Jedro

Tožena stranka je pri določitvi ocene v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Tožnik je v letu 2008 delo sicer opravil zelo kvalitetno in je tudi dosegel delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi sprejel oceno zelo dobro, vendar pa ni dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa o oceni delodajalca o delu tožnika ter sklepa komisije za preizkus ocene ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi ocena delodajalca o delu tožnika za leto 2008 in sklep komisije za preizkus ocene dela za leto 2008 št. ... z dne 13. 3. 2009 ter da tožena stranka ponovno opravi ocenjevanje v skladu z veljavnim sistemom oziroma pravili ocenjevanja na osnovi objektivne ocene določi pravilno oceno za delo tožnika v letu 2008 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 417,50 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo predvsem navedbam tožene stranke, v izpovedih prič A.A. in mag. B.B. pa ni prepoznalo, da sta priči še dodatno potrjevali tisto, kar je tožnik vseskozi opozarjal, da je bil cilj ocenjevanja in preizkušanja ocene predvsem v nasprotovanju nedvoumno dokazane visoke nadpovprečne uspešnosti pri delu. Sodišče je potrdilo podano pisno oceno tožene stranke, s tem se je strinjalo, da je bil javni uslužbenec s široko interdisciplinarnostjo, nadpovprečnim strokovnim znanjem in več kot dvakrat večjim obsegom dela, kot ostali delavci v ocenjevani enoti, ocenjen objektivno in pravično. Vztraja, da je sistem ocenjevanja nedorečen, neuporaben, dopušča preveč subjektivnosti. Ob zaslišanju prič (ocenjevalke in predsednika komisije) se je večkrat izkazalo, da jima način ocenjevanja ni povsem razumljiv, kakor tudi ne merila, po katerih bi se ocenjevalo po posameznih kriterijih. Nikoli ni zahteval, da bi bil ocenjen z oceno odlično. Sodišče pa bi moralo ugotoviti, da tožena stranka ni ustrezno argumentirano izkazala dejstva, na osnovi katerih ga ni ocenila najbolje. Navedbe tožene stranke glede nepravilnega knjiženja so tendenciozne, z njimi je očitno uspela zavesti tudi sodišče, da inšpektor vsa administrativna dela opravlja narobe in v cilju ustvarjanja nekih nerealnih številk. Napačne so navedbe tožene stranke glede vzorcev vžigalnikov. Obstajajo dokazi, da se je projekt „A.“ izvajal dolgo v letu 2009, vodja projekta na njegovo delo ni imel pripomb. Nerazumljiva je ugotovitev sodišča, da je bilo pri vsakem kriteriju obrazloženo, kaj se v okviru le-tega ocenjuje. Merila za določitev ocene po posameznih kriterijih niso v ničemer določena. Vsebina celotne tožbe je zasnovana ravno na dejstvu, da je bilo ocenjevanje neobjektivno, z vnaprej postavljenim ciljem, da ocena ne sme biti odlično. Tožnik je tudi ugovarjal pravočasnosti ocenjevanja. Nespoštovanje predpisanih rokov v ocenjevanju je stalna praksa tožene stranke. Navaja, da kljub dokazovanju, da nadrejena ocenjevalka ni ustrezno ugotavljala in ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in tudi, da nadrejena ni poznala področja dela organa, na katerem ocenjevani deluje in tudi ni poznala dela ocenjevanega na tem področju, je sodišče sledilo samo navedbam tožene stranke. Zaslišana A.A. ni podala argumentiranih pojasnil in je bilo povsem očitno, da je ocene sprejela subjektivno, saj uporabnih meril po teh kriterijih ni imela na razpolago. Še bolj izrazito, kot pri nadrejeni ocenjevalki, se je izkazalo, da se komisija po posameznih kriterijih ni izjasnjevala, ampak le sledila navedbam v pisnem pojasnilu vodje enote z dne 5. 3. 2012. Glede ocene pri kriterijih samostojnost in zanesljivost je sodišče sprejelo povsem napačno oceno. Sodišče je verjelo neresničnim navedbam tožene stranke in ni upoštevalo navedb, da inšpektor ni bil nikoli določen za odvzem vzorcev plinskih naprav in ni kasnil v odvzemu vzorcev vžigalnikov. Glede samostojnosti je bil ocenjen s prav dobro. Poudarja, da je delo opravljal v celoti samostojno, tudi z veliko stopnjo samoiniciativnosti. Tožnik se tudi ni strinjal z oceno po kriteriju pravočasnosti, pri katerem je prejel oceno zelo dobro. V ocenjevanje se je dodatno vključilo kriterij pravočasnega zaključevanja spisa. Opozarja, da je bila večina zadev rešenih, a je informacijski sistem to sprejemal šele, ko je bil spis fizično predan v arhiv. Tožnik meni, da bi moral biti višje ocenjen tudi pri kriteriju interdisciplinarnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Ocenjevanje javnih uslužbencev urejata Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. list RS, št. 56/2002 in naslednji) v določbah od 16. do 20. člena ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. list RS, št. 51/2008 in naslednji). Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. člen Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17. a člen ZSPJS). Veljavna ocena je ocena, s katero je bil uradnik seznanjen, v primeru zahteve preizkusa pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (17. a člen ZSPJS).

Tožnik je v letu 2008 pri toženi stranki opravljal delo na delovnem mestu tržni inšpektor I v Območni enoti A.. Za leto 2008 je bil ocenjen s strani nadrejene delavke z oceno zelo dobro. Tožnik je zahteval preizkus ocene pred komisijo, ki je dne 13. 3. 2009 sprejela sklep, s katero je potrdila oceno delovne uspešnosti tožnika za leto 2008. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnika za leto 2008 ocenila A.A., ki je bila tožniku v letu 2008 neposredno nadrejena. Glede vsebine ocene je sodišče prve stopnje preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (prvi odstavek 17. člena ZSPJS). Zaslišalo je tožniku nadrejeno delavko A.A. in predsednika komisije, ki sta odločala o tožnikovi oceni. A.A. je tako izpostavila, da tožnik dela ni vedno opravil pravočasno, da se ni vključeval v delo na drugih področjih, da pri svojem delu ni v celoti spoštoval navodil. Komisija za preizkus ocene je spremenila določitev ocene za dve merili (pri merilu strokovnosti je oceno odlično znižala na zelo dobro, ter pri merilu odnos do uporabnikov zvišala iz zelo dobro na odlično), kar pa ni vplivalo na končno določitev ocene.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo predvsem na mnenje tožnikove nadrejene delavke. Zato pritožbeno sodišče ne ponavlja argumentov sodišča prve stopnje in navedbe pritožbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče pa mora ustrezno argumentirati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe. Tako je pravilen zaključek, da je tožnik v letu 2008 delo sicer opravil zelo kvalitetno in je tudi dosegel delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi sprejel oceno zelo dobro, ki nikakor ne predstavlja graje tožniku, vendar pa ni dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji.

ZSPJS in Uredba dajeta izrecno pooblastilo nadrejenemu, da na podlagi svojega subjektivnega doživljanja čimbolj objektivno oceni delavčevo delovno uspešnost oziroma prispevek posameznega uradnika k delovanju organa v posameznem ocenjevalnem obdobju. Že po naravi stvari je ocena sodišča omejena izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani v citiranih predpisih. Sodišče ne more nadomestiti ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče delo organa ne pozna. Zato je sodišče prve stopnje tudi v postopku dokazovanja pravilno večjo težo pripisalo mnenju nadrejene delavke o prispevku tožnika k delovanju organa in o delu in funkcioniranju tožnika, kot pa izključno listinski dokumentaciji tožnika. Od nadrejenega se pričakuje, da pozna tako delo organa kot delo zaposlenih, saj delo organizira in dodeljuje, zato tudi lahko najbolje oceni količino in kvaliteto dela posameznega zaposlenega v primerjavi z ostalimi delavci. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožniku, da ima pri toženi stranki zahtevno delo, ki ga tudi dobro opravlja, po drugi strani pa tudi nima pomislekov v verodostojnost izpovedbe priče A.A., posledično pa tudi ne v njeno oceno tožnikove delovne uspešnosti. Tožnik ni pojasnil, kakšen motiv naj bi imela nadrejena delavka, da ga ne bi ocenila čimbolj objektivno in tudi ni navajal kakšnih drugih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, da je bil neustrezno obravnavan s strani nadrejene. Pritožbeno sodišče glede na navedeno nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.