Jedro

Tožba, v kateri je naveden stalno prebivališče toženca je popolna in je sodišče ne sme zavreči, tudi če se ugotovi, da toženec dejansko na tem naslovu ne prebiva.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče je s sklepom zavrglo tožnikovo tožbo ob uporabi 4. odst. 108. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99).

Zoper sklep se pritožuje tožnik po pooblaščeni delavki zaradi bistvene kršitve določb postopka.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tožbi kot naslov toženca navedel Ulica A. A. 17, Ljubljana in je sodišče večkrat brezuspešno poskušalo vročiti tožencu tožbo na navedeni naslov. Na podlagi sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 7.12.1999 je tožnik sodišču sporočil s pripravljalno vlogo z dne 22.12.1999 kot naslov toženca K. 7, Ljubljana ter priložil (priloga A/6) tudi potrdilo z dne 21.12.1999 Oddelka za Centralni register prebivalstva. Sodišče je poskušalo tožbo vročiti na ta naslov, a se je je vrnila z oznako, da je toženec ni dvignil, drugič pa z oznako (list.št. 11), da je toženec na navedenem naslovu neznan.

Ob takem stanju je prvostopenjsko sodišče izdalo 20.1.2000 sklep o tem, da mora tožnik v 15 dneh popraviti tožbo tako, da navede pravilen naslov toženca. V pravnem pouku je tudi navedlo, da zoper ta sklep ni pritožbe. Ker tožnik v 15 dnevnem roku tožbe ni popravil, jo je z izpodbijanim sklepom zavrglo.

Ob opisanem stanju tožnik glede sklepa z 20.1.2000 v pritožbi zoper izpodbijani sklep pravilno ravna v skladu z 2. odst. 363. čl. ZPP ter nadalje utemeljeno poudarja, da ima toženec še nadalje po dopisu Oddelka za Centralni register prebivalstva z dne 23.3.2000, ki ga pritožbi prilaga (2 list k prilogi A/7 v spisu sodišča prve stopnje) prijavljeno prebivališče na K. u. 7, Ljubljana ter da prvostopenjsko sodišče glede vročitve tožbe ni postopalo po določbah ZPP.

ZPP v 1. odst. 142. čl. za vročanje tožbe predpisuje, da se vroči osebno stranki ter nadalje določa postopek vročanja v 3. in 4. odst. 142. čl. v zvezi s 141. in 140. čl. zakona. Za vročanje po ZPP torej zadostuje, da tožnik v tožbi navede naslov, na katerem je toežnec stalno prijavljen, ne glede na to, ali na naslovu dejansko prebiva ali ne. Prvostopenjsko sodišče glede vročitve torej ni postopalo v skladu z navedenimi določbami ZPP, čeprav bi bila taka vročitev možna. Tožba, v kateri je naveden naslov stalnega prebivališča toženca, ne glede na to, ali toženec tam dejansko prebiva ali ne, je torej popolna, zato je sodišče ne bi smelo zavreči, kot je to storilo z izpodbijanim sklepom.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, v katerem bo le to odpravilo tudi navedeno postopkovno kršitev glede vročitve tožbe.