Jedro

Terjatev iz pogodbe, s katero se je hipotekarni dolžnik zavezal, da bo vplačal kapitalski vložek v denarju v določeno družbo, je denarna terjatev, ki jo je dopustno zavarovati s hipoteko.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke na priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj se ugotovi, da je izvršba za vknjižbo hipoteke na več parcelah v zavarovanje terjatve v višini tolarske protivrednosti 126.000 DEM po srednjem uradnem tečaju Banke Slovenije na dan vračila v korist tožene stranke nedopustna, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 77.956,00 SIT v roku osmih dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da se lahko zastavna pravica na nepremičnini dogovori le za zavarovanje denarne terjatve, kar pa kapitalski vložek tožeče stranke v toženo stranko ni. Dejansko pa je bila terjatev, ki je bila zavarovana s hipoteko, plačana, saj je tožeča stranka toženi dejansko nakazala znesek 10.368.690,00 SIT, tožena stranka pa tega zneska ni vrnila. Šele sedaj tožena stranka trdi, da je plačani znesek namenila za poravnavanje domnevno zaostalih obveznosti tožeče stranke do tožene, kar pa ni upoštevno glede na to, da je tožeča stranka namen nakazila izrecno specificirala. Morebitni dogovor o kapitalskem vložku v novoustanovljeno družbo pa je v nasprotju z določili Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in kot taka nična. Zato je bil znesek 126.000 DEM tudi vrnjen. Zato pa tožena stranka tudi ne more trditi, da je bil s hipoteko zavarovan ta kapitalski vložek.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti drugih takih kršitev postopka, ki bi jih bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje sta se pravdni stranki s pogodbo z dne 23.11.1991 sporazumeli, da bo tožena stranka odplačala posojilo tožeče stranke, v primeru lastninskega preoblikovanja tožeče stranke pa se bo odplačilo posojila štelo kot kapitalski vložek. To pa pomeni, da je bil dogovorjen kapitalski vložek s plačilom v denarju, tako da gre za denarno terjatev, ki jo je seveda mogoče zavarovati s hipoteko (1. odst. 63. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da tožeča stranka s plačilom zneska 10.368.690,00 SIT ni izpolnila sklenjenega dogovora med pravdnima strankama. Česa takega pravzaprav tožeča stranka niti ni zatrjevala, trdila je le, da je vrnila toženi stranki znesek, ki ga je le-ta plačala banki na račun odplačila posojila. Da pri plačilu omenjenega zneska ni šlo za plačilo terjatve, ki je bila zavarovana s sporno hipoteko, pa je razvidno tudi iz potrdila o plačilu z dne 15.9.1995, iz katerega izhaja, da je šlo za vračilo zneska 126.000 DEM, nakazanih po pogodbi z dne 16.6.1992 in sicer 2. odst. tč.

pogodbe, pogodba z dne 16.6.1992 pa takega določila sploh nima.

Trditev, da je tak dogovor o kapitalskem vložku kot sta ga sklenili pravdni stranki dne 23.11.1991 v nasprotju z določili Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in zato ničen pa prav tako po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti utemeljene že zato, ker v času, ko je bila predmetna pogodba sklenjena, zakon, na katerega se sklicuje tožeča stranka, sploh še ni veljal. O tem vprašanju je odločalo tudi Okrožno sodišče v Kopru z delno sodbo z dne 19.4.1996, opr.št. Pg 153/95 in tožbeni zahtevek družbenega pravobranilca, s katero je le-ta zahteval ugotovitev ničnosti dogovora o kapitalskem vložku, zavrnilo. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker v njem ni ničesar takega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve, tako da ni bil potreben.