Jedro

Če etažni lastnik, ki prenese lastninsko pravico s pravnim poslom, ne obvesti upravnika o spremembi lastninske pravice na stanovanju, se domneva, da je še vedno njegov lastnik, kljub temu da ni vpisan v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Izvršilno sodišče je izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr. št. In 1801/2007 z dne 15.04.2008, ki pa je bil po toženčevem ugovoru razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba.

Sodišče prve stopnje, ki je nato v pravdnem postopku odločalo o zahtevku in stroških, je sklep o izvršbi v celoti pustilo v veljavi in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v odločanje prvostopnemu sodišču oz. podrejeno, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, skupaj s stroškovno posledico. Navaja, da se lastninska pravica pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, zato je sodišče napačno uporabilo materialni predpis. Poleg tega trdi, da upravljavec (tožeča stranka) ni nikjer izkazal, da je res založil stroške za toženo stranko, iz predloženih dokazov pa tudi ni razvidno, da bi bila tožena stranka sploh zavezana k plačilu vtoževanih stroškov.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru v celoti prereka navedbe tožene stranke in navaja, da gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, kar pomeni, da se tožena stranka ne more pritožiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nadalje navaja, da se tožena stranka povsem neutemeljeno trdi, da ni lastnica stanovanja, za katero tožeča stranka vtožuje obratovalne stroške, saj lastništvo stanovanja izhaja iz darilne pogodbe, pa tudi iz izvedenskega mnenja, v katerem je navedeno, da je sodni cenilec ogled nepremičnine opravil v prisotnosti tožene stranke. Trdi, da je obveznost tožene stranke, da sama izvede vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti (443. čl. ZPP-UPB3 v zvezi s 112. čl. ZPP-D). O pritožbi zoper sodbo ali sklep v postopku v sporu majhne vrednosti odloči sodnik posameznik (122. čl. ZPP-D). Sodba in sklep, s katerima je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2.odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zato pritožbeno sodišče že uvodoma zavrača tisti del pritožbe, v katerem se tožena stranka pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Materialnopravno podlago v tem primeru predstavljata Stanovanjski zakon in Obligacijski zakonik. Kot v svoji sodbi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, predstavlja darilna pogodba (533. čl. OZ) veljavni pravni naslov za prenos lastninske pravice na nepremičnini. V 2. čl. darilne pogodbe z dne 20.12.1985, katere predmet je dvosobno stanovanje v II. nadstropju stanovanjskega bloka v L., T., je zapisano, da M. M. daruje celotno nepremičnino Z. M., Z.D. in Z. J., ki jo v celoti sprejemajo. Lastništvo dotične nepremičnine izhaja tudi iz izvedenskega mnenja z dne 02.02.2009 ter iz Pogodbe o izvajanju stanovanjskih storitev in Pogodbe o upravljanju stanovanjske hiše na T. (prilogi A7, A8), iz katerih je razvidno, da je tožena stranka lastnik stanovanja št. 6. 1. odst. 17. čl. Stanovanjskega zakona pa določa, da mora etažni lastnik, ki prenese lastninsko pravico s pravnim poslom, upravnika takoj, najkasneje pa v tridesetih dneh od dneva, ko ima pridobitelj pravico predlagati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, obvestiti o spremembi lastninske pravice in mu predložiti tudi kopijo dokumenta, iz katerega so razvidni vsi podatki o spremembi lastništva in o novem lastniku, upravnik pa mora o tem obvestiti geodetsko upravo. Glede na to, da tožena stranka ni predložila nobenega dokazila, da ni več lastnik stanovanja št. na T. v L., se domneva, da je še vedno njegova lastnica, kljub temu da ni vpisana v zemljiško knjigo.

Pritožbeno sodišče zavrača trditve tožene stranke, da iz ničesar ni razvidno, da bi tožnik kot upravljavec nepremičnine stroške računov res založil za toženo stranko. Iz priloženih listin tožeče stranke (priloge A12-A17) namreč izhaja, da so bile obveznosti poravnane. Nadalje tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da sploh ni zavezana k plačilu vtoževanih stroškov, kar prav tako ne drži, saj je k plačilu stroškov zavezana na podlagi Pogodbe o upravljanju stanovanjske hiše na Topniški 30, ki velja za vse lastnike stanovanj v tej stanovanjski hiši. Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča smiselno izhaja, da je svojo odločitev oprlo na pravila Obligacijskega zakonika o neupravičeni pridobitvi (190. čl. OZ in nadaljnji): »Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.« (1.odst. 190. čl. OZ). S tem ko je tožeča stranka založila denar za poplačilo obveznosti za toženo stranko, je bila tožeča stranka prikrajšana, tožena stranka pa obogatena na njen račun, zato ji je založeni znesek dolžna vrniti. Prav tako je neutemeljena pavšalna trditev tožene stranke o nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami in tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP.