Jedro

Če je toženec v svojih navedbah odločilna dejstva priznal, teh dejstev tožeča stranka ni dolžna dokazovati.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (točka 1 izreka) se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in razveljavilo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Postojni opr. št. I 613/94 z dne 2.11.1994, s katerim je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki glavnico v znesku 1.922.880,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov do plačila in ji povrne stroške izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Tožeča stranka je predlagala izvršbo na podlagi verodostojne listine, toženec pa v ugovoru ni oporekal verodostojnim listinam. Iz njegovega ugovora je tudi razvidno, da ni sporen obstoj poslovnega razmerja, iz katerega se terjatev uveljavlja, to je franšizing oziroma najemna pogodba, da ni sporna skupna višina neplačane najemnine niti višina najemnine po pogodbi in da toženec niti ne ugovarja, da je dolžnik, meni le, da bi se morala tožeča stranka obrniti tudi na ostale zavezance za najemnino. Kar pa se tiče toženčeve trditve, da je najemno razmerje dne 3.8.1994 prenehalo sporazumno, pa je dokazno breme na strani toženca.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa tudi ni raziskalo za pravilno odločitev o zadevi bistvenih dejanskih okoliščin. Kot pravilno ugotavlja tožeča stranka v pritožbi, toženec v svojih navedbah ni prerekal tistih dejstev, ki so odločilna za obstoj poslovnega razmerja med strankama in za obstoj terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko. Da je najemno razmerje prenehalo pa bi res moral dokazati toženec (221. čl. ZPP). Zato ni mogoče trditi, da tožeča stranka ni utemeljila zahtevka z navedbo dejstev, ki bi predstavljala dejanski tožbeni temelj, saj so bila ta dejstva vsaj glede na ravnanje toženca v samem postopku nesporna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje razišče tista dejstva, ki so med strankama sporna, pri odločitvi pa naj upošteva tudi dejstva, ki so med strankama nesporna, so pa odločilna za presojo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.