Jedro

Okrajno sodišče je svoje stališče, da ni pristojno za odločanje, oprlo na dejstvo, da uveljavlja tožnik od svojega delodajalca pravico do 100 % nadomestila plače, ki mu pripada iz naslova delovnega razmerja. Pri tem je prezrlo, da je nadomestilo plače v uveljavljeni višini odvisno od odločitve, ali je škodni dogodek z dne 4.5.1994 šteti kot nesrečo pri delu. Bistveno za rešitev sporne zadeve je tedaj ugotovitev okoliščin o vzroku za nastalo škodo in opredelitev njene narave.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče.

Obrazložitev

Tožnik je po navedbah tožbe dne 4.5.1994 utrpel nesrečo pri delu. Zato je vložil proti tožeči stranki pri Delovnem sodišču, tožbo na plačilo razlike nadomestila plače (do 100 %) za čas bolniškega staleža. Ker je tožnik uveljavljal prikrajšanje na plači oz. njenem nadomestilu kot obliko povračila gmotne škode kot posledice poškodbe pri delu, se je Delovno sodišče izreklo za stvarno nepristojno. Po pravnomočnosti sklepa je zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Tudi to sodišče je menilo, da ni podana za reševanje te zadeve njegova stvarna pristojnost. Zadevo je odstopilo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da po 3. odstavku 23. člena ZPP odloči v tem sporu o stvarni pristojnosti.

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Po podatkih spisa in navedbah tožbe predstavlja tožnikov zahtevek odškodnino za njegovo gmotno oškodovanost kot posledico poškodbe pri delu. Po določbi 41. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 11/93) v skladu s 1. odstavkom 68. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, popravek 2/94 - ZDR) in 50. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, Uradni list RS, št. 4/91 - ZTPDR) ima delavec v primeru poklicne bolezni in nesreče pri delu pravico do nadomestila plače v višini 100 %, v primeru bolezni pa v višini najmanj 80 % osnove (2. odstavek). Enako določbo vsebuje tudi 1. alinea 1. odstavka 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93 - ZZVZZ), ki v 19. členu napotuje glede opredelitve, kaj se šteje za poškodbo na delu, na uporabo predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 15/94, 7/96 - ZPIZ) v 30. in 31. členu določa primere, v katerih se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki jo zavarovanec utrpi pri delu oz. na poti v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva. Poškodba pri delu je praviloma posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan (1. odstavek 30. člena).

Okrajno sodišče je svoje stališče, da ni pristojno za odločanje, oprlo na dejstvo, da uveljavlja tožnik od svojega delodajalca pravico do 100 % nadomestila plače, ki mu pripada iz naslova delovnega razmerja. Pri tem je prezrlo, da je nadomestilo plače v uveljavljeni višini odvisno od odločitve, ali je škodni dogodek z dne 4.5.1994 šteti kot nesrečo pri delu. Bistveno za rešitev sporne zadeve je tedaj ugotovitev okoliščin o vzroku za nastalo škodo in opredelitev njene narave.

Pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko glede na navedeno ni mogoče opredeljevati drugače kot odškodninskega (premoženjskopravnega) razmerja - kot enega izmed civilnopravnih razmerij. Tudi odškodninska razmerja, urejena v prej omenjenih materialnih predpisih (Zakonu o delovnih razmerjih, Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju), se na podlagi 23. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 - ZOR) presojajo po pravnih pravilih odškodninskega prava, določenih v 154. - 209. členu ZOR.

To pa pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za individualni delovni spor, za reševanje katerega je pristojno delovno sodišče (4. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS), temveč za odškodninski spor iz naslova poškodbe pri delu, za katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti. Zato je bilo treba predlog okrajnega sodišča, naj se postopek vodi pri delovnem sodišču, zavrniti.