Jedro

Sodišče je ugotovilo, da je bila podana nepravilnost v ravnanju tožnika kot direktorja. S tem je bil izpolnjen (razvezni) pogoj, pod katerim je bil sporazum sklenjen in je zato sporazum (pogodba) med strankama o izplačilu drugega dela odpravnine nehala veljati (tretji odstavek 74. člena ZOR). Po ugotovitvah sodišča je bil pogoj določen tako, kot je zapisan v pisni izjavi in če ga je sodišče tako upoštevalo, s tem ni zmotno uporabilo določbe prvega odstavka 99. člena ZOR, po kateri se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Pod kakšnimi pogoji preneha obveznost tožene stranke za plačilo drugega dela odpravnine, je bilo v izjavi dogovorjeno, torej je njena obveznost ugasnila na podlagi soglasne volje obeh strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki kot direktor do 31.8.1995. Sodišče je ugotovilo, da sta stranki ob razrešitvi in prenehanju delovnega razmerja tožnika podpisali izjavo, s katero je bila dogovorjena tudi višina in način izplačila odpravnine v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je prvo polovico odpravnine plačala, izplačilo druge polovice pa je zavrnila z utemeljitvijo, da je podan dogovorjen razlog za odstop od izplačila. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bilo ravnanje tožene stranke v skladu s podpisano izjavo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pisna izjava je jasna in nedvoumna, trditve o sočasno sklenjenem drugačnem ustnem dogovoru pa tožnik ni uspel dokazati. Tožnik zaslišanja priče, ki bi njegove trditve potrdila, ni predlagal najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, razlog, zakaj tega ni mogel storiti, pa ni utemeljen. Ob ugotovljeni nepravilnosti v ravnanju tožnika kot direktorja tožene stranke, je sodišče njegov zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev obeh sodišč nezakonita, ker sloni na zmotni uporabi materialnega prava glede obstoja krivdnih razlogov na strani tožnika in s tem glede zavrnitve izplačila odškodnine. Med tožnikom in predstavniki tožene stranke je bil dosežen sporazum, da tožniku preneha delovno razmerje z razrešitvijo brez krivdnih razlogov.

Izplačilo odpravnine je bilo razdeljeno na dva enaka obroka, pri čemer ni sporno, da je bilo izplačilo drugega obroka vezano na izjavo, da v šestih mesecih od njenega podpisa ne bo odkrita nobena nepravilnost v poslovanju družbe, ki se je zgodila v času, ko je bil tožnik direktor. Pri tem bi sodišče vendarle moralo upoštevati navedbe tožnika, da se je izjava nanašala le na vsebino dodatnega ustnega dogovora, sklenjenega s članico uprave sočasno s podpisom izjave, da se nepravilnosti nanašajo na to, da bi s svojim ravnanjem tožnik pridobil kakšno korist. Ker izjava ni vsebovala navedb iz ustnega dogovora, je bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (12. in 13. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Obe temeljni načeli bi moralo sodišče upoštevati skupaj z določbo 449. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - ZGD) o obveznostih družbe glede izplačila odpravnine v primeru odpoklica poslovodje brez krivdnega razloga. Ni mogoče z izjavo prekvalificirati vsebine pogodbe o zaposlitvi in kogentne določbe ZGD tako, da se odpoklic brez utemeljenih razlogov prekvalificira v odpoklic iz krivdnih razlogov. Taka določba v izjavi je nična s sankcijami, ki jih določa 105. člen ZOR. Sodišče je spregledalo tudi določbo 99. člena ZOR, da je treba pri razlagi pogodb (izjave) iskati skupen namen pogodbenikov in pogodbena določila razlagati tako, kot to ustreza načelom obligacijskega prava.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz točno določenih razlogov, zato lahko revizijsko sodišče upošteva le navedbe v reviziji. Tožeča stranka ne uveljavlja izrecno nobenega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo. Vprašanje vsebine pogodbe in namena pogodbenih strank pa je dejansko vprašanje, ki ga v reviziji ni dopustno uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik je s toženo stranko 25.11.1993 sklenil pogodbo o zaposlitvi (prilogi B4 in B14), s katero je bil v 10. členu dogovorjen način "razrešitve delovnega razmerja". Za primer (in samo za ta primer) razrešitve "z enostranskim in dokončnim sklepom družbe", je bilo že v 12. členu dogovorjeno plačilo "nadomestilo v skladu z zakonom". Za primer razrešitve z dogovorom med pogodbenima strankama, pogodba nima posebnih določb, kar pomeni, da se z dogovorom urejajo tudi vse medsebojne pravice in obveznosti. Dne 31.8.1995 sta stranki podpisali izjavo, ki vsebuje tudi dogovor (sporazum) o prenehanju delovnega razmerja tožnika s tem dnem. Šlo je torej za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, ne pa za razrešitev brez krivdnih razlogov. O razrešitvi tožnika s funkcije direktorja je odločila skupščina tožene stranke in ta odločitev ni predmet tega (delovnega) spora - kjer ni sporno, da je bil tožnik razrešen in da mu zaradi tega preneha tudi delovno razmerje. Sporno je le vprašanje pravic razrešenega direktorja, dogovorjenih s pisnim sporazumom o prenehanju delovnega razmerja. V 2. točki sporazuma je bilo dogovorjeno plačilo odpravnine v skladu s pogodbo o zaposlitvi v znesku 15,100.000,00 SIT. Izplačilo je bilo dogovorjeno v dveh enakih obrokih in prvi obrok je bil tožniku tudi plačan.

Izplačilo drugega obroka je bilo vezano na izpolnitev določenih pogojev. Poleg drugih (delovanje v nasprotju z interesi tožene stranke, širjenje zanjo škodljivih informacij, varovanje poslovnih skrivnosti in spoštovanje konkurenčne klavzule), je bil kot pogoj določeno tudi, da v času odloženega plačila (šestih mesecev) ne bo odkrita "nobena nepravilnost v poslovanju družbe, ki se je zgodila v času, ko je bil tožnik direktor in katero je povzročil ali naredil". V primeru, da bo navedeni pogoj izpolnjen, je v sporazumu dogovorjen odstop od izplačila drugega dela odpravnine, ne glede na to, ali je bila družbi povzročena škoda ali ne.

Sodišče ne odloča na podlagi tožbenih navedb in trditev strank v postopku. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Stranke pa morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in tudi predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). To morajo storiti v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP (v zvezi s tretjim odstavkom 499. člena ZPP) najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Na kasnejših narokih lahko predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (drugi odstavek 286. člena ZPP). Tožnik je dokaz z zaslišanjem priče A. G., o domnevno ustno sklenjenem dogovoru, ki je dopolnjeval pisno izjavo z dne 31.8.1995, predlagal šele v pritožbi. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tak predlog glede na določbe prvega odstavka 337. člena ZPP ni dopusten. Revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ne more presojati, ali so bile navedene določbe ZPP pravilno uporabljene, tožnik pa v zvezi s tem revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila podana nepravilnost v ravnanju tožnika kot direktorja (nepodpis najemne pogodbe za poslovne prostore). S tem je bil izpolnjen (razvezni) pogoj, pod katerim je bil sporazum sklenjen in je zato sporazum (pogodba) med strankama o izplačilu drugega dela odpravnine nehala veljati (tretji odstavek 74. člena ZOR). Po ugotovitvah sodišča je bil pogoj določen tako, kot je zapisan v pisni izjavi in če ga je sodišče tako upoštevalo, s tem ni zmotno uporabilo določbe prvega odstavka 99. člena ZOR, po kateri se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Eno izmed temeljnih načel ZOR je, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, pogodbena obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev obligacijskega razmerja ali na podlagi zakona (klasično načelo: pacta sunt servanda, 17. člen ZOR). Pod kakšnimi pogoji preneha obveznost tožene stranke za plačilo drugega dela odpravnine, je bilo v izjavi dogovorjeno, torej je njena obveznost ugasnila na podlagi soglasne volje obeh strank.

Ker v tem sporu ne gre za vprašanje odpoklica tožnika kot direktorja, tudi ne gre za morebitno spreminjanje nekrivdnega odpoklica v krivdnega. Odpoklic je dejstvo, kot tudi to, da je zaradi tega tožniku delovno razmerje prenehalo. Vendar mu ni prenehalo na podlagi njegove izjave (2. točka 10. člena pogodbe o zaposlitvi) ali neposredno na podlagi enostranskega dokončnega sklepa družbe o odpoklicu (3. točka 10. člena pogodbe o zaposlitvi), temveč na podlagi dogovora oziroma sporazuma med pogodbenima strankama (1. točka 10. člena pogodbe o zaposlitvi). To jasno izhaja iz 1. točke izjave z dne 31. 8. 1995. To pa pomeni, da ne gre za vprašanje izplačila odpravnine (nadomestila) na podlagi 12. člena pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za odpravnino je sporazum (pogodba) med strankama, ki sicer določa enako odpravnino kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, vendar izplačilo drugega dela veže na določene pogoje.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, krije svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).