Jedro

Pravica do odbitka vstopnega DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna davka. Davčni zavezanec sme odbiti vstopni DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev. V obravnavanem primeru relevantna okoliščina, da je tožniku blago dostavil drug davčni zavezanec, ni izkazana. Tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da sta izdajatelja računov zanj resnično opravila zaračunane storitve. V postopku se je izkazalo, da ne ve s kom je konkretno sodeloval oz. ne pozna oseb, ki so storitve opravile, ne ve kdo je delal na posameznih objektih ter razen računov in splošnih podizvajalskih pogodb, nima dokumentov, ki bi izkazovali kdo je dela in dobave opravil. Zato ne gre za verodostojno dokumentacijo o poslovanju, ki jo mora tožnik voditi po ZDDV-1 in ZDavP-2 oz. v skladu s pozitivno zakonodajo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano je Davčni urad Novo mesto tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za januar in februar 2008 in pripadajoče obresti v skupnem znesku 65.341,33 EUR (točki I/1 in 2. izreka), z rokom plačila 30 dni, po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik trpi stroške, ki jih je imel zaradi davčnega postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III in IV izreka). O ugotovitvah davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) je bil sestavljen zapisnik 19. 1. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval. Iz ugotovitev DIN izhaja, da je tožnik med drugim posloval z družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. Slednja mu je zaračunala izdelavo in dobavo kovinskih ogrodij za kabine v prevajalskih kabinah na objektu C., A. d.o.o. pa je izstavil tri račune in sicer za D. za izdelavo in montažo talnih in stenskih letev ter karnis ter dostavo in montažo pisarniške opreme, za hotel E. poslikavo dekorativnih oblog, izdelavo, dostavo in montažo opreme lokala igralnice in za C. za izdelavo ter dostavo akustične obloge, predpriprave in montaže zaščitne akustične obloge, pritrjene na kovinsko konstrukcijo. Davčni organ ugotavlja, da je imel tožnik sklenjene pogodbe za navedene objekte z naročniki F. d.o.o., G. d.o.o. in H. d.o.o. Računom A. d.o.o. so priložene kopije računov družbe I. d.o.o., ki naj bi opravila storitve ter naj bi družba A. d.o.o. le prefakturirala račune tožniku. Iz DIN pri navedeni družbi izhaja, da A. d.o.o. storitev ni opravila in da sta direktorja le dvigovala gotovino. Iz DIN podizvajalca I. d.o.o. pa je ugotovljeno, da gre za družbo tipa „missing trader“, kateremu je bila po uradni dolžnosti odvzeta ID številka ter da ni opravila storitev A. d.o.o., ki tudi ni plačal računov. Davčni organ ugotavlja, da je z računom, ki ga je prejel od družbe B. d.o.o., slednja le prefakturirala račun družbe A. d.o.o. z minimalno provizijo. Iz izjave direktorja družbe B. d.o.o. naj bi delo opravila družba A. d.o.o. s svojimi zaposlenimi. Davčni organ pa ugotavlja, da sta obe družbi, A. d.o.o. kot podizvajalec in B. d.o.o., v DIN spoznani za „missing trader“ družbi, ki nista imeli zaposlenih oseb, ki bi lahko naročeno storitev opravljale niti nista imeli svojih dobaviteljev, zato zaračunane izdelave kovinske podkonstrukcije prevajalskih kabin in izdelave kovinskega ogrodja za mize v prevajalskih kabinah tudi nista mogli opraviti.

2. Davčni organ ugotavlja, da računi in pogodbe niso natančno specificirani in da iz dokumentacije ni razvidno kdo in kdaj naj bi dela dejansko opravil ter da ni mogoče ugotoviti, da je A. d.o.o. tudi dejanski izvajalec zaračunanih storitev oz. posrednik, saj nima zaposlenih, na sedežu je le poštni predal, dobavitelji, ki so za izvedbo storitev firmi A. d.o.o. izdali vhodne račune, pa so že registrirani kot „missing trader“ družbe in preprodajalci računov. Davčni organ ugotavlja, da gre za fiktivne račune in neverodostojne listine, ker ne temeljijo na resničnih transakcijah oz. dejansko opravljenem prometu blaga in storitev, tožniku pa očita, da bi kot dober gospodarstvenik moral vedeti in preveriti, komu bo oddal delo, ki ga sam ni mogel opravit, naprej ter ali ima podizvajalec zaposlene ter sredstva za delo. Tožniku očita, da v podizvajalskih pogodbah ni določenih pogodbenih kazni v primeru nepravočasno izvedenih gradbenih in ostalih del, pavšalna določila o izvajanju storitev kažejo, da sama izvedba posla ni bila bistvena. Tožnik nima nikakršnih dejanskih dokazov, da sta storitve opravljala njegova dobavitelja. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik navedene storitve uporabil pri opravljanju svoje dejavnosti, vendar pa v postopku ni dokazal, kdo dejansko jih je opravil. Sklicuje se na 74. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), 62. člen in 63. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), sodbi sodišča EU (C-439/04 in C-440/04 - združeni zadevi, C-342/87). Tožniku očita, da je neupravičeno odbil vstopni DDV na osnovi prejetih računov navedenih družb. Tožnikove pripombe, navedene na straneh od 10 do 24 izpodbijane odločbe, davčni organ zavrne. Sklicuje se na 61. člen ZDavP-2 ter navaja, da mora davčni zavezanec predložiti resnične, pravilne in popolne podatke ter svoje trditve dokazati z verodostojnimi knjigovodskimi listinami. Sklicuje se na Slovenske računovodske standarde (2006) (v nadaljevanju SRS) 21.1., 21.2.. Pravno relevantnih dejstev v nasprotju s knjigovodskimi listinami ali tistih, ki iz knjigovodskih listin ne izhajajo, v davčnem postopku ni mogoče upoštevano dokazovati z drugimi dokaznimi listinami. Davčni organ ni ugotavljal neveljavnost obligacijskih pogodb. Čeprav ima tožnik sklenjene pogodbe o izvajanju del, s strani podizvajalca ni dostavil nobenega dokumenta, da je bilo delo dejansko opravljeno s strani te družbe oz. z delavci te družbe. Ne gre za prekomerno obdavčitev, tožnik mora plačati toliko davka, kot je določeno z zakonom in v skladu z ustvarjenim dohodkom ter ne gre za kršitev načela sorazmernosti. Izrek o stroških je davčni organ utemeljil s petim odstavkom 79. člena ZDavP-2. 3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja ter se nanjo sklicuje (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Bistvena okoliščina ni v vedenju tožnika, da sodeluje pri davčni utaji, temveč da tožnik nima dokazil o tem, da mu je družba, ki mu je izstavila račun, dejansko opravila zaračunane storitve oz. dobave. Tudi ne gre za situacijo, ko bi moral davčni organ napisati dodatni zapisnik po tretjem odstavku 140. člena ZDavP-2, saj v pripombah na zapisnik ni bilo navedenih nobenih novih dejstev in dokazov, ki bi lahko vplivali na spremembo dejanskega stanja.

4. Tožnik je vložil tožbo v kateri navaja, da ne drži očitek, da naj bi vedel oz. da bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV, niti očitek, da storitev nista opravila izdajatelja računov. Tožnik je s svojim podizvajalcem A. d.o.o. sklenil ustrezne podjemne pogodbe o opravljanju gradbenih del, o kateri veljavnosti se davčni organ ni opredelil. Moral bi poslovne dogodke konkretneje presoditi po njihovi vsebini ter presoditi motiv, ki naj bi ga pogodbenika imela pri sklepanju navidezne pogodbe, da bi lahko ugotovil ali sta se stranki želeli izogniti plačilu davka ali ne. Ker tožnik ni razpolagal z drugimi listinami, kot npr. naročilnicami, delovnimi nalogi, dobavnicami, obračunom gradbenih del ipd., kar ne predstavlja davčno pravne kršitve, ne more biti odločilni razlog za odločitev. Izpodbijana odločitev temelji na ugibanjih in domnevah. Trditev, da storitve s strani družb B. d.o.o. in A. d.o.o. niso bile opravljene, je postavil davčni organ, dokazno breme je po 76. členu ZDavP-2 na strani davčnega organa. Celotnega obsega dogovorjenih poslov, v katerih so bila vključena gradbena dela, tožnik ne bi mogel sam opraviti, ker so bili preobsežni, zato so bili oddani v podizvedbo drugemu izvajalcu. Tožnik je prevzel koordinacijo projekta ter je v nasprotju s svojim naročnikom nastopal v lastnem imenu in za svoj račun in jim gradbena dela zaračunal. Ne strinja se, da so na eni strani nastali obdavčljivi prihodki, medtem ko na drugi strani določenih odhodkov ni bilo. Tožnik je predložil verodostojne dokaze, in sicer podizvajalske pogodbe, kot tudi račune svojim naročnikom, ki jih je lahko izstavil le pod pogojem, da sta podizvajalca storitve opravila. Odhodke je knjižil v poslovne knjige po računih. Navedba, da podizvajalca ne zaposlujeta delavcev, ni razlog, da računi niso verodostojne listine. Gre za dvolično ravnanje davčnega organa s tem, ko obdavčljive dohodke pripozna, določenih odhodkov oz. pravice do odbitka vstopnega DDV pa ne. To je v nasprotju z načeli davčnega postopka, kjer se mora ugotavljati tako dejstva v breme kot v korist. Ne drži trditev, da je bilo z navideznim poslovanjem preko neplačujočih gospodarskih subjektov prikrito opravljanje storitev tožnika s pravimi izvajalci in prikrito plačilo njihovih storitev. Navedeni družbi nista „neplačujoča gospodarska subjekta“ ter sta bili aktivni. Družba B. d.o.o. je aktivna po stanju na dan 6. 4. 2009 in identificirana za namene za DDV.

5. Tožniku ni mogoče očitati, da o svojih podizvajalcih ni izvedel poizvedb. Tožnik ni imel vpogled poslovanje drugega davčnega zavezanca in njegove poslovne knjige. Neizvedljivo je preverjanje vsakega poslovnega partnerja glede zaposlenih. Ni vedel, da so obravnavane transakcije povezane z goljufijo. Davčna uprava je šele 11. 1. 2008 objavila pojasnilo. Pravico do vstopnega davka odvzame le nacionalno sodišče ne pa davčni organ. Sklicevanje na sodbe SEU ni dosledno. Veljavnost pogodb o poslovnem sodelovanju ni presojalo nacionalno sodišče in tudi niso bile razglašene za absolutno nične kot nasprotne javnemu redu zaradi nedopustne podlage na strani prodajalca. Davčni organ se je postavil na stališče, ne da bi bil izveden kontradiktorni dokazni postopek, kršena je ustavna pravica do enakega varstva (22. člen Ustave RS). Davčni organ nima pristojnosti odločati o ničnosti poslov. Pravica do odbitka DDV je temeljna pravica davčnega zavezanca v sistemu DDV in vsaka omejitev je v nasprotju z načelom nevtralnosti. Sklicuje se na sodbe SEU (C-354/03, C-355/03, C-484/03, C-62/93, C-110/98, C-268/83, C-223/03). Gre za storitve, ki so bile uporabljene za namene obdavčljivih transakcij tožnika, zato bi mu morala biti priznana pravica do odbitka vstopnega DDV. Prelaganje bremena odkrivanja davčnih utajevalcev na zavezanca za davek je nedopustno. Vse do objave sporočila na spletni strani DURS javnosti pojavi „missing trader“ družb niso bili poznani. Okoliščine bi moral pred vpisom posamezne družbe v register zavezancev preverjati davčni organ, ne pa breme preložiti na davčne zavezance. Gre za nezakonito ravnanje davčnega organa in poseganje v temeljne pravice tožnika ter kršenja načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS). Očita kršitev 5. člena ZDavP-2. Davčni organ nima niti pravice niti zakonske podlage, ne glede na sodbo SEU, na katero se sklicuje, da s svojimi navodili in kriteriji opredeljuje domneve, iz katerih naj bi po prostem preudarku pooblaščene uradne osebe odločale ali je zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je določena transakcija del utaje DDV. Gre za nepravilno uporabo materialnega prava. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

9. V obravnavanem primeru se glede nepriznavanja odbitka vstopnega DDV po računih, ki sta jih tožniku izdali družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., sodišče strinja z razlogi, ki sta jih navedla oba davčna organa, saj izhajajo iz ugotovitev dejanskega stanja, iz katerega ni razvidno, da bi tožniku zaračunane storitve tudi v resnici opravili izdajateljici računov. Iz ugotovitev davčnega organa namreč nedvomno izhaja, da zaračunane storitve izdajateljici računov niti nista mogli opraviti, saj iz DIN pri navedenih družbah izhaja, da sta obe družbi poslovali kot družbi tipa „missing trader“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije ES št. 1925/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV nista plačali. Iz dokumentacije na strani tožnika pa ni razvidno, da bi mu izdajateljici računov opravili zaračunane storitve, saj se tožniku utemeljeno očita, da nima nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajateljic računov. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja zaključek, da bi tožnik kot dober gospodarstvenik moral in mogel vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter, da mu zato odbitek vstopnega DDV ne gre, kar je skladno tudi s prakso SEU, na katero se davčni organ sklicuje (tako npr. sodba v zadevi Axel Kitel, C-439/04 in C-440/04 - združeni zadevi).

10. Ne glede na gornje očitke pa je po mnenju sodišča v obravnavani zadevi relevantna okoliščina v ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da je šlo za njemu opravljene storitve in dobave. Pravica do odbitka namreč nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec sme odbiti vstopni DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev (62. člen ZDDV-1). Obseg pravice do odbitka je določen v 63. členu ZDDV-1 in po navedeni določbi ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev, če je to blago oz. storitve uporabil oz. jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, in sicer po a) točki DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plača v Sloveniji za blago in storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Samo račun, ki ima v formalnem smislu ključne podatke (82. člen ZDDV-1) in temelji na dejanski opravljenem poslovnem dogodku (opravljeni storitvi ali dobavi blaga) je lahko verodostojna knjigovodska listina in podlaga za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Račun, ki ga izda oseba, ki ne opravi zaračunane dobave blaga ali storitev, ne predstavlja podlage za odbitek vstopnega DDV (takšno stališče izhaja izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 333/2010).

11. V obravnavanem primeru relevantna okoliščina, da je tožniku blago dobavil drug davčni zavezanec, tudi po mnenju sodišča ni izkazana. Sodišče sledi ugotovitvam dejanskega stanja, ki ga je davčni organ podrobno opisal, iz katerega izhaja, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da sta izdajatelja računov zanj resnično opravila zaračunane storitve. V postopku se je izkazalo, da tožnik ne ve s kom je konkretno sodeloval oz. ne pozna oseb, ki so storitve opravile, ne ve kdo je delal na posameznih objektih ter razen računov in splošnih podizvajalskih pogodb, nima dokumentov, ki bi izkazovali kdo je dela in dobave opravil. Zato tudi po mnenju sodišča ne gre za verodostojno dokumentacijo o poslovanju, ki jo mora tožnik voditi po ZDDV-1 in ZDavP-2 oz. v skladu s pozitivno zakonodajo. Tožnik ne zatrjuje, da razpolaga s kakršnimikoli drugimi listinami kot npr. naročilnico, delovnim nalogom, dobavnico, prevoznico, obračunom gradbenih del, prevzemnim zapisnikom ipd.. Ob takem stanju stvari pa tudi po mnenju sodišča tožnik ni izkazal, da je prišlo do realizacije pogodbe oz. opravljenih storitev prav s strani navedenih dveh družb, ki sta mu izstavili račune, saj tožnik nima izvirne dokumentacije o teh poslovnih dogodkih (SRS 21.7.), iz katere bi bila razvidna vsebina opravljenih storitev, datum in čas opravljenih storitev, podatkov o tem, kdo jih je opravil, strokovno usposobljenost delavcev in njihovo število ipd.. Po mnenju sodišča za odločitev niso pomembni razlogi zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenima družbama, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da sta navedeni družbi zaračunane storitve zanj tudi resnično opravili, saj tožnik ni predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali, zgolj računi in tipske pogodbe pa niso dovolj. Tožnik je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (76. člen ZDavP-2), davčni zavezanec pa svoje trditve v davčnem postopku praviloma dokazuje s spisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo drugih dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Zato nima prav tožnik ko meni, da želi davčni organ nanj prevaliti breme dokazov.

12. Zgolj računi in njihovo plačilo pa še ne izkazujeta resničnost opravljenih storitev. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU npr. v zadevi C-342/87 (Genius Holding B.V.), da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zato zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična dobava, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz., da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Ne zadošča ugotovitev, da so bile storitve opravljene naročniku, kot zatrjuje tožnik, pač pa je treba dokazati, da je storitve opravil prav izdajatelj računa, saj bi to lahko bila tudi oseba, ki ni davčni zavezanec. Ker je to relevantna okoliščina pa mora davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti potrebne podatke, ki omogočajo pravilno obračunavanje davka (85. člen ZDDV-1 in 31. člen ZDavP-2). Iz ugotovitev davčnega organa izhajajo tudi nelogičnost, kot npr. je družba A. d.o.o. prefakturirala tožniku račun družbe I. d.o.o, za katero je nedvomno ugotovljeno, da gre za družbo tipa „missing trader“ oziroma je družba B. d.o.o. prefakturirala račun družbe A. d.o.o. (za storitve izdelave in dobave kovinskih podkonstrukcij in ogrodij prevajalskih kabin na objektu C.), za katero je ugotovljeno, da kot podizvajalec ni mogla opraviti storitev. Zato sklicevanje tožnika na družbo B. d.o.o., ki naj bi ji ne bila odvzeta ID številka za DDV, ne vpliva na drugačno odločitev, saj je nedvomno ugotovljeno, da družba A. d.o.o. ni opravila zaračunanih storitev.

13. Tožnik pa je tisti, ki mora v primeru, ko uveljavlja davčne ugodnosti, izkazati poslovne dogodke, njihov potek in vsebino na način, iz katerih je razvidno, da je dejansko prišlo do realizacije oz. opravljene storitve s strani navedenih družb (SRS 21.12.). Zatrjevanje tožnika, da so storitve opravljene in da je opravil obračune s svojimi naročniki, na drugačno odločitev glede njegove pravice do odbitka vstopnega DDV ne vpliva. Relevantna okoliščina je v ugotovitvi, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati od koga je prejel opravljene storitve. Po drugi strani pa iz ugotovitev dejanskega izhaja, da navedeni družbi nista imeli realnih možnosti oz. potencialov za opravljanje zaračunanih storitev in le-teh tudi po mnenju sodišča nista mogli opraviti, saj zato ne obstajajo dokazi ne na strani izdajateljev računov ne na strani tožnika. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle, ki po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2 na obdavčitev ne vplivajo, tožnik pa drugega ni dokazal. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene, tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

14. Ob takem stanju stvari tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti DDV niti načela sorazmernosti ter legitimnih pričakovanj posameznika, temveč za neizpolnjevanje zakonskih pogojev za pridobitev pravice do odbitka vstopnega DDV. Navedeno pa je skladno tudi z evropsko sodno prakso, na katero se pravilno sklicuje prvostopenjski organ na podlagi tretjega odstavka 3.a člena Ustave RS, po katerem se pravni akti in odločitve, sprejete v okviru EU, v Sloveniji uporabljajo neposredno. Sodišče tudi ni našlo kršitev pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami in je imel možnost predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2). Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelja računov in dejstva, ki jih je pri navedenih osebah ugotovil kakor tudi vse relevantne okoliščine v povezavi s tožnikom, ki so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. V obravnavanem primeru tudi ne gre za vprašanje neveljavnosti pogodb o poslovnem sodelovanju po OZ, kot meni tožnik, temveč za to, da ima davčni organ pravico z davčnega vidika presojati posamezne pogodbe, ki so podlaga za knjiženje poslovnih dogodkov, na podlagi katerih tožnik uveljavlja davčne ugodnosti. Zato nima prav tožnik ko meni, da bi v konkretnem primeru neveljavnost pogodb moralo presojati sodišče in da bi šele potem, ko bi bile razglašene za absolutno nične kot nasprotne javnemu redu, učinkovale v davčnem postopku in da lahko pravico do vstopnega DDV odvzame le nacionalno sodišče, ne pa davčni organ ter v tem smislu sklicevanje na sodbo SEU C-439/04 in C-440/04 - združeni zadevi, glede razlage 17. člena Šeste Direktive Sveta 77/388 EGS.

15. Niso predpisi krivi, da tožniku ne gre odbitek vstopnega DDV, temveč je tožnik tisti, ki bi moral voditi poslovno dokumentacijo in poslovne dogodke evidentirati pravilno. Tudi ne držijo navedbe tožnika, da je prvostopenjski organ upošteval zgolj okoliščine, ki so tožniku v škodo in ne gre za kršitev načela materialne resnice v davčnem postopku (5. člen ZDavP-2). Sodišče se tudi strinja z razlago SRS (2006) na način, kot je pojasnil prvostopenjski organ. Dejansko stanje je tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami (SRS 28.45). Dokaz, da je tožnik opravil dela za svojega naročnika, pa ni dokaz, da so ta dela tudi za tožnika opravili družbi, ki sta mu izstavili račune.

16. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic niti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

18. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.