Jedro

Pri sklepu o dovolitvi izvršbe gre za odločanje o vidiku obveznosti, o katerem še ni bilo in ni moglo biti odločeno z izvršilnim naslovom, to je o njeni prisilni realizaciji, zaradi katere mora zavezanec dopustiti posege v svoje pravice. Prisilna realizacija je šele posledica sklepa o dovolitvi izvršbe, saj se lahko izvršba dejansko izvede šele na podlagi tega sklepa, zato je tudi grozeča škoda v zvezi s prisilno realizacijo posledica tega sklepa in ne obveznosti, ki je bila naložena v inšpekcijski odločbi. Povedano drugače: predmet spora je izključno prisilna realizacija obveznosti - in ne obveznost sama -, to pa posledično pomeni, da je težko popravljiva škoda iz 32. člena ZUS-1 lahko samo tista, ki neposredno izvira iz prisilitve kot cilja, v katerega je usmerjen izdani sklep o izvršb.

Izrek

I.Pritožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Inšpekcijski organ je 30. 8. 2021 izdal odločbo, s katero je tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe dozidavo stanovanjskega objekta ... na parc. št. 2365/1 k. o. ..., ki obsega pritlični prizidek z ravno armirano betonsko streho tlorisne velikosti cca 10,85 m x 5,70 m in nadstrešek tlorisne velikosti cca 3,65 m x 5,70 m ob severozahodni fasadi obstoječega stanovanjskega objekta ... na parc. št. 2365/1 k. o. ..., ustaviti in ga v roku šestih mesecev po vročitvi odločbe na svoje stroške odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje (v nadaljevanju inšpekcijska odločba). Ker tožnik obveznosti ni izpolnil, je inšpekcijski organ 30. 5. 2025 izdal sklep o dovolitvi izvršbe, v katerem je ugotovil, da je navedena odločba postala izvršljiva 16. 9. 2021, zato je dovolil njeno izvršbo (1. točka izreka). V sklepu je še odločil, da mora tožnik takoj po vročitvi tega sklepa ustaviti dozidavo ob severozahodni fasadi obstoječega stanovanjskega objekta, ki obsega nelegalni prizidek z nadstreškom (2. točka izreka), sicer bo za prisilitev izvršitve 1. točke izreka odločbe z dne 30. 8. 2021 uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR (3. točka izreka), da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe (4. točka) in da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep (5. točka).

2.Tožnik je (med drugim) zoper sklep o dovolitvi izvršbe vložil tožbo, skupaj z njo pa zahteval tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa o dovolitvi izvršbe.

3.Upravno Sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je predlagano začasno odredbo zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da toženka navedb tožnika o dejanskih okoliščinah sicer ni prerekala, vendar pa te navedbe kljub temu ne utemeljujejo izdaje predlagane začasne odredbe, saj ne konkretizirajo škode oziroma realnih posledic, tako premoženjskih kot nepremoženjskih, ki naj bi nastale z izvršitvijo izpodbijanega sklepa. Meni, da tožnik zavajajoče zatrjuje, da se predlagana začasna odredba nanaša na izvršitev sklepa o denarni kazni, izrečenega zaradi izvedbe nujnega vzdrževalnega dela, in da ga izpodbijani sklep odvrača od nujnih dejanj za preprečevanje škode na objektu, saj mu je bila z njim naložena le ustavitev dozidave nelegalnega prizidka z nadstreškom in za kršitev te prepovedi zagrožena denarna kazen. Poudarja, da tožnik tudi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevano sanacijo zamakanja, zato ni mogoče zaključiti, da bi edino odločitev izvršitve izpodbijanega sklepa preprečila nastanek težko popravljive škode. Poleg tega je sodišče ocenilo, da tožnik neutemeljeno zatrjuje, da bo v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena, saj bo v primeru odprave izpodbijanega sklepa upravičen do vrnitve plačane denarne kazni. Časovno breme zaradi postopka vračila te kazni ne pomeni težko popravljive škode.

4.Kot neutemeljeno je sodišče zavrnilo tudi tožnikovo sklicevanje na poseganje v mirno uživanje pravice do doma iz 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in posledično na pravno negotovost ter okoliščino, da pred okrajnim sodišče v zvezi s sorazmernostjo posega v to njegovo pravico poteka sodni postopek. Poudarja, da se postopek po 104. členu GZ-1 ne nanaša na inšpekcijski ukrep, ki se izvršuje, torej na ustavitev dozidave, temveč na ukrep odstranitve ali prepovedi uporabe objekta.

5.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper II. točko izreka navedenega sklepa Upravnega sodišča vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in II. točko izpodbijanega sklepa spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da II. točko izpodbijanega sklepa razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je zaključek sodišča, da ni navedel nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevano sanacijo zamakanja napačen in življenjsko nelogičen, saj spregleda bistvo tožbenih navedb in naravo del, ki so predmet inšpekcijskega postopka. Navaja, da je že v tožbi in dopolnitvi jasno navedel, da so dela, ki jih inšpektor prepoveduje, nujna sanacijska dela za preprečitev zamakanja ter da težko popravljiva škoda v tem primeru ni zgolj denarna, ampak fizična in zdravstvena. V tožbi je prav tako vzpostavljena zdravstvena ogroženost stanujočih. Zato meni, da je Upravno sodišče ravnalo zmotno, ko je presojalo le finančni vidik izvršbe. Njegovo stališče, da se določbe Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ-1) o varstvu doma nanašajo le na ukrep odstranitve ne pa ustavitve gradnje, je preozko in neustavno. Meni, da v primeru nujnih vzdrževalnih del na objektu, ki je dom, ustavitev gradnje dejansko učinkuje enako invazivno kot prepoved uporabe. Navaja tudi, da javna korist z odlogom izvršitve izpodbijanega sklepa ne bo v ničemer ogrožena.

6.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Kot je pravilno pojasnilo že Upravno sodišče, je težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Škoda mora biti resna, tožniku mora neposredno groziti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta.

9.Bistven pogoj za izdajo začasne odredbe o 32. členu ZUS-1 je torej nastanek težko popravljive škode. Za tako škodo gre, če tožnik kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogel doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja. Zato mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena.

10.Po navedenem mora biti težko popravljiva škoda kot razlog za izdajo začasne odredbe konkretizirana na določene realno izkazane posledice, izvirajoče iz spornega pravnega razmerja. Obstajati mora torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem (izpodbijanim aktom) in iz njega izvirajočimi konkretnimi posledicami, ki se jih z izdajo začasne odredbe (z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta) želi preprečiti.

11.Pritožnik nastanek težko popravljive škode utemeljuje z navedbami, da prisilna izterjava denarne obveznosti neposredno ogroža njegov dom, ki je edino bivališče njega in njegove družine, saj vsako izvršilno dejanje, vključno z denarnim kaznovanjem, povzroča nesorazmeren finančni in osebni pritisk, hkrati pa ga odvrača od nujnih dejanj za preprečevanje škode na objektu.

12.Škoda, ki bi utegnila nastati na objektu zaradi ustavitve del ter celo morebitna zdravstvena ogroženost stanujočih, do katere bi prišlo v posledici te škode, ni škoda, ki bi bila posledica sklepa o izvršbi, temveč gre za škodo, ki je izključno in neposredno povezana s pritožnikovo obveznostjo ustavitve gradnje. O tej obveznosti pa je že bilo v celoti odločeno z inšpekcijsko odločbo (izvršilnim naslovom) in njena vsebina ni več predmet izvršilnega postopka. Zato škode, ki izvira iz te obveznosti, ni več mogoče upoštevati za izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu, v katerem je predmet izpodbijanja izključno sklep o izvršbi.

13.Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 208/2024 z dne 4. 9. 2024 pojasnilo, da gre pri sklepu o dovolitvi izvršbe za odločanje o vidiku obveznosti, o katerem še ni bilo in ni moglo biti odločeno z izvršilnim naslovom, to je o njeni prisilni realizaciji, zaradi katere mora zavezanec dopustiti posege v svoje pravice. Prisilna realizacija je šele posledica sklepa o dovolitvi izvršbe, saj se lahko izvršba dejansko izvede šele na podlagi tega sklepa, zato je tudi grozeča škoda v zvezi s prisilno realizacijo posledica tega sklepa in ne obveznosti, ki je bila naložena v inšpekcijski odločbi. Povedano drugače: predmet spora je izključno prisilna realizacija obveznosti - in ne obveznost sama -, to pa posledično pomeni, da je težko popravljiva škoda iz 32. člena ZUS-1 lahko samo tista, ki neposredno izvira iz prisilitve kot cilja, v katerega je usmerjen izdani sklep o izvršb.

14.Ker se izpodbijani sklep nanaša na prisilitev z izrekanjem denarnih kazni, je tudi za morebitno izdajo začasne odredbe relevantna le premoženjska škoda, povezana s temi kaznimi. Le ta škoda namreč pomeni posledico, ki jo bo pustila prisilna izvršitev, kakršna je določena s sklepom o dovolitvi izvršbe. Kot pa je pravilno ugotovilo že Upravno sodišče, pritožnik te škode ne konkretizira, saj sploh ne navede, zakaj naj bi bila v primeru uspeha s tožbo ta škoda zanj težko popravljiva ali celo nepopravljiva.

15.To ne pomeni, da bo pritožnik ostal brez učinkovitega sodnega varstva, kot smiselno zatrjuje v pritožbi. To varstvo mu je namreč zagotovljeno v morebitnem upravnem sporu zoper inšpekcijsko odločbo, s katero mu je bila naložena obveznost, ki se izvršuje (izvršilni naslov). V takem upravnem sporu je mogoče zahtevati izdajo začasne odredbe zaradi škode, ki bi lahko nastala zaradi te obveznosti oziroma odložitev izvršite te obveznosti. Šele v takem kontekstu bi bilo mogoče odločati tudi o razmerju med začasno zaščito, ki jo je mogoče doseči z začasno odredbo v upravnem sporu, in varstvom doma po določbah Gradbenega zakona.

16.Ker pritožnik ni izkazal težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, so za odločitev o pritožbi nebistvene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prizadetost javne koristi, zato se Vrhovno sodišče do teh pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

17.Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep Upravnega sodišča, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka

18.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Sklepa Vrhovnega sodišča I Up 215/2024 z dne 2. 9. 2024 (8. točka) in I Up 172/2024 z dne 21. 5. 2024 (9. točka).

2Glej tudi sklepa VSRS I Up 190/2024 z dne 20. 11. 2024 in I Up 195/2024 z dne 20. 11. 2024.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.