Jedro

Sodišče prve stopnje se zaradi izključne krajevne pristojnosti drugega sodišča lahko (ne pa mora) izreče za krajevno nepristojno, pa še to najkasneje ob predhodnem preizkusu tožbe (2. odst. 22. čl. ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je pogodba o asignaciji z dne 12.9.2005, ki sta jo sklenili pravdni stranki, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in je zato tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 17.637,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, vse v roku 8 dni. Poleg tega je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke, da ji mora tožena stranka povrniti pravdne stroške.

Proti tej sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu, pri čemer je predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi oz. zadevo vrne krajevno pristojnemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da gre v konkretnem primeru za izključno krajevno pristojno sodišče v Ljubljani, zato bi se moralo sodišče prve stopnje samo izreči za nepristojno (kršitev 4. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Če tožbi niso bili priloženi dokazi, bi moralo sodišče tožečo stranko pozvati, naj tožbo dopolni. Prav tako tožeča stranka ni prejela odgovora na tožbo, niti vabila za narok za glavno obravnavo, kar predstavlja kršitev postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pritožnik nadalje navaja, da je asignacija neobičajen način plačila terjatve, pri čemer iz listine o asignaciji ni razvidno, na katere račune se nanaša. Takšno poslovanje je netransparentno, nezakonito in v neskladju s pošteno poslovno prakso, upoštevaje ob tem, da sta bili družbi C. d.o.o. in N. d.o.o. povezani družbi. Upniki, s katerimi ni bila sklenjena asignacija, niso bili v celoti poplačani, zaradi tega pravnega posla je prišlo do zmanjšanja stečajne mase tožeče stranke.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke sodišče prve stopnje, pri čemer tudi ugotavlja, da prvostopno sodišče ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve; niti take, na katere opozarja pritožba, niti take, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka glede krajevno nepristojnega sodišča po 4. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP je podana le tedaj, če je sodišče prve stopnje na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno. V konkretnem primeru pa takšnega ugovora in z njim povezane odločitve ni bilo, zato po mnenju pritožbenega sodišča zatrjevana procesna kršitev ni podana. Sicer pa se sodišče prve stopnje zaradi izključne krajevne pristojnosti drugega sodišča lahko (ne pa mora) izreče za krajevno nepristojno, pa še to najkasneje ob predhodnem preizkusu tožbe (2. odst. 22. čl. ZPP). Prav tako po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni podana nobena bistvena postopkovna kršitev procesnih določb v smeri kršitve materialno pravdnega vodstva oz. nepravilnega vabljenja tožeče stranke. Na kakšen način bo sodišče pozvalo stranko, naj dopolni svojo vlogo z manjkajočimi dokazi, je stvar, ki je dispoziciji sodišča. V konkretnem primeru je prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe zadovoljivo pojasnilo, da je nameravalo to narediti na prvem naroku za glavno obravnavo. Po oceni pritožbenega sodišča je takšno postopanje docela pravilno in zakonito. Če pa se tožeča stranka (oz. njen pooblaščeni odvetnik) tega naroka ni udeležila, je nase prevzela breme rizika, da s strani sodišča ne bo poučena z vidika materialno pravdnega vodstva v smislu 285. čl. ZPP. Tudi pritožbene navedbe, da tožeči stranki (oz. njenemu pooblaščenemu odvetniku) ni bil vročen odgovor na tožbo in vabilo za prvi narok za glavno obravnavo, nikakor ne držijo. Iz povratnic v spisu (list. št. 11 in 20) jasno kaže, da temu ni bilo tako, pri čemer pritožbeno sodišče še pripominja, da so omenjene vročilnice javne listine, ki dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa (1. odst. 224. čl. ZPP). Tožeča stranka pa ni niti skušala dokazati, da so dejstva v omenjenih listinah neresnična.

Pritožbeno sodišče ravno tako sprejema argumentirane dejanske in materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati objektivnega elementa izpodbojnosti (da je bila zaradi izpodbijanega dejanja zmanjšana bodoča stečajna masa v smeri, da ostali upniku v stečaju ne bodo prejeli celotnega plačila svojih terjatev), prav tako pa je tožena stranka po drugi strani uspela dokazati svojo opravičljivo nevednost glede slabega finančnega in ekonomskega položaja tožeče stranke v kritičnem obdobju, upoštevaje ob tem, da je šlo pri obravnavani asignaciji vsekakor za neobičajen način plačila. Konkretni zaključki sodišča prve stopnje v tej zvezi so prepričljivi in dokazno ustrezno podprti, zato se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).