Jedro

Tožena stranka je ob delni pripoznavi tožbenega zahtevka navedla, da s podano delno pripoznavo nikakor ne priznava, da tožniku tedenski počitek sploh ni bil zagotovljen in tudi ne, da bi bilo število vtoževanih dni nesporno. Delno pripoznavo je podala zgolj zaradi enakega obravnavanja vseh pripadnikov na misijah. Glede na takšno izrecno in nedvoumno izjavo tožene stranke je zmoten zaključek sodišč, da je tožena stranka s pripoznavo priznala temelj tožbenega zahtevka ter da sta sporna le še višina glavnice in zakonske zamudne obresti.

Sodišče druge stopnje je dopolnilo obrazložitev sodišča prve stopnje z izjavami določenih prič, čeprav sodba sodišča prve stopnje dokaznih zaključkov v tem delu sploh nima. Poleg tega ni odgovorilo na izrecne pritožbene ugovore tožene stranke v zvezi z (ne)oblikovanjem dokazne ocene sodišča prve stopnje, glede nepopolnega povzemanja izjav in izpovedb prič ter splošne in nedoločne izpovedbe tožnika. Z vsem tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v II. in IV. točki izreka, sodba sodišča prve stopnje pa v prvem odstavku I. točke izreka ter v IV. točki izreka (v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških tožene stranke) ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku glede misije KFOR 24 plačati znesek 1.723,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 8. 2013 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 1.870,94 EUR za čas od 3. 8. 2013 do 2. 8. 2016 (prvi odstavek I. točke izreka); višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.594,00 EUR za čas od 25. 3. 2012 do 2. 8. 2013 je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Glede misije KFOR 28 je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 143,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 4. 2014 dalje do plačila; višji zahtevek za plačilo zneska 3.952,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 4. 2014 dalje do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je tudi, da se tožba v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov, zavrže (III. točka izreka) in da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo v drugem odstavku II. točke izreka ter v IV. točki (v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških tožnika) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). Pritožbo toženke je zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo tožnika in odgovorom na pritožbo toženke je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka) ter sklenilo, da toženka sama krije svoje pritožbene stroške, tožnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo toženke (IV. točka izreka).

3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 13/2020 z dne 10. 2. 2020 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj: – ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede opredelitve, ali tudi večerno srečevanje in informiranje v bivalnih prostorih pripadnikov (sestanki z nadrejenimi poveljniki oddelkov) vpliva na presojo, da pripadnik ne koristi tedenskega počitka oziroma pomeni opravljanje dela za delodajalca oziroma pomeni, da tedenski počitek pripadniku ni omogočen (prvo vprašanje), - ali sta sodišči druge in prve stopnje kršili določbe prvega odstavka ter 8., 14., in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ob obravnavi pomena delne pripoznave s strani toženke ter posledično opustitvijo dokazne ocene o zagotavljanju tedenskega počitka, vodenja evidenc in vsebini dela (drugo vprašanje), - ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe prvega odstavka ter 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z opustitvijo opredelitve do konkretnih pritožbenih ugovorov toženke glede povzemanja izpovedi in dokazne ocene (tretje vprašanje).

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Materialno pravo je bilo z opredelitvijo, da sestanki z nadrejenim poveljnikom oddelka pomenijo, da tedenski počitek pripadniku ni bil omogočen, zmotno uporabljeno. Sodišče druge stopnje kot sestanek verjetno označuje večerno srečevanje in informiranje pripadnikov v njihovih bivalnih prostorih, kar ne predstavlja opravljanje dela za delodajalca. Sodišče druge stopnje ni z ničemer obrazložilo, od kod je v podlago svoje odločitve vzelo sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov. Skopo je povzelo nekaj delov izpovedi tožnikovih prič, vendar v tej vsebini ni zaslediti sestankov. Sodišči sta prav tako napačno, zgolj zaradi delne pripoznave tožbenega zahtevka, šteli, da naj bi toženka z delno pripoznavo priznala temelj tožbenega zahtevka. Ob delni pripoznavi je toženka izrecno in jasno navedla, da s podano delno pripoznavo ne priznava, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, temveč jo podaja zgolj zaradi enakega obravnavanja vseh pripadnikov na misijah v času do 1. 1. 2013. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazne ocene izvedenih dokazov o dejanskem stanju dela in počitka. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih ugovorov toženke glede povzemanja izpovedi in dokazne ocene ni opredelilo.

5. Tožnik je vložil odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija je utemeljena.

8. Tožnik, zaposlen v Slovenski vojski, v tem sporu zahteva denarno odškodnino zaradi onemogočanja izrabe tedenskega počitka na misijah v tujini KFOR 24 in KFOR 28. Na revizijski stopnji je sporna odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka na misiji KFOR 24 v času od 21. 9. 2011 do 24. 3. 2013 (glede misije KFOR 28 je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v pretežnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje).

9. Glede misije KFOR 24 je toženka delno pripoznala tožbeni zahtevek, in sicer v višini 1.870,94 EUR (od skupno vtoževanih 3.594,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2016 in stroške postopka v višini 336,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave opr. št. IV Pd 1078/2016 z dne 17. 4. 2018. Toženka je ob delni pripoznavi tožbenega zahtevka navedla, da s podano delno pripoznavo nikakor ne priznava, da tožniku tedenski počitek sploh ni bil zagotovljen in tudi ne, da bi bilo število vtoževanih dni nesporno. Delno pripoznavo je podala zgolj zaradi enakega obravnavanja vseh pripadnikov na misijah v času do 1. 1. 2013. 10. Glede na takšno izrecno in nedvoumno izjavo toženke je zmoten zaključek sodišč, da je toženka s pripoznavo dejansko priznala temelj tožbenega zahtevka ter da sta tako sporna le še višina glavnice in zakonske zamudne obresti. V skladu s prvim odstavkom 316. člena ZPP je pripoznava enostransko dejanje, s katerim stranka pripozna tožbeni zahtevek, pri čemer lahko temelju zahtevka kljub (delni) pripoznavi ugovarja. Stranka namreč lahko zahtevek pripozna iz različnih razlogov (ne nujno zaradi stališča, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ampak npr. zaradi poskusa mirne rešitve spora ali, kot je v konkretnem primeru izpostavila toženka, zaradi enakega obravnavanja pripadnikov na misijah pred 1. 1. 2013). Gre namreč za procesno dejanje, za katero morajo biti izpolnjene procesne predpostavke (ne pa nujno materialnopravne glede temelja obveznosti)1. Glede na izpostavljeno jasno izjavo toženke je sodišče prve stopnje delno pripoznavo toženke zmotno upoštevalo kot priznanje "temelja" obveznosti.

11. Sodišče prve stopnje bi moralo kljub delni pripoznavi tožbenega zahtevka izvesti dokazni postopek in na podlagi slednjega ugotoviti, ali je toženka v času misije KFOR 24 tožniku omogočila tedenski počitek. Sodišče prve stopnje je v zvezi z misijo KFOR 24 sicer zaslišalo tožnika, priči Igorja Trčka in Jožeta Šorna, prebralo pisni izjavi prič Borisa Delopsta in Tomaža Hrvatina ter predložene listine. V obrazložitvi sodbe je izpovedi tožnika in prič ter njihove pisne izjave tudi povzelo, vendar kljub nasprotujočim si izpovedbam2 dokazne presoje teh dokazov ni izvedlo (sodišče ni z ničemer obrazložilo, komu verjame in zakaj). Sodišče prve stopnje tako zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je toženka z delno pripoznavo priznala temelj tožbenega zahtevka, izvedenih dokazov ni dokazno ocenilo in je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

12. Sodišče druge stopnje je (kljub pritožbenim ugovorom) enako kot sodišče prve stopnje delno pripoznavo zmotno upoštevalo kot priznanje temelja zahtevka in s tem tudi samo zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje pa se ni ustavilo le pri tem zaključku, temveč ga je preseglo, s tem pa tudi razloge odločitve sodišča prve stopnje. V 12. točki obrazložitve je zgolj na podlagi skopega povzetka izpovedi tožnika in prič I. T. in J. Š. zaključilo, da so utemeljene tožnikove navedbe, da ni mogel koristiti tedenskega počitka. Izjav prič B. D. in T. H., ki sta zatrjevala drugače, ni povzelo, niti se do njih ni opredelilo. Sodišče druge stopnje je tako dopolnilo obrazložitev s selektivno izbranimi izpovedbami, čeprav sodba sodišča prve stopnje dokaznih zaključkov v tem delu sploh nima. Poleg tega sodišče druge stopnje z ničemer ni odgovorilo na izrecne pritožbene ugovore toženke v zvezi z (ne)oblikovanjem dokazne ocene pred sodiščem prve stopnje, glede nepopolnega povzemanja izjav in izpovedi prič ter splošne in nedoločne izpovedi tožnika (stran 2-4 pritožbe). Z vsem tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (odgovor na drugo in tretje vprašanje).

13. Nadalje se je sodišče druge stopnje v 15. točki obrazložitve (spet mimo sodišča prve stopnje) sklicevalo na sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, kar naj bi dokazovalo, da tožniku tedenski počitek ni bil omogočen. Obrazložitev sodišča v tem delu je v prvi vrsti pomanjkljiva in neustrezna. Iz obrazložitve ni razvidno, na podlagi česa je sodišče druge stopnje sploh sprejelo zaključek o sestankih, saj iz izpovedi, ki jih sodišče povzema v 12. točki obrazložitve, ne izhaja, da bi se tožnik na dan počitka moral udeleževati sestankov. Poleg tega sodišče druge stopnje ne pojasni, za kakšne sestanke je sploh šlo. Kot je revizijsko sodišče že večkrat pojasnilo, »sestanki« v smislu krajšega dnevnega informiranja pripadnikov o aktualni situaciji, ki niso organizirani in obvezni, ne predstavljajo delovne obveznosti, ki bi posegala v pravico pripadnika do tedenskega počitka. Zaključek sodišča, da zaradi sestankov z nadrejenim poveljnikom oddelka tožniku tedenski počitek ni bil omogočen, je zato vsaj preuranjen (odgovor na prvo vprašanje).

14. Ker sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, sodišče druge stopnje pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), je vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v II. in IV. točki izreka, sodbo sodišča prve stopnje pa v prvem odstavku I. točke izreka ter v IV. točki izreka (v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških toženke) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazno oceniti izvedene dokaze in na tej podlagi ponovno odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

15. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

16. Vrhovno sodišče je odločalo v sestavi, ki je navedena v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Ude in ostali, Komentar ZPP, 3. knjiga, GV založba, str. 77-79. 2 Tožnik ter priči I. T. in J. Š. so na splošno trdili, da niso bili popolnoma prosti, medtem ko sta T. H. in B. D. zatrdila, da je tožnik imel zagotovljen 24 urni tedenski počitek.