Jedro

Akceptni nalog ni vrednostni papir niti pravno razmerje. Ker je naročilo (nalog) osebno razmerje (primerjaj 1. odstavek 753. člena ZOR), upnik akceptnega naloga ne sme izročiti drugi osebi, niti skupaj s terjatvijo, razen če mu dolžnik to dovoli ali če so ga k temu prisilile okoliščine (primerjaj 2. odstavek 753. člena ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče svoj sklep o izvršbi pod opr. št. II Ig 1978/92 z dne 3.11.1992 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je tudi naložilo, da povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 71.848,30 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 353. člena ZPP. Sklicuje se na 4. odstavek 753. člena ZOR. Tožeča stranka bi morala uveljavljati zahtevek zoper svojega mandatarja, to je zoper Investbanko d.d., Beograd, ki je akceptne naloge očitno brez soglasja tožeče stranke prenesla na toženo stranko.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljana pritožbena razloga nista podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo ustrezne materialnopravne določbe.

Akceptni nalog ni vrednostni papir. Z njim se ne zavaruje neko abstraktno plačilo. Ni tudi nobeno pravno razmerje med upnikom in dolžnikom. Pomeni le enega izmed tistih nalogov za prenos sredstev z dolžnikovega na upnikov račun, ki so po predpisih dopustni za opravljanje plačilnega prometa v državi. Pravno razmerje je naročilo (nalog); to pa je (kot pravilno obrazlaga prvostopna sodba) na podlagi pogodbe št. 8/90 o dolgoročnem kreditu z dne 25.6.1990 (A5) nastalo med tožečo stranko kot naročnikom in B. banko d.d., Beograd, glavno filialo I. Beograd, PE Ljubljana, kot prejemnikom. Tožeča stranka je zgolj to pravno osebo pooblastila, da akceptne naloge izpolni v skladu s pogodbo v primeru neplačila kredita z obrestmi in jih pošlje na vnovčenje (glej 7. člen zgoraj navedene pogodbe). Med pravdnima strankama tako ni bilo ustvarjeno nobeno razmerje. Naročilo (nalog) je tožeča stranka z izročitvijo bianco akceptnih nalogov dala le pogodbeni stranki (B. banki d.d., Beograd, glavni filiali I. Beograd, PE Ljubljana) - s pogojem, da lahko akceptne naloge izpolni, če tožeča stran svojega dolga ob dospelosti ne bo poravnala.

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je naročilo med strankama takšno zaupno razmerje, da ga mora prevzemnik izvršiti osebno (glej 1. odstavek 753. člena ZOR). Ker je torej osebno razmerje, upnik akceptnega naloga ne sme izročiti drugi osebi, niti skupaj s terjatvijo, razen če bi mu to dolžnik oziroma naročitelj izrecno dovolil ali če bi ga k temu prisilile okoliščine (primerjaj 2. odstavek 753. člena ZOR). Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo prvostopne sodbe, da tožena stranka ni dokazala, da je tožeča stranka kot naročitelj to dovolila oziroma da so jo k temu prisilile okoliščine. To pa pomeni, da je tožena stranka dejansko oba sporna akceptna naloga vnovčila brez pravne podlage in v posledici neupravičeno pridobila znesek 535.169,00 SIT (glej 210. člen ZOR).

Sklicevanje tožene stranke v pritožbi na določbo 4. odstavka 753. člena ZOR, na podlagi katere je naročitelju odgovoren prevzemnik naročila, ne pa namestnik, v konkretnem primeru ne pride v poštev.

Tožeča stranka namreč ne uveljavlja odškodninskega zahtevka (za katerega bi bil dejansko pasivno legitimiran prevzemnik), ampak temelji njen zahtevek na neupravičeni pridobitvi iz 210. člena ZOR.

Zaveza tožene stranke je tako podana, saj ni imela pravne podlage za vnovčenje obeh akceptnih nalogov. Kot je že obrazloženo zgoraj, tožeča stranka za prenos akceptnih nalogov ni dala soglasja, tožena stranka pa posebnih okoliščin ni izkazala.

Uveljavljana pritožbena razloga tako nista podana, kot tudi ne postopkovne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede na to je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 368. členom ZPP potrditi.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato v skladu s 1. odstavkom 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.