi ne pomeni dvojnega vrednotenja toženčevega prispevka in s tem njegove neupravičene obogatitve. Kako pa bo o tem prispevku odločeno v postopku o deležu na skupnem premoženju pa je stvar tamkajšnjega dokaznega postopka, v katerem bosta lahko stranki prosto dokazovali namembnost vsakega posameznega prispevka.

Materialnopravno je bilo nadalje pravilno razsojeno tudi o zaostali preživnini do 1.1.1993. Pavšalno zatrjevanje, da je izračun napačen ne zadošča in lahko predstavlja le sum v pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Končno ni bilo kršeno materialno pravo, ko je sodišče le delno ugodilo tožbenemu zahtevku od 1.1.1993. Vse pravno odločilne okoliščine sta sodišči upoštevali in zgolj pavšalna trditev, da bi toženec glede na dohodke zmogel plačevati preživnino v znesku 15.000,00 SIT ne zadošča. Revidentka pri tem ne opravi nobene primerjave med dohodki toženca in njegovo že obstoječo preživninsko odgovornostjo do otroka iz prejšnje zakonske zveze ter dohodki prve tožnice. Prav tako ne v pritožbi ne v reviziji ne izpodbija ugotovljene višine toženčevih dohodkov. Revizija tako ostaja neobrazložena in kot takšna glede na ugotovitve na prvi in drugi stopnji o višini dohodkov in obremenjenosti obeh staršev, neutemeljena.

Izreka o stroških na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati, ker je odločitev o stroških sklep, s katerim se postopek (o glavni stvari) pravnomočno ne konča in zato po 400. členu ZPP revizija zoper njega ni dovoljena.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).