Jedro

Ker tožena stranka pred 31.12.2002 ni izvajala postopkov v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika, bi morala postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvajati po določbah ZDR, ki je veljal od 1.1.2003 dalje, in ne po starih, prej veljavnih določbah zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 10.1.2003 in 24.2.2003, s katerima je tožniku prenehalo delovno razmerje, odločilo, da je tožniku delovno razmerje z vsemi pravicami trajalo do 10.3.2005, da mora tožena stranka tožniku delovno dobo vpisati v delovno knjižico, mu izplačati neizplačane plače s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in mu plačati odškodnino 1.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločbo sodišča spremenilo glede stroškov postopka, v ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem ni zaslišalo direktorja tožene stranke. Ta bi lahko pojasnil nasprotja v datumih. Zaradi opustitve zaslišanja so neskladja v datumih, torej je neskladje med sodbo in listinami, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sklep tožene stranke z dne 10.1.2003 bi sodišče lahko štelo kot izredno odpoved posebno zato, ker zagovor glede na to, da je tožnik že podal razloge odsotnosti, sploh ni bil potreben. Tako bi prenehanje delovnega razmerja lahko učinkovalo od 20.1.2003. Delavcu v postopku niso bile kršene pravice. Tožena stranka ne soglaša s stališčem, da je delavec bil odsoten z dela upravičeno, vendar pritožbeno sodišče glede tega ni zavzelo stališča in tega vprašanja revizija ne vsebuje. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja tožena stranka, ni ugotovilo. Tožena stranka je sicer prepričana, da bi zaslišanje njenega direktorja lahko spremenilo dejansko stanje, vendar ni tako. Listinski dokazi, ki sta jih v spis predložili stranki, povsem zadoščajo za ugotovitev dejstev, ki jih je sodišče potrebovalo za odločitev. Ker po določbi 8. člena ZPP o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče, v tem primeru ni mogoče govoriti o kakšni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da sodbe sodišča druge stopnje ne bi bilo mogoče preizkusiti zaradi neskladnosti sodbe in listin. Pri tem je za pravilno odločitev ključen le datum pričetka postopka prenehanja delovnega razmerja. Samo ta je pomemben zaradi določbe 233. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002), ki določa, da se postopki, uvedeni pred 1.1.2003, dokončajo po starih predpisih. Glede na to, da je bil sklep brez predhodnega postopka izdan 10.1.2003, tožena stranka pa je na obravnavi 13.6.2005 izrecno izjavila, da s postopkom do 31.12.2002 ni formalno pričela, česar niti ni mogla, ker je delavec do takrat izostal z dela (l. št. 100). Zato očitane kršitve določb pravdnega postopka ni ugotoviti, ker razlike, ki jih revizija navaja, sploh niso v zvezi z odločilnimi dejstvi.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka pred 31.12.2002 ni izvajala postopkov v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika. Zato bi morala tožena stranka postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvajati po določbah ZDR, ki je veljal od 1.1.2003 dalje, in ne po starih, prej veljavnih določbah zakona. Že zato je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, saj nov predpis takega načina prenehanja delovnega razmerja ne ureja. Ker gre po določbah ZDR za pogodben odnos, je do prekinitve tega razmerja lahko prišlo le z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Odpovedi pa tožena stranka ni podala.

Tudi, če bi bilo možno, da bi postopek prenehanja delovnega razmerja tekel po starih predpisih, bi bilo ravnanje tožene stranke v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja nezakonito. Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Pomembna okoliščina je zato ugotovitev neupravičene odsotnosti. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnik ni bil ustrezno razporejen kot invalid III. kategorije invalidnosti, bi morala tožena stranka dokazati, zakaj gre za neupravičeno odsotnost tožnika z dela. Ker tega ni dokazala, tudi iz tega razloga ni bilo možno zakonito prenehanje delovnega razmerja tožnika. Pri tem je treba seveda poudariti, da so se v zvezi s pravicami iz invalidskega zavarovanja v tistem času še uporabljale določbe 120. in 121. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992, ki kot pogoj nastopa dela delovnega invalida posebej poudarja zagotovitev ustreznega dela. Tega pa tožena stranka tožniku ni zagotovila.

Drugačno razumevanje sklepov, ki ga je predlagala tožena stranka, da bi prvi sklep tožene stranke sodišče obravnavalo kot pisno obdolžitev, drugi sklep pa kot odpoved pogodbe o zaposlitvi, je nesprejemljivo. Naloga sodišča ni pomoč eni ali drugi stranki v postopku, ampak predvsem ugotavljanje zakonitosti postopkov. Ker je bilo ugotovljeno, da postopek tožene stranke ni bil zakonit, je moralo njegove nezakonite sklepe razveljaviti in tožniku priznati pravice, ki jih je uveljavljal. Ker je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.